Tiskane izdaje
Čeprav je Pika Nogavička najmočnejša deklica na svetu, zlahka dvigne svojega konja Alfreda, prebuta lopove in užene policista, ji kljub vsemu lahko ponagaja vreme.
A pod premično streho, dežnikom, je super, pa še po lužah lahko skačeš! Številni otroci so že obiskali Piko, ki bo ob Velenjskem jezeru vladala še do sobote. Skupaj z živalmi in vsem, kar pritiče podeželju. Brez telefonov.
Nekaj ur, preden so slovenski košarkarji osvojili evropsko zlato, se je zlata županova lenta že svetila okoli vratu Pike Nogavičke. Tokrat je od velenjskega župana Bojana Kontiča ni dobila na prostem, ker je malo ponagajalo vreme. Do Bele dvorane ni prišla s svojim Alfredom, ampak kar s traktorjem – je pač na podeželju –, ki ga je morala pravzaprav nesti del poti, ker se je zataknil v blatu.
Potem je posijalo sonce in čez Velenjsko jezero se je razpela velikanska mavrica. Pod njo tokrat ni bil samo lonec zlata, ampak cela skrinja. Ta je seveda v Pikini vili Čira čara, po kateri lahko plezajo otroci, ki se najbolj razveselijo, če na vrhu skozi okno pokuka Pika.
Najbolj navihana deklica vsako leto privabi ob Velenjsko jezero najštevilčnejšo množico otrok v državi, skupaj jih pride več kot sto tisoč. Deklice so večinoma že opravljene, s štrlečimi kitkami in pikami po obrazu. Sicer pa za takšno opremo, kot vedno, poskrbijo v Beli dvorani, kjer ob vhodu ves dan pletejo kitke, rišejo pike malim Pikam in brke malim gusarjem. Letos mladež skupaj s Piko odkriva podeželje.
Organizatorji, Festival Velenje z Mestno občino Velenje in s tako rekoč vsemi velenjskimi javnimi zavodi in društvi, so tokrat zadeli žebljico na glavico, saj se festivala udeležuje rekordno število šol. Te imajo podeželje tudi v svojem učnem načrtu, obisk pa je več kot poučen. Je tudi zabaven. Takšne šole gotovo niti Pika ne bi ukinila.
Koliko jajc znese kokoš?
V Beli dvorani, kjer je Pikina vas, je kokošnjak, vendar v njem živih kokošk ni. V njem Pika zbira sladkarije in zdrave priboljške za otroke, ki se zaradi stiske ne sladkajo pogosto, če sploh. Kljub temu pa jajc v vasi ne manjka. Otroci lahko vidijo velikansko nojevo, črno emujevo jajce, pa tudi jajce fazana, lesne sove, jajca različnih kokoši in druge perjadi. In mimogrede izvedo, da kokoš vsako leto znese od 300 do 325 jajc. Sredi vasi je lipa, v vasi pa so še vaška šola, kozolec, hlev, sadovnjak, kmečka hiša, vodnjak in zadruga. Čeprav otroci imena zadruga verjetno ne poznajo, so hitro ugotovili, da gre za trgovino, pred katero je vedno gneča.
V vasi je kar 40 različnih delavnic. Nastajajo jajca iz balonov in barvnega papirja, premazanega z lepilom, majhne buče iz žaklovine, izdelki iz slanega testa, majhne, lesene hišice. Ideje lahko otroci dobijo tudi ob razstavi impresivnih maket kozolcev z vseh koncev Slovenije, ki je samo meter stran od ustvarjalne mize. Če so lesene hišice gradili fantje, so dekleta pod budnim očesom gospa z univerze za tretje življenjsko obdobje vezle. »A veste, da niti šivanke ne znajo držati? Pa to so že kar velika dekleta! Ampak nič hudega. Zelo so pridne in vidim, da jim je všeč,« je hitela razlagati izkušena vezilja. Deklice so zatopljene vezle naprej.
Kmečko hišo in dvorišče si obiskovalci lahko ogledajo v šotoru, kjer so poskrbeli za učenje z doživetjem. Začne se že z ribnikom. Otroci si lahko sami izdelajo palice in lovijo ribice ter se mimogrede naučijo tudi nekaj o magnetih, ker ribe pač niso prave. V šotoru je tudi buča velikanka, v kateri so razstavljene različne buče. Ob buči lahko tudi odrasli preizkusite, koliko še poznate različna zrna. V pokrite zabojčke vstavite roko in otipate, kaj je v njih. »Fižol in koruzo večinoma prepoznajo. Ko ugotovijo, da ne gre za mivko, otroci povedo, da je v enem moka. Pšenice in ovsa pa večinoma ne prepoznajo,« razlaga animatorka.
Med morda najbolj posrečenimi postajami v šotoru je gozd. Na drevesih so podatki, kot je ta, da jež tehta kot ducat jajc. »Koliko je ducat?« »Dvanajst. Kaj ne veš?« Takšen je bil pogovor fantov, ki so potem lahko preizkusili, koliko je to. V vsakem drevesu je vrv, na kateri je utež s težo živali, ki jo opisuje. Zabavna izkušnja. Še posebno ko so se štirje fantje trudili, da bi dvignili medveda. Ta, mimogrede, tehta toliko kot štirje odrasli ljudje. Če vas zanima, koliko tehtajo miška, veverica in mladič divjega prašiča, boste pač morali priti v Velenje k Piki.
Zabava na podeželju
Če otrok ne bodo zaposlile magnetne ribe, so v šotoru tudi velik človek ne jezi se z barvnimi kamenčki in križci krožci prav tako s kamenčki, celoten prostor pa zapolnjuje tolkalna glasba. Otroci lahko z udarjanjem igrajo na različne lonce, perilnik, lesene palice, pri vili Čira čara pa lahko igrajo tudi na kravje zvonce. Ker je na podeželju vedno veliko dela, bodo otroci lahko med drugim spoznali ličkanje koruze, omikanje volne, ribanje perila, spoznali, kako iz jabolk dobimo sok.
Pika se vedno veliko giba, sicer ne bi bila tako zdrava in močna. Tokrat so tudi njeni športni poligoni malenkost drugačni in povezani s podeželjem. Tako lahko otroci hodijo po deblu, mečejo podkvice, skozi ovire nosijo jajca, plezajo po lestvi, skačejo v žakljih in zabijajo žeblje ali pa žagajo. Izvrstna telovadba!
Umetniška ulica z glasbeno, lutkovno, likovno, filmsko, plesno, muzejsko in knjižno četrtjo prinaša na festival izročilo slovenskih pokrajin. Za slovensko izročilo že leta skrbi Ljoba Jenče, letošnja Pikina ambasadorka. Pred festivalom je Pikinim prijateljicam in prijateljem sporočila, da je ponosna, da je festival letos posvečen podeželju: »Prepričana sem, da bi se Pika z nami zelo radostila, če bi jo posadili k dedku na drevak in jo peljali nabirat trstičje na Cerkniškem jezeru ali grabit seno na Paški Kozjak in k babici poslušat pravljice. Vmes pa bi prevračala kozolce, ne ta prave, ampak tiste otroške! Naučili bi jo zapeti Peter Pavel žaklje šiva in še kaj. Lepo bi nam bilo.«
Začutiti naravo,
Tudi zato Pika letos prosi, naj mobilni telefoni ostanejo doma ali vsaj v nahrbtnikih. Ljoba Jenče je zapisala: »Kakšno razkošno življenje je imela Pika: za ves dan časa, hišo, vrt in konja in dva prijatelja. Ali mi to danes premoremo? In ni imela niti mobilnega telefona niti računalnika. Imela pa je dolgčas. In to je pravo razkošje za spodbujanje ustvarjalnosti in domišljije. Ko ne veš, kaj bi počel, si moraš to sam izmisliti. In Pikina domišljija je bila neskončna.«
Dolgčas vam na Pikinem festivalu ne bo. Boste pa gotovo dobili veliko idej, kaj vse bi lahko doma še počeli. In če bodo otroci za vaš okus malo preveč tacali po lužah in blatu, se obrnite stran in si prvi privoščite Pikine čalapinke. Delavnic je ogromno, za videti še več, zato si vzemite dovolj časa. Še posebno če si boste ogledali tudi razstavo v Galeriji Velenje, kjer svoje živali razstavlja Pikina ambasadorka Lila Prap, ali če boste odkrivali podeželje skozi oči fotografov na Velenjskem gradu.
Pika se bo v soboto za leto dni poslovila. In odšla bo v slogu, kot po navadi bo sobota najbolj živahen dan festivala. V Velenje bo iz Celja vozil tudi Pikin vlak, ki ima povezavo iz Ljubljane ob 9.08 in iz Maribora ob 10.20. V družbi Pikapolonice Zmagoslave Marjetice Nogavičke nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. A je vedno zabavno.
