Prispevki za novi kulturni model (8): Nič se ne bo spremenilo, če ne bomo začeli

O možnih načinih financiranja kulture piše dr. Gašper Troha.

Objavljeno
06. april 2015 22.23
Gašper Troha 14.5.2013 Ljubljana Slovenija
Ž. L., kultura
Ž. L., kultura

Največji financerji kulture v Sloveniji so država in lokalne­ skupnosti. Dr. Gašper Troha­ opozarja, da smo zaradi­ tega soočeni s prepričanjem, da brez javnega denarja ni mogoče preživeti. Takšno razumevanje vodi v vedno večje potrebe in število subvencio­niranih zavodov, društev, ­samozaposlenih ...

Gašper Troha je glasbenik in doktor literarnih ved. Bil je član opernega orkestra, služboval je na mestu vodje promocije za programa gledališče in kulturna vzgoja v Cankarjevem domu, med drugim je bil programski vodja mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Je glavni urednik založbe Arsem, honorarni predavatelj na Filozofski fakulteti in AGRFT v Ljubljani. V mandatu ministra za kulturo dr. Uroša Grilca je bil med marcem 2013 in novembrom 2014 generalni direktor direktorata za ustvarjalnost.

Podoba neke utopije

Novi kulturnopolitični model je v zadnjih letih bržkone najbolj obrabljena fraza, s katero nastopa vsakokratna oblast na Maistrovi v Ljubljani. In, da ne bo pomote, je tudi tista, katere del sem bil leto in pol. Učinki te retorike so praktično nični, zato moramo še pred opisom utopije, ki bi jo tak model lahko predstavljal, razmisliti, zakaj ostaja utopija zadnjih petindvajset let.

Kulturna politika se je v preteklih sedemdesetih letih gradila kot poskus oblastnega nadzora na eni strani in množičnosti na drugi. Kaj to pomeni? Oblast je močno omejila zasebno pobudo. Od petdesetih let preteklega stoletja jo sicer dopušča v društvih in obliki, ki ji danes rečemo samozaposleni v kulturi, vendar je večina produkcije in javnih sredstev vezana na javne zavode, ki jih ustanavljajo država in lokalne skupnosti ter jih v večinskem deležu financirajo.

Poleg tega je od leta 1945 mogoče opazovati tendenco po povečanju dostopnosti kulture, kar je pomenilo izredno povečanje števila institucij – pred drugo svetovno vojno, denimo, smo imeli na celotnem narodnostnem ozemlju tri profesionalna gledališča, do sredine petdesetih let že okrog trinajst, kar velja še danes – in postopno uveljavljanje prepričanja, da je kultura poceni ali celo brezplačna.

Leta 1991 je Slovenija zajadrala v novo obdobje, v katerem je po­vsem naravno iskala nove modele na vseh področjih, tudi kulturnem. Zdi se, da je specifičnost tega obdobja izvirala prav iz zgoraj opisane podobe in posledičnih frustracij. Novi kulturnopolitični model smo iskali v smeri oddaljevanja oblasti od kulturne produkcije, obenem pa kot vzdrževanje kulturne krajine na področju javnih zavodov ter razmaha zasebne pobude (različnih vrst nevladnih organizacij – torej neprofitnih organizacij in samozaposlenih v kulturi). Kaj to pravzaprav pomeni s perspektive ustvarjalcev?

Država in lokalna skupnost sta največja financerja oziroma kupca kulturne produkcije, zaradi česar se je uveljavilo prepričanje, da bi vsakdo propadel, če ne bi dobil subvencije. Takšno razumevanje vodi v vedno večje potrebe in število subvencioniranih zavodov, društev, samozaposlenih ... Zaradi tega so se sčasoma pojavili pozivi po selekciji, torej, da bi financirali manj prejemnikov, vendar bi jih bolje podprli, a seveda le ob predpostavki, da tudi sami ostanemo med prejemniki.

Ker kulturna scena glavnim financerjem ne priznava pristojnosti pri vsebinskem odločanju in je to preneseno na strokovne komisije, ki naj bi bile neodvisne, odločanje pa s tem transparentno, imamo situacijo, v kateri nihče noče sprememb, vsi pa govorijo o nujnosti novega kulturnopolitičnega modela.

Permanentni status quo

Po tej diagnozi se lahko bolj sproščeno umaknemo v sanjarjenje in hipotetično razmislimo, kakšen bi lahko bil tak model. A najprej si moramo zastaviti vprašanje, kaj naj bo namen javnega financiranja kulture. Odgovor je le na videz preprost: ohranjanje javnega interesa na področju kulture. Z drugimi besedami, ohranjanje določene kulturne ponudbe, za katero se odločimo kot država.

Tu seveda naletimo na temeljno travmo, ki sem jo omenil zgoraj. Kdo bo določil, kaj javni interes? Zaradi bojazni pred oblastnim poseganjem v kulturo se skuša temu procesu dati videz popolne demokratičnosti, a na koncu nihče ne nosi odgovornosti, vsi pa seveda budno pazimo, da se vidimo v naslednjem srednjeročnem strateškem dokumentu, nacionalnem programu za kulturo. In spet smo pri statusu quo.

Kako torej presekati gordijski vozel na strani oblasti? S ponovnim prevzemanjem pobude, ki bi jasno začrtala, kakšno kulturno ponudbo si želimo in kakšno si lahko privoščimo. S tem bi bila slovenska kulturna krajina, financirana s strani države, veliko bolj spremenljiva, saj bi se v kriznih obdobjih krčila skupaj s sredstvi.

Ali sploh obstaja rešitev?

Ta podoba je seveda nočna mora vsakega ustvarjalca in producenta. Umanjkanje glavnega financerja večinoma pomeni propad projekta. Zagon literarnega festivala, založbe, glasbenega cikla ... pa po nekajletnem premoru ni tako enostaven. Ali sploh obstaja rešitev? Čeprav se zdi neverjetno, obstaja, imenuje se financiranje iz različnih virov.

Osnovno merilo za javni denar je predpostavka, da določena produkcija brez tega ne bi mogla doseči enake kakovosti in zahtevnosti, a to ne sme nujno pomeniti, da brez njega ne bi mogla obstajati. Financiranje bi v grobem lahko razdelili na javna in zasebna sredstva, pri čemer kot javna razumem sredstva lokalnih skupnosti, države in različnih mednarodnih skladov, inštitutov ipd., kot zasebna sredstva pa prodajo vstopnic oziroma umetniških del in sponzorstva ter donacije.

Utopična situacija, ki si jo skušajmo predstavljati, je proračun, ki bi bil razdeljen na tretjine (sredstva lokalne skupnosti in države – mednarodna sredstva – zasebna sredstva). Če bi takšna podoba postala realnost, bi bila produkcija v zmanjšanem obsegu in zahtevnosti zagotovljena tudi v sušnih obdobjih. Tako bi se umaknila potreba po nenehnem ohranjanju vsega, kar nastaja, producenti pa bi se bili prisiljeni bolj ravnati tudi po zahtevah in okusu občinstva.

A to še ni konec zgodbe. Takšna fleksibilnost pri financiranju zahteva tudi drugačno vlogo vodstev kulturnih institucij. Javni financerji se morajo pogovarjati predvsem o vsebini, ki naj jo institucija zagotavlja, in ohranjanju minimalne kadrovske zasedenosti. Nedoseganje teh dogovorov, ki bi jih lahko formalizirali kot strateške dokumente, bi moralo voditi k pojasnilom in lahko tudi k razrešitvi oziroma prekinitvi financiranja. Po drugi strani bi morali javni zavodi prosto razpolagati s presežki, da bi bili zaposleni stimulirani za ustvarjanje. Zdaj te možnosti ni pa tudi odgovornosti praktično ne.

In ne nazadnje se moramo vsi porabniki kulture rešiti zablode, da naj bo kultura brezplačna in domena neprofitnosti. Nakup vstopnice ni le strošek, je prispevek k temu, da določena produkcija obstaja, in bi moral postati stvar osnovne higiene.

V tem kratkem zapisu ni mogoče začrtati vseh potez tega utopičnega modela in napačno bi bilo predvidevati, da ga je mogoče uveljaviti na hitro in z radikalnimi rezi. Gre za serijo sprememb na vseh ravneh, zakonski, izvajalski in ne nazadnje na ravni družbene mentalitete. Vse to se morda lahko spremeni v nekaj letih, desetletjih. Eno pa je gotovo. Nič se ne bo spremenilo, če enkrat ne bomo začeli.