Pritzkerjeva nagrada Balkrišni Došiju

Najuglednejša arhitekturna nagrada na svetu bo prvič pripadla indijskemu arhitektu.
Objavljeno
08. marec 2018 11.20
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

»Nenehno dokazuje, da morata kakovostna arhitektura in urbanizem ne le povezovati­ namen in strukturo, pač pa upoštevati tudi podnebne razmere, prostor, tehniko in obrt, skupaj z globokim razumevanjem in spoštovanjem konteksta v najširšem pomenu.«

S temi besedami se je žirija Pritzkerjeve nagrade poklonila letošnjemu lavreatu, arhitektu Balkrišni Došiju, s katerim bo »Nobelova nagrada za arhitekturo« prvič pristala v Indiji.

Danes devetdesetletni Balkrišna Doši je v indijski umetnosti gradnje tako rekoč institucija. Realiziral je več kot sto arhitekturnih in urbanističnih projektov, tudi tistih, ki so namenjeni vsakdanjemu življenju in kakovostnemu bivanju na tisoče Indijcev iz nižjih družbenih slojev. Velja za arhitekta, ki je zahodni arhitekturni modernizem, sprejet iz prve roke, prek sodelovanja z Le Corbusierom in Louisom Kahnom na izjemen način povezal z domačo kulturo. S tradicijo in naravnimi danostmi rojstne ­podceline.

Doši se je rodil leta 1927 v mestu Pune v zvezni državi Maharaštra na zahodu Indije. Odraščal je v hindujski družini, ki se je že dve generaciji ukvarjala s pohištvom, arhitekturo pa je začel študirati leta 1947 – v letu indijske osamosvojitve – v Bombaju. Po študiju je zapustil Indijo. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno v London, kot »prtljago« pa vzel s seboj sanje o pridružitvi Kraljevemu inštitutu britanskih arhitektov.

A je naposled kljub neznanju francoščine pristal v pariškem ateljeju legendarnega Le Corbusiera. Sodelovanje z njim med letoma 1951 in 1954 je bilo zanj odločilno in tudi na novico o prejemu Pritzkerjeve nagrade se je odzval z besedami, s katerimi se je poklonil švicarsko-francoskemu arhitekturnemu klasiku: »To prestižno nagrado dolgujem svojemu guruju, Le Corbusieru.«

Od inštitutov do rezidenc

Po sodelovanju z njim se je vrnil v Indijo, sprva da bi nadzoroval gradnjo Le Corbusierovih projektov v Čandigarhu in Ahmedabadu, leta 1956 pa je ustanovil lasten biro. Šestdeseta leta so mu prinesla še sodelovanje z drugim arhitekturnim klasikom, tokrat ameriškim. Leta 1962 je začel delovati z Louisom Kahnom, s katerim sta sodelovala več kot desetletje, izkušnje dela z vplivnima zahodnima arhitektoma pa so se v njegovih zgodnjih delih pokazale v robustnih betonskih formah.

A je te, kot je zapisala tokratna žirija Pritzkerjeve nagrade – to je leta 1979 ustanovil ameriški podjetnik Jay A. Pritzker in ob bronasti medalji prinaša 100.000 dolarjev (okoli 80.000 evrov) –, kmalu presegel z naslonom na tradicijo indijske arhitekture in obrti. Razvil je arhitekturni pristop, ki vstopa v harmonijo z lokalno zgodovino, kulturo in tradicijami v spreminjajočih se družbenih razmerah Indije, zahodne nazore umetnosti gradnje pa povezal tudi z lastnim občutjem za življenje kot tako in naravo.

Arhitekturno podobo je dal različnim institucijam, med katerimi izpostavljajo Indijski inštitut za menedžment v Bangaloreju iz leta 1992, številnim arhitekturnim kompleksom z različnimi vsebinami in nameni, monumentalnim stanovanjskim projektom, med njimi najznamenitejšim nizkocenovnim stanovanjskim objektom z imenom Aranya in več kot 6500 stanovanjem v Indoreju iz leta 1989, različnim javnim prostorom, galerijam in zasebnim rezidencam.

Med njegovimi izpostavljenimi zgradbami so še njegova lastna hiša Kamala, ki jo je poimenoval po ženi, Center za okoljsko načrtovanje in tehnologijo v Ahmedabadu ali v istem mestu podzemna galerija Amdavad ni Gufa. V Džabalpurju v zvezni državi Madža Pradeš je projektiral tudi objekt tamkajšnjega sveta za elektriko.

Stapljanje podob indijskega življenja

Kot odsev osebnega pogleda na umetnost gradnje in lokalno tradicijo izpostavljajo tudi njegov leta 1890 zgrajeni biro Sangath – ime razlagajo v smislu izraza v sanskrtu za 'spremljati', 'združevati' –, znova v Ahmedabadu. »Sangath staplja podobe in asociacije na indijsko življenje. Tu se srečujejo spomini na kraje, kjer si že bil, spomini, ki obujajo in povezujejo pozabljene epizode.

Sangath je šola, v kateri se učiš, naučeno pozabiš in se ponovno učiš. Postal je svetišče kulture, umetnosti in trajnosti, v katerem so izpostavljene raziskave, institucionalne možnosti in maksimalna trajnost,« je povedal. Biro je zasnoval kot napol podzemno strukturo z oboki, ki je celostno vključena v naravo in njene ­danosti.

»Žirija je Balkrišno Došija izbrala za Pritzkerjevega lavreata za leto 2018 zaradi njegovih številnih prispevkov v vlogi arhitekta in načrtovalca mesta, pedagoga, zaradi trdne integritete in neutrudnega prispevka k Indiji in širšemu prostoru,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, ki jo bo prejel 16. marca v Torontu. Ne bo prva, nadaljevala bo serijo mnogih že prejetih. Kar nekajkrat v Franciji, kjer je dosegel red umetnosti in književnosti, globalno nagrado za trajnostno arhitekturo Francoskega inštituta za arhitekturo in zlato medaljo Akademije za arhitekturo.

Doma je prejel premierovo nacionalno nagrado za odličnost v urbanizmu, zlato medaljo Indijskega inštituta ta arhitekturo in vladno nacionalno nagrado padma (lotos), prejel je tudi arhitekturno nagrado Age Khana. Medtem je postal tudi član omenjenega Kraljevega inštituta britanskih arhitektov, ob tem pa tudi sorodnih inštitutov v ZDA in seveda domači Indiji. Tudi ustroj podeljevanja Pritzkerjeve nagrade odlično pozna, saj je bil med letoma 2005 in 2007 član žirije.