Tiskane izdaje
Jedrt Jež Furlan že dolgo deluje kot samozaposlena v kulturi. To med drugim pomeni, da je, je bila ali morda še kdaj ponovno bo novinarka, publicistka, kolumnistka, urednica, odgovorna za stike z javnostjo, producentka, moderatorka, koordinatorica programov, predavateljica, svetovalka, selektorica festivalov, članica žirij, celo igralka.
Poleg tega je ena vidnejših članic Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture. Bila je del Delovne skupine za trajni dialog z nevladnim sektorjem v umetnosti in kulturi na ministrstvu za kulturo, od decembra 2013 je tudi članica programskega sveta RTV Slovenija.
Ko govorimo o prenovi kulturnega modela, ali ta velja le za javni sektor v kulturi? Ker lažje sprejmemo majhno spremembo nekje na robu kot pa obrat vsega in vseh v deželi? Je govorjenje o prenovi pravzaprav zagovor varčevanja in se bo »novi kulturni model« dejansko uresničil na ministrstvu za finance? Po principu, vsem v kulturi bo šlo še malo slabše, a tako se bodo bolj približali drug drugemu?
Solidarnost v slabem? In če izgubimo še to, kar imamo? Ker to, kar imamo, so znane koordinate v vse bolj usihajočem proračunu. Če bo ta še naprej usihal, bodo spremembe v kulturi potekale kot posledica varčevanja, ne pa zaradi nujnosti spremembe sistema, ki že predlogo nerodno krmari med zakonskimi obveznostmi (javni zavodi v kulturi) in kulturno tržnico (nevladni sektor).
Za zdaj nimam razloga, da bi zaupala trenutni garnituri na Maistrovi. Sumljivo tiho so. Ne vem, ali snujejo kaj ali sploh nič. Nič oprijemljivega, nobenih smernic. No, nekaj nerodnih ministričinih izjav za javnost, vsebinski lapsusi v redkih intervjujih in še bolj redkih sejah odbora za kulturo v državnem zboru. Sumljivo. Lahko izpade kot šala: ker ni vedela (ministrica za kulturo), kaj dela, se je zgodil novi kulturni model. A ko zmanjka denarja, tudi vrag odnese šalo.
Pretekli poskusi
In naprej. Se spomnite viharja v kozarcu vode ob novem zakonu o RTV pred petimi leti pod taktirko ministrice Majde Širca? Nekaj predlaganih sprememb za preglednejše in odgovornejše delovanje in poslovanje je padlo na referendumu. Stari zakon še vedno velja in še vedno hromi razvoj javne televizije. Na področju kinematografije je nastal in bil celo že na vladi sprejet zakon, ki je med sofinancerje slovenske filmske produkcije vključil vse udeležence na avdiovizualnem področju, od distributerjev do kabelskih operaterjev.
In še: Center za sodobni ples je nastal na podlagi področnih raziskav. Odhajajoča vlada ga je ustanovila, nova hitro ukinila. Dvajset let boja je čez noč zatemnilo prihodnost sodobnega plesa.
V vseh teh primerih bi težko govorili o novem kulturnem modelu.
Politika majhnih sprememb
Odličen primer dobrega odločevalca in sofinancerja umetnosti je bila Soroseva fundacija. Ker so gradili, snovali in podpirali tisto, kar sta umetniški in medijski prostor dejansko potrebovala. Ponujala je številne možnosti za štipendiranje ne glede na formalno izobrazbo, zaposlitev in starost, povezovala je prakso in teorijo. Današnji evropski razpisi vsiljujejo vsebino in način produkcije. Ne ozirajo se na dejanske potrebe in probleme. Soroseva fundacija je služila ustvarjalcem, zdaj ustvarjalci služijo evropski birokraciji.
Pa še domači primer. Mestna občina Ljubljana je davno tega načrtno spodbujala sodelovanje med baletnimi plesalci in plesalci sodobnega plesa. Izbrala je koordinatorja projekta, ta koreografa in plesalce. Dolgi most med enimi in drugimi plesalci je postal krajši, lažje prehoden, a potem je vse zamrlo. Se še spomnite, da je obstajala triletna služba hišnega koreografa v Cankarjevem domu? In to na pobudo ministra za kulturo!
Namenoma omenjam pretekle in nekaj manjših poskusov, ki niso edini. Lahko pomenijo prepotrebne majhne korake za spremembo mentalitete, ki postopoma sestavijo mozaik novega modela. Zato danes navijam za majhne korake. En velik zalogaj neveščih lahko pomendra večdesetletno delo večine veščih. Zato bi na upokojensko srce nove ministrice za kulturo položila majhno srčno prošnjo.
Ker sem večino delovnih let samozaposlena v kulturi in večinoma sodelujem z nevladnimi organizacijami v kulturi, gresta prvi dve želji v tej smeri. Čeprav sedanja ministrica ne izpusti priložnosti, da ne bi očrnila predhodnika dr. Uroša Grilca, morda ne bi bilo odveč, če bi katerega od njegovih korakov vseeno nadaljevala.
Druga želja zadeva vprašanje, zakaj samozaposleni ne moremo odpreti popoldanskega s. p., zaposleni pa lahko. Po definiciji smo multipraktiki in prav bi bilo, da lahko polno izkoristimo svoje potenciale. Natančneje – unovčimo. Kot samozaposlena v kulturi opravljam več poklicev, za podaljšanje »statusa« štejeta dva. Drugo je dodana vrednost za boljšo samopodobo, ki pa v presledkih brez dela ne prinaša nadomestila.
Če proračun usiha, zakaj nam ne odprejo drugih vrat? Sosednja Hrvaška ima zgleden zakon o igrah na srečo. Njihova Kultura nova je fundacija, ki se napaja iz loterijskih sredstev. Vodijo jo nevladniki na področju kulture, ki z enostavnimi pravili transparentno delijo sredstva med nevladne organizacije. Za produkcijo, izobraževanje, tudi raziskave.
V triindvajsetih letih dela sem sodelovala z večino slovenskih medijev, z nevladnimi organizacijami, javnimi zavodi, kot novinarka, kritičarka, urednica uredništva, oddaj, publikacij, kot programska selektorica, članica komisij. Za pavšale in honorarje je bilo zelo jasno, kaj vse moram storiti, in če nisem, so lahko sledile finančne sankcije. To pri zaposlenih kolegih skorajda ni mogoče.
Pripravila Ž. L.
