Tiskane izdaje
Arhitekturno pisarno RCR so ustanovili v rodnem mestu Olot, približno sto kilometrov oddaljenem od Barcelone, leta 1988, takoj ko so končali študij na Escola Tècnica Superior d'Arquitectura del Vallès. Že naslednje leto so zmagali na prvem natečaju, na katerega so se prijavili, s projektom za svetilnik Punta Aldea.
Med njihovimi pomembnejšimi objekti kaže omeniti atletski stadion Tossol Basil, vinsko klet Bell-lloc, kopališki paviljon v Olotu, restavracijo Les Cols v Gironi, gledališče na prostem La Lira v španskem mestu Ripoll, muzej Soulages v Franciji, krematorij v Belgiji. Med odlikami njihove arhitekture so povezovanje odprtih in zaprtih prostorov, pestrost tipov projektov ter prepoznavnost v izbiri materialov. Posebej znani so po uporabi legiranega jekla corten za fasadne obloge, ki je videti kot zarjavelo jeklo.
Bistveni problemi
Njihovo delo morda najbolje opiše anekdota. Kot komaj ustanovljena arhitekturna pisarna so zavrnili zelo veliko naročilo – kompleks tristo stanovanj na privlačni lokaciji –, in to po nasvetu njihovega profesorja. Ta je namreč trdil, da morajo vsi arhitekti, ki se šele prebijejo in dobijo ponudbo za veliko in zahtevno zgradbo na zanimivi lokaciji, zavrniti priložnost, ker je to gotovo past. Prepričan je bil, da obstaja razlog, zakaj nekdo angažira arhitekte brez izkušenj, ter da je za začetnike bolje, če se osredotočijo na manjše in družbeno pomembnejše projekte, kakor da izgubljajo energijo z lovom na slavo. Arhitekti RCR so ga poslušali in po tridesetih letih delovanja v senci nekaterih zvezdniških rojakov vendarle prišli do prestižne nagrade.
Odmik od zvezdniške arhitekture
RCR arhitekti so dobili nekaj evropskih in ameriških nagrad, a bolj pomembno je, da so njihova dela dvakrat uvrstili v finale za evropsko arhitekturno nagrado Miesa van der Roheja. V Sloveniji so gostovali leta 2010, ko so se udeležili mednarodnega arhitekturnega simpozija Ljubljanski dnevi Orisa.
Pred časom je stroka opazila njihovo delo in prestižni časopis El croquis je zgolj njim posvetil kar tri številke. Kljub temu so daleč od tega, da bi se uvrščali med zvezdniške arhitekte, kakršni so Frank Gehry, Norman Foster, Jean Nouvel, Santiago Calatrava, Renzo Piano ..., zato njihovo delo ni znano širši javnosti.
Potem ko je lani dobil Pritzkerjevo nagrado Čilenec Alejandro Aravena – tudi on je gostoval v Ljubljani –, čigar arhitektura je družbeno angažirana ter širši javnosti dokaj neznana, in letos arhitekti, katerih delo malone nima dosega zunaj Španije, bi lahko rekli, da se žirija odmika od zvezdniške arhitekture. Aravena dela načrte za socialna stanovanja na različnih urbanih lokacijah, pri čemer išče gospodarne načine gradnje.
Predsednik žirije, avstralski arhitekt Glenn Murcutt (Pritzkerjevo nagrado je dobil leta 2002), je v utemeljitvi letošnje nagrade zapisal: »Sodelovanje teh treh arhitektov obrodi brezkompromisno arhitekturo na poetični ravni, ki predstavlja brezčasno delo z globokim spoštovanjem do preteklosti, a z jasnostjo, ki spada v sedanjost in prihodnost.«
Drugič v Španijo
RCR arhitekti spoštujejo tradicijo in krajevne vrednote, kar je najbolj navdušilo žirijo. »Živimo v globaliziranem svetu, v katerem se moramo opirati na mednarodne vplive, komercialno izmenjavo, razprave. Vse več ljudi se boji, da zaradi teh vplivov izgubljamo naše krajevne vrednote, našo krajevno umetnost, naše običaje. Rafael Aranda, Carme Pigem in Ramon Vilalta dokazujejo, da je mogoče oboje,« je zapisala žirija v svojem politično obarvanem sporočilu.
Nagrajenci poleg priznanja prejmejo sto tisoč dolarjev. V devetintridesetih letih podeljevanja Pritzkerjeve nagrade je šla tokrat drugič v Španijo, prvič jo je leta 1996 dobil Rafael Moneo. Letos so jo prvič dobili trije ljudje in šele tretjič je nagrajenka ženska. Pred Carme Pigem sta jo dobili Japonka Kazujo Sedžima in londonska Iračanka Zaha Hadid.
