Tiskane izdaje
Vasi pod Stolom so dale nekaj največjih imen slovenske zgodovine. Piedestal zaseda mojster rim France Prešeren, velik ugled sta si v svojem času ustvarila tudi Matija Čop in nestor sodobnega čebelarstva Anton Janša. Skupaj s pisateljema Janezom Jalnom in Francem Saleškim Finžgarjem so tlakovali današnjo pot kulturne dediščine.
Pot kulturne dediščine je krožna pot, zato se lahko podamo nanjo kjer želimo, je poudarila Urška Aljančič, vodnica Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici, ki smo jo izbrali za izhodišče za potepanje s kulturnimi in rekreativnimi nameni po občini, ki je zelo ponosna na svoje velike rojake. Največ obiskovalcev se poda na pot iz Vrbe, ki je zaradi Prešernove rojstne hiše najbolj poznana in ima tudi urejeno parkirišče, je povedala vodnica.
Predstavila je prvega slovenskega literarnega kritika in zgodovinarja Matijo Čopa, ki je bil velik intelektualec in poliglot ter imel velik vpliv na Prešerna, je v spominski sobi Čopove rojstne hiše (v njej je tudi sedež Zavoda za kulturo in turizem Žirovnica) pojasnila vodnica.
Čopova hiša je bila temeljito obnovljena pred dvema desetletjema in je etnološko najmanj zanimiva na poti, saj nima tradicionalne črne kuhinje niti kamre, je poudarila Urška Aljančič in dodala, da je toliko bolj zanimiva spominska soba, posvečena Matiji Čopu, v kateri je predstavljeno njegovo življenje in delo.
Čop je v svojih časih (1797–1835) veljal za enega najbolj izobraženih Evropejcev, govoril je kar devetnajst jezikov, s Prešernom pa sta tvorila tandem »vseznalca (Čopa) in talenta (Prešerna)«. Drug brez drugega ne bi bila, kar sta bila, je povedala vodnica.
Njuna skupna zasluga je, da je bil slovenski jezik s Prešernovo poezijo povzdignjen na umetniško raven in se je lahko otresel oznake, da je primeren le za neizobražene (kmete), ter dokazal, da tudi slovenščina omogoča umetniško izražanje, kakršno so omogočali drugi jeziki (nemški, italijanski, angleški idr.).
Vsako zadnjo soboto
Pot nato popelje obiskovalca do Breznice, kjer med hišami stoji rekonstrukcija čebelnjaka, v kakršnem je pred dvema stoletjema in pol čebelaril pionir modernega čebelarstva Anton Janša, ki si je z znanjem in delom utrl pot na vrt cesarice Marije Terezije na Dunaju.
O izjemni Janševi zapuščini priča dejstvo, da je po njegovi smrti Marija Terezija njegove knjige s področja čebelarstva s posebnim odlokom določila kot učno gradivo za vse tedanje čebelarje. Janšev prispevek k svetovnemu čebelarstvu bo zaokrožila razglasitev svetovnega dneva čebel, postopek o tem poteka v Združenih narodih, dan čebel pa bi zaznamovali prav na njegov rojstni dan (20. maja).
Janševa zapuščina je izjemna, obiskovalcev pa razmeroma malo, sta ugotavljala soseda, ki sta na dan našega obiska urejala vrt ob hiši pri njegovem čebelnjaku. Večinoma pridejo na ogled čebelnjaka mladi iz šol, nekaj je tudi turistov, a bi bil glede na njegovo zapuščino obisk lahko precej večji, sta ugotavljala soseda.
Čeprav je Slovencev relativno malo, se jih je v svetovnem merilu uveljavilo kar nekaj, ki so zaznamovali določena področja delovanja. Tako kot so bile Janševe knjige osnova za študij za vse bodoče čebelarje, je z lastnimi spoznanji tlakoval pot človeka v vesolje Slovenec Herman Potočnik Noordung, mi je rojilo po glavi, ko sem ugotavljal, da bi morali biti kot narod kljub majhnosti naše države bolj samozavestni – pohajkovanje po poti kulturne dediščine bi lahko bilo namenjeno tudi utrjevanju nacionalnega ponosa.
Že od šolskih dni naprej velja, da je avtor znamenitega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem Fran Saleški Finžgar, a je vodnica Mira Novak v Finžgarjevi rojstni hiši v Doslovčah razložila, da pisatelja ne poimenujemo pravilno z imenom Franc.
V mladosti se je resda podpisoval kot Fran, po natisu njegove zadnje ljudske povesti Gostač Matevž (1957) pa se je jezil, ker so na naslovnico v tiskarni natisnili Fran in ne Franc, je dejala in nas popeljala po Finžgarjevi hiši oziroma kajži, v kateri si je še vedno mogoče ogledati črno kuhinjo, hišo s kmečko pečjo in statvami ter kamro in podoživeti bivanjske razmere izpred sto let.
Čeprav Mira Novak pravi, da Finžgar in njegovo delo nista več del šolskih učnih načrtov, je njegova zapuščina pomembna. Med drugim je bil tudi med ustanovitelji predhodnice današnjega Radia Slovenija in pobudnik za ureditev Prešernove rojstne hiše v Vrbi kot muzeja, z omenjenim romanom Pod svobodnim soncem pa je pred dobrim stoletjem budil narodno zavest med Slovenci.
Od Finžgarjeve rojstne hiše proti Rodinam in Jalnovi rojstni hiši na Rodinah se pot kulturne dediščine povzpne ter se nad Doslovčami in Smokučem, od koder se je mogoče razgledovati po bližnji okolici in hkrati napajati ob barvah, ki jih v jesenskem času ponuja pohodniku bližnji gozd, približa Rodinam.
V Zavodu za turizem in kulturo Žirovnica vsako zadnjo soboto v mesecu (od marca do oktobra) oglašujejo in ponujajo ogled vseh rojstnih hiš ob poti, pa smo na zadnjo oktobrsko soboto ostali pred vrati Jalnove rojstne hiše na Rodinah. Skrbnikov hiše na dan našega obiska namreč ni bilo doma.
Urška ni bila
Končno smo prispeli še do Prešernove rojstne hiše v Vrbi, kjer nas je sprejel vodnik Janez Dolžan in poročal, da je bil letos obisk v hiši boljši kot lani. Ko nas je zanimalo, kako to, da so prav vasi pod Stolom dale toliko velikih imen, je Janez Dolžan razložil, da so že v Prešernovih časih njegovi sovaščani v velikem številu brali časopise.
Če so imeli časopis, je pomenilo, da so znali brati, kar tedaj po vaseh ni bilo običajno, je dejal Dolžan in razkril še nekatere druge zanimivosti.
Urška ni bila Prešernova muza, ampak je to bila Zala. Ker je Zala, hči gostilničarja, Prešerna, ki je veljal za postavnega moškega, zavrnila, jo je v Povodnem možu prečrtal, namesto nje pa je dobila zgodovinsko mesto Urška, je povedal Dolžan in ocenil, da je Prešeren največ naredil za nacionalni ponos. Vsi ga imamo v srcu, je dejal ter ugotovil, da če je Tina (Maze) prva, jo častimo, če je četrta, pa ne več. Prešeren pa ostaja prvi, je dejal Dolžan ter spomnil, da je prav iz pesnikovega priimka (kar je eden ne prav pogostih primerov v slovenskem jeziku) nastal pridevnik prešeren, ki ga je uporabil ob slovesu: »Ostanite prešerne volje«.
In smo ostali prešerne volje, tudi po obisku gostilne Osvald na Selu, kjer so postregli krvavico z zeljem ...
