Raba jezika je podoba duha naroda

Slovenščina v je praksi danes več, a kakšne in zakaj, so se spraševali na eni redkih javnih tribun o materinščini.

Mon, 29.02.2016, 21:00

Celje - »Kakšna je naša jezikovna omika danes, ko je Slovenija četrt stoletja samostojna, in ali je morda spet prišel čas za večjo popularizacijo jezikovne kulture z organom, kot je bil pred desetletji Svet za slovenščino v javnosti?« To in podobna vprašanja je Jože Volfand zastavljal uglednim poznavalcem in drugim gostom, ki jih je ob 20-letnici Veronikine nagrade povabil javno tribuno v celjskem Narodnem domu o vsakodnevni jezikovni omiki, torej o rabi slovenskega jezika.

Profesor dr. Marko Stabej z ljubljanske Filozofske fakultete sicer meni, da s slovenščino ni nič narobe, je pa vprašanje, kako jo govorimo. Po njegovem ne gre za manjšo občutljivost za rabo slovenskega jezika, temveč za to, da je načinov posredovanja informacij več in je zato manj jezikovih kotičkov. »Pri izražanju v slovenskem jeziku so nekateri brezskrbni, nekateri ne in jezikovna realnost je drugačna kot pred 40 ali 100 leti,« meni Stabej. Na splošno pa je danes slovenščine več, kot pred osamosvojitvijo, več je tudi govornikov slovenščine in tudi jezikoslovje se je spremenilo. »Je pa jasno, da smo na prepihu. Načeloma je osnovno merilo za razširjenost jezika, koliko je govorcev in ali naslednje generacije govorijo slovensko,« še pravi Stabej.

Ministrstvo za kulturo sodeluje z inšpektoratom pri kršitvah Zakona o javni rabi slovenščine in dr. Simona Bergoč iz službe za slovenski pravi, da se ukvarjajo predvsem s koordinacijo nacionalnega programa za jezikovno politiko. Skrbijo za to, da se program uresničuje, saj se jezikovna politika dogaja v vseh ministrstvih. Financirajo le manjše projekte za promoviranje slovenščine; tudi iz evropskih kohezijskih skladov, kakor na primer projekt e-gradiv za učence ter razvoj jezikovne zmožnosti za ranljive skupine govorcev.

O prevzemanju tujk in tozadevni regulativi izredni član SAZU dr. Marko Snoj z Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU pravi, da slovenščina v tem pogledu nikoli ni bila čist jezik in danes je tega prepiha še več. Imamo zelo veliko besed tujega izvora, očiten je vpliv romanskega, germanskega in slovanskega sveta, celo madžarščine, največji pa je zdaj vpliv angleščine.Iz nje prihajajo nove besede in skladenjski vzorci. »Ko spoznamo novo stvarnost, poimenovanje, se lahko domači besedi doda nov pomen ali naredimo novo besedo ali pa iz tuje pripeljemo svojo besedo. To se je vedno dogajalo in se dogaja tudi danes,« razlaga Snoj.

Profesorica Alenka Prebičnik - Sešel iz Slavističnega društva Celje med poučevanjem še najbolj opaža spremembe pri mladih in pravi, da v šoli učijo knjižni jezik, ko se jezik sprosti in med odmori pa gre za sleng, saj dijaki pravijo, da je angleščina lažja. »Potrebno jih je opozoriti, da je tudi slovenščina zelo razvit jezik in dijaki velikokrat vidijo, da se da v slovenščini vse lepo povedati. Eden od dijakov je pri poglabljanju slovenskega jezika izrekel, da je slovenščina subtilnejši jezik od angleščine,« dodaja Prebečnik - Sešlova in opozarja na dilemi, kako daleč popravljati napake in kdaj zaradi stilistike kaj dopustiti.

Tudi pesnik in akademik Ciril Zlobec soglaša, da je slovenščina zmožna v večini stvari lepše povedati kot drugi jeziki. Pri klasikih, ki jih je prevajal v slovenščino, je za ponatise moral dodajati nove besede, ni pa mu kaj takšnega padlo na pamet pri ponatisih pesmi: »Pri izvirni pesmi pa ni potrebe po posodabljanju.«

Zlobec ugotavlja, da pri slovenščini v javni rabi veliko grešimo in na mednarodnih srečanjih bi moral biti vsaj pozdrav v jeziku domače dežele, saj gre za simbolno rabo in takšne zgled bi slišali tudi mladi. »Na področju pesništva smo razvili nacionalno zavest. Sedaj, z globalizacijo, pa smo pozabili, da jezik, tudi materinščina, ni samoumeven. Pri nas je nevarnost, da se slovenski jezik potisne na raven družinskega, sicer pa so v ospredju tuji jeziki, kot angleščina, nemščina, predvsem v izobraževalnem, poklicnem svetu,« opozarja Zlobec.

Po Stabeju se prehitro zadovoljimo s tem, kako in kaj pišemo, kar je tudi problem duhovne tvorbe, saj je danes treba napisati več kot včasih in je zato manj poglobljeno. Zato tudi v medijih pri urednikih ni več filtra. Ključni premik bi lahko naredili z učnim načrtom za otroke, saj jih danes učimo na način, ki ga v življenju ni. »Noben učni načrt na primer ne vključuje, da znaš v svoj jezik prevesti kakšno tujo besedno zvezo,« razloži Stabej.

Snoj dodaja, da je skrb za jezik še tolikanj napornejša, ker smo Slovenci od nekdaj tujeljubci. Prebičnik - Sešlovo pa prijetno preseneča, da se veliko več ljudi želi učiti slovenščine, a kljub temu s tujci raje spregovorimo v njihovem jeziku.

»Prevladati mora tisto, kar je evidentno. Javni napisi bi morali biti v državnem jeziku. Sem za tolerantnost jezika, ker se jezik spreminja. Bi pa morali strokovnjaki na nevsiljiv način poskušati podati slovenščino. Napaka je, da se sploh ne poskuša najti slovenske besede, ampak se tuja beseda kar posloveni. Pomembna je zavest v širši javnosti, da vse ne spada v duh slovenskega naroda. Produkcija v slovenskem jeziku je danes takšna, kot še ni bila, zato je potreben ozaveščen bralec, da izbira. Raba jezika je odslikava duha naroda,« dodaja Zlobec.

A Simona Bergoč opozarja: »Pri vsakodnevnem delu opažam, da jezikovna politika ni na dnevnem redu družbeno relevantnih tem, saj politiko preokupirajo druge vélike zgodbe - banke, gospodarstvo, izvoz in podobno.«

Prijavi sovražni govor