Tiskane izdaje
V Evropi obstaja skoraj toliko modelov sistemskega urejanja kulture, kolikor je držav. Zaradi posebnosti kultur in njihovih tradicij so le stežka primerljivi med sabo, prav tako jih ni mogoče v celoti prenašati iz enega v drugo kulturno okolje.
Slovenija se je v preteklosti deloma zgledovala po francoskem modelu, vendar, kot piše Jana Pavlič, v primerjavi z njim naš ni bil nikoli posodobljen. Med modeli, ki bi jih deloma lahko primerjali z našim, je tudi flamski, ki je bil od druge svetovne vojne posodobljen trikrat.
Jana Pavlič je poznavalka obeh. Med drugim je bila za področje gledališča svetovalka treh ministrov za kulturo (Sergija Pelhana, dr. Janeza Dularja in Jožefa Školča). Iz organiziranja in financiranja na področju kulture se je izpopolnjevala na francoskem ministrstvu za kulturo.
Za Svet Evrope je izdelala ekspertizo o kulturni politiki s področja odrskih umetnosti, filma in galerijske dejavnosti na Kosovu.
Flamska Belgija: model,
Prvi model mreže je zaobjemal samo klasične repertoarne dramske ansamble na državnem in lokalnem nivoju. Reforma v petdesetih se je zgodila zato, ker je bilo treba v mrežo vplesti nove neodvisne skupine in jim omogočiti urejen sistem financiranja.
Reforma iz sedemdesetih je mrežo še okrepila z jasno določenim prepletanjem dejavnosti ustanov, namenjenih ustvarjalnosti in produkciji, ter dejavnostjo posredovalnih kulturnih centrov (zasnovanih po vzoru francoskih kulturnih domov) na celotnem teritoriju. S tem je omogočila enakopraven položaj javni in zasebni pobudi.
V osemdesetih so izbruhnili najrazličnejše estetike in novi produkcijski modeli mladih umetnikov. Reforma iz leta 1993 je upoštevala izvirnost vsakega modela posebej in ni postavila skupnih normativov za celotno mrežo. Vsaka enota se lahko organizira po svoje. Kljub vsemu pa celotna mreža ohranja razvidno strukturo, ki jo v grobem lahko razdelimo na tri segmente.
Prvi obsega mestne oziroma državne repertoarne ansamble dramskega tipa. Njihova organizacijska zgradba in programska usmeritev sta klasični. Imajo stalne igralske ansamble, tehnično in administrativno ekipo. Njihovi uslužbenci so navadno na plačilnem seznamu lokalnih skupnosti, ki te ustanove financirajo.
Drugi segment tvorijo neodvisne skupine. Gre za zelo prožne strukture, ki jim je zadnja reforma omogočila delovanje po načelu samoregulacije. Nekatere se posvečajo izključno umetniškim raziskavam, ki lahko trajajo tudi več let (kot na znanstvenem področju) in izdelka niso obvezane javno predstaviti. To so najbolj inovativni elementi mreže, ki jim je zadnja reforma namenila največ pozornosti.
Večina teh skupin je tesno povezana s tretjim segmentom mreže, kulturnimi (produkcijskimi in distribucijskimi) centri, ki so se razvili iz zasebnih pobud, nastalih v sedemdesetih letih. Te prvotno majhne organizacijske oblike, ki delujejo v javnih infrastrukturah (nekdanjih tovarniških halah ipd.) v lasti lokalnih skupnosti, so se razvile v trenutno najpomembnejše dejavnike belgijske kulturne ponudbe z interdisciplinarnim programom in izvirnim pristopom do občinstva. Delež države pri sofinanciranju njihovega nastanka je približno 60-odstotni. V njihovih upravnih telesih so enakopravno zastopani država, lokalne skupnosti in stroka.
Francija: kolikor država, toliko lokalne skupnosti
Za inspiracijo je koristen tudi vpogled v francoski model kulturne politike, toliko bolj, ker se je Slovenija že v preteklosti zgledovala pri nekaterih njegovih segmentih. Slovenski kulturni domovi so namreč nastali po francoskem vzoru, le da njihov koncept ni bil posodobljen.
Temeljna značilnost francoskega sistema je komplementarnost financiranja, razdeljenega med državo in lokalne skupnosti. Kulturna politika države za lokalne skupnosti ni zavezujoča. Te lahko avtonomno izoblikujejo svojo kulturno politiko, z državo pa se povezujejo prek sistema pogodb o sofinanciranju projektov, tako da je danes razmerje v financiranju med obema ena proti ena.
Državna kulturna politika temelji na treh postavkah: podpiranju umetnikov in umetniškega ustvarjanja, razvijanju umetniške in kulturne decentralizacije v geografskem smislu ter »demokratizaciji kulture« (omogočanje stika med ustvarjalnostjo in občinstvom v kvantitativno in kvalitativno optimalnih pogojih) in spodbujanju umetniške vzgoje ter vpeljevanju novih generacij v kulturne in umetniške procese, predvsem znotraj šolskega sistema.
Z vidika organizacije in financiranja se organizacijske oblike v grobem delijo na javne ustanove, ki jih financira izključno država (veliki muzeji, gledališča, opere itd.), ustanove (npr. kulturni domovi), ki jih sofinancirajo lokalne skupnosti, katerih pravni status je neprofitna asociacija ali družba z omejeno odgovornostjo, prilagojena specifiki umetniške dejavnosti, in na številne neodvisne strukture v vseh umetniških zvrsteh z različnimi pravnimi statusi, ki jih na podlagi večletnih pogodb financirajo država in lokalne skupnosti. Posebna pozornost je posvečena enoletnim pogodbam s temi skupinami, ki zagotavljajo njihovo nenehno oplajanje z novimi silami.
Francoski sistem je razen baletnega ansambla pariške opere in gledališkega ansambla Comédie-Française, ki zagotavljata ohranjanje tradicije, ukinil večino stalnih ansamblov. Ta odločitev danes kaže pomanjkljivosti v umetniškem smislu, saj prevladuje mnenje, da francoski gledališki igralci ne dosegajo več ravni nemških (nemški model še vedno temelji na klasičnem repertoarnem sistemu s stalnim ansamblom), saj ustvarjajo v pogojih, ki ne omogočajo kontinuitete in s tem nabiranja ustrezne ustvarjalne kilometrine. Nekatera gledališča zato že uvajajo nazaj stalne ansamble.
Seveda pa Francozi svojega sistema ne bi mogli izpeljati brez tako imenovanih intermittens du spectacle – samostojnih delavcev v kulturi. Specifika umetniškega poklica in drugih poklicev, povezanih s tem področjem, je namreč več različnih delodajalcev v različnih časovnih obdobjih. Ta se izmenjujejo z daljšimi obdobji brez konkretne zaposlitve, v katerih pa ustvarjalci kljub temu ohranjajo kondicijo pa tudi socialno varnost.
Brez tega sistema francoski model ne bi mogel obstajati. To so pokazale tudi nedavne težnje delodajalcev v profitnih dejavnostih, ki se zavzemajo za rušenje posebnega statusa, ki ga imajo umetniški poklici, kar je pripeljalo do množičnih protestov, stavk in odpovedi številnih kulturnih prireditev.
