»Prešeren« večer na predvečer kulturnega praznika

Državna proslava ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu s podelitvijo Prešernovih nagrad.

Objavljeno
07. februar 2015 20.54
Tanja Jaklič, Valentina Plahuta Simčič, kultura
Tanja Jaklič, Valentina Plahuta Simčič, kultura

France Prešeren, ki se je rodil pred dvesto štirinajstimi leti in dvema mesecema ter umrl na jutrišnji dan pred sto šestinšestdesetimi leti, si seveda ni mogel predstavljati, da se bomo njegovi rojaki v dvajsetem in zdaj tudi že enaindvajsetem stoletju vsako leto zbirali v njegov spomin. Ni vedel niti, s kolikšno svetlobo bo svetila njegova poezija.

S temi besedami se je v Gallusovi dvorani začela osrednja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku. Dva velika nagrajenca in šest prejemnikov nagrad Prešernovega sklada je skoraj polna dvorana pričakala stoje. Opazno je med njimi manjkal nagrajeni slikar Marko Jakše.

Nagrajencem ob strani so v prvi vrsti sedeli še predsednik vlade Miro Cerar, ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in drugi predstavniki političnih oblasti.

»Danes je praznični večer in slavimo svetlobo. Tudi zato, ker smo v mednarodnem letu svetlobe ...« Predsednik UO Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj je v uvodnem govoru povedal, da je slovenska kritičnost presegla vse meje in da si ne znamo narediti praznika za srečen dan.

»Iz dolin bi se morali večkrat povzpeti do sončnih vrhov, se prezračiti in pozabiti na materialne dobrine. Kultura nam omogoča odprtost v svet. Turisti se navdušujejo nad našimi kulturnimi posebnostmi, mi pa jamramo, da nimamo Tadž Mahala in Benetk. Namesto da bi presegli te poglede majhnosti, kajti kultura v Sloveniji se proizvaja in tudi trži.«

Bogataj je še povedal, da je UO sklada pripravil nekatere spremembe, a zaradi dogajanj v državi niso prišle v parlament. Gre za jasnejša določila, da ne bo mogočih nobenih dvoumnosti. UO je letos upošteval vse predloge strokovnih komisij. Ob koncu je vsem zaželel prešerno praznovanje praznika.

Sledilo je podeljevanje nagrad. Najprej so nagrado Prešernovega sklada podelili plesalcema Rosani Hribar in Gregorju Luštku, zatem pa se je glasbenikom na odru pridružil Jure Pukl v skladbi Last Autumn.

Za džezistom Juretom Puklom so nagrado Prešernovega sklada podelili prevajalcu Marjanu Strojanu, ki je pred tem prebral del svojega prevoda Canterburyjskih povesti Geoffreya Chaucerja.

Friedrich Nietzsche je bil tisti, ki je dejal, da bi bilo življenje brez glasbe pomota. In glasba je, to vemo, predvsem domovanje razpoloženja. Toda katera svetloba vpliva na glasbenika, na skladatelja, ki s pomočjo kompozicije inscenira nove glasbene svetove?

S temi besedami so nagrajenca Vita Žuraja povabili na oder, kjer se je pridružil Komornemu orkestru SF in Slovenskemu tolkalnemu projektu. Žuraj sodi v mlajšo skladateljsko generacijo, ki si pot utira v tujini in hkrati vrača domov.

In tako sta ostala samo še dva nagrajenca sklada. Slikar Marko Jakše, izzivalen umetnik s fabulativnim talentom (nagrado je prevzela nečakinja Ana Jakše) in igralka Pia Zemljič. Tu je bil uvod dramatičen. Antični Grki so nered na nebu, ki se je preselil tudi v človeka, že stoletja pred našim štetjem skušali ukrotiti tako, da so ga uprizarjali v gledališču.

Na odru Gallusove dvorane so se zatem spomnili tistih velikih umetniških imen Prešernovih nagrajencev, ki so nas zapustili v minulem letu ... Odšel je veliki slovenski pesnik Kajetan Kovič, odšel je njegov tovariš Tomaž Šalamun, odšli so slikar Bogdan Borčić pa pisatelj Vladimir Kavčič in etnimuzikolog Pavle Merkù, ki smo ju na istem odru slavili lani.

Voditelja večera Nataša Dolenc in Igor Velše sta slovesnost zatem pripeljala do obeh nagrad za življenjsko delo. Pesniku Andreju Brvarju so v utemeljitvi nagrade zapisali, da je to res nagrada za celoten opus. Brvar je svoj govor formuliral kot pesem oziroma vprašanje: »Ste že kdaj pomislili, s kom vse ste se rokovali? In s kom vse so se rokovali oni, s katerimi ste se rokovali? Da ste se, vpeti v to nevidno mrežo rok, rokovali z vsemi na svetu, ne glede na narodnost, barvo kože, politično prepričanje?«

V utemeljitvi nagrade pionirju slovenskega stripa Mikiju Mustru so med drugim zapisali, da navdušuje že tretjo generacijo občinstva in da ustvarja kulturo v najširšem pomenu besede. In govor: »Kot otrok sem sanjal, da bom zabaval druge. Mislim, da mi je uspelo in tudi vam želim, da se vam vaše sanje izpolnijo ...«

Luči! Luči! Bisernih žarkov!
Več, še več! Do vrha!
Dajte mi čašo polno svetlobe -
Eks! To se pravi: do dna.

S temi verzi, ne Prešernovimi, ampak Župančičevi, iz njegove Kot bi viseli zlati sadovi, se je večer iztekel.

Vtisi s proslave:

Evropski poslanec Lojze Peterle o tem, kako je doživljal spreminjanje Prešernovih proslav skozi čas: »Včasih proslave ne kažejo nobenega veselja v zvezi s tem, kar naj bi se proslavljalo. Tokratna ni bila taka, bila je vesela, doživel sem jo kot kulturni in proslavni dogodek.«

Igor Koršič o proslavi: »Nimam je s čim primerjati, ker sem bil na njej prvič. Ni bila razvlečena, bila je lepa proslava. Kulturni praznik bom preživel na smučeh in s knjigo.«

Ravnateljica Narodne galerije dr. Barbara Jaki o tem, kako doživlja Prešerna: »Vedno enako. Prešeren je nekdo, na katerega se človek vedno lahko opre. Najraje imam njegove gazele, spremljajo me od mladih nog. Proslava pa se mi je zdela zelo praznična, svetla.«

Milan Kučan o tem, kako bo praznoval kulturni praznik in kako pogosto bere Prešerna: »Jutri se bom spominjal, kako je bilo danes. Prešerna berem redno, ko mi je hudo, pa še posebej. In to je pogosto.«

Igralka in poslanka Violeta Tomič o proslavi in branju Prešerna: »Proslava je bila lepa in svečana. Jutri pa bom pri Prešernovem spomeniku recitirala poezijo, kot vedno.«

Ljubljanski nadškof Stane Zore o tem, kako bo preživel kulturni praznik: »Jutri je nedelja, zame delovni dan, dve maši ... Jutri bom to, kar sem: škof med svojimi ljudmi.«

Pisatelj Andrej Rozman Roza: »Prešeren je bil lušten poba, imel je stresno življenje. Berem ga zmerno, saj že dolgo ni nič novega napisal.«