Prešernovi nagradi Borisu A. Novaku in Janezu Mejaču

Veliki nagradi za življenjska opusa prejmeta literat, esejist in javni intelektualec ter baletni plesalec, koreograf in režiser.
Objavljeno
16. januar 2018 11.22
Igor Bratož, Valentina Plahuta Simčič
Igor Bratož, Valentina Plahuta Simčič
Boris A. Novak, 
mojster zvenečih besed

Izhodišče utemeljitve Prešernove nagrade za življenjsko delo pesniku, dramatiku, prevajalcu, angažiranemu javnemu intelektualcu, literarnemu znanstveniku in univerzitetnemu predavatelju Borisu A. Novaku se ne more izogniti njegovemu opusu magnum, »pesniški norosti«, veličastnemu epu Vrata nepovrata.

Svoj epos je s tretjo knjigo sklenil prejšnje leto. V njem je avtor, ki literarno in kulturno krajino pomembno oblikuje že 40 let, je zapisal v utemeljitvi Goran Dekleva, član strokovne komisije za književnost Prešernovega sklada, »uporabil vse svoje veščine in zaposlil ves register pesniških postopkov.« Nič nenavadnega za mojstra, ki se ni lotil le sonetnega venca ampak tudi corone, oblike, iz katere se je sonetni venec razvil, in še marsiketere druge pozabljene pesniške oblike.

S Prešernom si delita rojstni datum

Boris A. Novak je eden pomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev in literarnih znanstvenikov. Rodil se je 3. decembra 1953 v Beogradu, v Ljubljani pa je študiral komparativistiko in filozofijo ter doktoriral na Filozofski fakulteti, kjer je zdaj redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Uveljavil se je kot pisec poezije za odrasle in za otroke, pisec dramskih besedil za odrasle in iger za otroke in mladino, esejist in prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov.

»Čeprav je na oder slovenske poezije stopil še v času, ko se je pesmi pri nas pisalo in bralo predvsem v skladu z idejno-estetskimi postulati radikalnega, poznega modernizma, je prav z Novakom slovenska poezija našla sladostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imaginativno nebrzdan, pa po potrebi oblikovno tudi discipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri pomagal usmeriti na novo pot,« je v utemeljitvi Prešernove nagrade med drugim zapisal Goran Dekleva.

Kot znanstvenik se ukvarja s teorijo verza, teorijo prevajanja, provansalsko liriko, klasicistično dramatiko, evropsko simbolistično poezijo in moderno slovensko in francosko liriko. Ob tem tudi prevaja, o »njegov« Verlaine je požel same superlative, z nič manjšim navdušenjem ni bila pred leti sprejeta njegova Antologija moderne francoske poezije.

Javni intelektualec

Utemeljitev navaja, da je Novak poleg vsega tega tudi angažiran javni intelektualec in s tem meri na marsikaj, za kar si je v zadnjih desetletjih prizadeval: aktiven je bil v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, je eden od šesterice soustanoviteljev Nove revije, v turbulentnem času je bil nekaj časa vršilec dolžnosti urednika in je uspešno ubranil koncept revije in zavaroval sodelavce.

Kot predsednik Slovenskega centra Pen je bil organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, z nekaj pisateljskimi kolegi je v nevarnih okoliščinah pisatelje tudi obiskal. Bil je predsednik Mirovnega komiteja Pen, od leta 2002 je stalni podpredsednik Mednarodnega Pena.

Sicer je Novak prejemnik še več drugih nagrad, med njimi nagrade Prešernovega sklada (1984), Jenkove nagrade (1995) in Župančičeve nagrade (2015) za poezijo ter Sovretove nagrade za prevajanje (1990). Je dvojni vitez Francoske republike, dopisni član francoske pesniške akademije Mallarme ter od junija lani tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Janez Mejač, plesalec plemenitega srca

Prešernovo nagrado je za svoj življenjski opus dobil baletni plesalec, koreograf, režiser in pedagog Janez Mejač. S svojim delom je izjemno zaznamoval slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja.

Bil je vodja ljubljanskega baleta in dva mandata direktor SNG Opera in balet Ljubljana. Kot prvi solist je ustvaril 84 vlog, v baletnem zboru zaplesal v 38 predstavah, podpisal se je pod več kot 120 koreografij v dramskih in ljubiteljskih gledališčih ter operi. Poleg tega je organiziral več kot 70 baletnih koncertov po Sloveniji in v zamejstvu.

Zaplesal je v 80 televizijskih oddajah in pripravil koreografije za okoli 20 televizijskih projektov. Bil je predavatelj za odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v izobraževalnem programu Lutkovnega gledališča Ljubljana je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je 20 let vodil baletno izobraževanje za mlade.

Debi leta 1951

Iz rodne Dolenjske, kjer se je rodil leta 1936, ga pot vodila v Ljubljano, kjer je kmalu odkril baletno umetnost. Z njo se je začel ukvarjati pri šestnajstih letih. Njegova prva pedagoginja je bila Rusinja Nadežda Murašova, kasneje pa je neizogibni pečat na Mejaču zapustil umetniški par Mlakar. Prvič je v baletu nastopil leta 1951, in sicer v predstavi Danina, nato pa je uspešno nastopal na odru ljubljanskega baleta, še preden je zaključil šolanje. Naziv baletnega solista je prejel leta 1962. V ljubljanskem baletnem ansamblu je deloval vse do leta 1987, ko se je upokojil.

Mejač je blestel v številnih predstavah in z neštetimi soplesalkami (Tatjano Remškar, Majno Sevnik, Lidijo Sotlar, Lane Stranič, Žofio Toth, Vido Volpi, Magdo Vrhovec) ter sodeloval z vodilnimi slovenskimi koreografi: s Pio in Pinom Mlakarjem, Lydio Wisiak, Vlastom Dedovićem, Metodom Jerasom, Henrikom Neubauerjem ali Ikom Otrinom, pa tudi s svetovno znanimi, na primer z Aleksandro Balašovo, Antonom Dolinom ali Sergejem Lifarjem.

Za svoje delo je prejel več nagrad. Leta 1973 mu je ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 je dobil nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda. Slovenski gledališki muzej je leta 2005 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo knjige z naslovom Janez Mejač, Danseur noble (tako je Janeza Mejača poimenoval Pino Mlakar). Leta 2011 je dobil nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Moška postavnost, srčna plemenitost

Daliborka Podboj je v obrazložitev Prešernove nagrade za Janeza Mejača zapisala, da so bile temeljne značilnosti njegovega baletnega ustvarjanja nesebično razdajanje, trdo delo, disciplina in strast. To mu je omogočalo, da se je lahko izražal v prefinjenem slovarju plesne abstrakcije in sferah subtilne metafizike plesne umetnosti.

»S svojo moško postavnostjo in srčno plemenitostjo je nudil svojim soplesalkam plesno roko, jih vodil in skupaj z njimi gradil in niansiral čustveni svet baletnih vlog, ki realno orišejo človeški karakter ter posegajo v neznane sfere onostranstva, v duhovno belino belega baleta.

Na vprašanje, kako doživlja Prešernovo nagrado, je Janez Mejač za Delo povedal: »Zelo sem pretresen, praznično razpoložen. Če ni praznikov, je življenje prazno. Vesel sem nagrade, ker je hkrati nagrada vsemu slovenskemu baletu, ki letos praznuje stoletnico.«