Rojstni kraj evropske kulture

Območni politiki in kulturni delavci Delfov letos niso prav nič skrivali svojega razočaranja, ker to grško mestece ne bo kulturna prestolnica Evrope 2021. Konec februarja so Delfe umaknili s seznama grških mest, ki se potegujejo za ta naslov. V igri so ostali Rodos, Kalamata in Elefsina.

Pa vendar ne more Delfom nihče oporekati slovesa enega najpomembnejših krajev, v katerih se je rojevala evropska kultura. Delfi so zibelka številnih vrednot, ki vse od antičnih časov pomenijo bistvo evropske kulture. O tem priča tudi Arheološki muzej Delfi, eden najbogatejših in najbolj obiskanih muzejev v Grčiji.

»Spadamo pod grško ministrstvo za kulturo,« nam je povedal Nikolaos Petrohilos, vodja muzeja, medtem ko nas je vodil skozi 14 razstavnih dvoran. »V administraciji muzeja nimamo preveč zaposlenih. V upravi nas je šest, muzejskih paznikov pa je nekoliko več, in sicer od 18 do 45 v poletni sezoni, ko je največ obiskovalcev.«

Našega gostitelja smo vprašali, kako v muzeju občutijo težave Grčije, ki jo bremenijo velikanski zunanji dolgovi. »Leta 2015 smo imeli 500.000 obiskovalcev. Od skupnega prihodka moramo 40 odstotkov odstopiti državi v sklad za odplačevanje dolgov. Pred kratkim smo zvišali ceno vstopnine, tako da je treba zdaj za kombinirano vstopnico, s katero si lahko obiskovalci ogledajo muzej in arheološko nahajališče, plačati 12 evrov. Pred tem je bila njena cena devet evrov.«

Delfi so danes eden od 17 krajev v Grčiji, ki so na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Na ta seznam so jih vpisali leta 1987, in to hkrati z atensko Akropolo. Delfi in Akropola sta bili prvi dve grški znamenitosti na seznamu Unesca.

Ker hranijo v Delfih izjemne kulturne zaklade, Evropska unija finančno podpira tukajšnje posebne projekte. »Pri tekočem poslovanju nam EU ne pomaga, sodeluje pa pri uresničevanju nekaterih naših novih idej. Najnovejši takšen primer je naša e-delphi.gr, vizualna predstavitev Arheološkega muzeja Delfi,« nam pojasnjuje Petrohilos.

»Popek sveta« sta našla Zevsova orla

Muzejsko poslopje je svojo današnjo podobo dobilo pred desetletjem in pol, in to po projektu slovitega grškega arhitekta Aleksandrosa Tombazisa. Po nekaj letih obnavljanja in dograjevanja so Arheološki muzej Delfi znova odprli leta 2003, ob stoletnici njegovega obstoja.

Kot pravi mit, so Delfi »popek sveta«. Mesto leži na strmem obronku gore Parnas nad prostrano dolino (v kateri raste dober milijon oljk), ki se na drugi strani razprostira vse do morja – do Korintskega zaliva.

Delfi so bili več kot tisoč let najslavnejše preročišče antične Grčije. Tukaj so se od 8. stoletja pred našim štetjem izrekale prerokbe, povezane s širjenjem grških kolonij po Sredozemlju. Te, v večini primerov dvoumne prerokbe in različne življenjsko pomembne misli (»spoznaj samega sebe« in podobne) so izrekale prerokinje, poimenovane sibile.

Prerokbe so bile grškim mestom, ki so delovala kot posamične države, v pomoč pri razglašanju vojn pa tudi pri njihovem notranjem družbenem razvoju, med prehodom s tiranije k demokratičnim oblikam ureditve, pri ustvarjanju državnih institucij, uvajanju novih kultov … Strokovnjaki danes trdijo, da so bile prerokinje pod vplivom halucinogenih plinov, ki so se dvigali iz tal, na katerih je stal tempelj.

Monumentalna sfinga iz Naksosa

So pa Delfi sloveli tudi po svojem glavnem templju, posvečenemu Apolonu, ki je bil v grški mitologiji bog glasbe, lepote in sonca. V Delfih so redno potekale pitijske igre, skozi stoletja pa so različne grške države tukaj postavljale svoje votivne kipe in zakladnice. To so počeli v zahvalo za preroške nasvete in velike vojne zmage, kot sta bili zmaga na kopnem pri Maratonu in tista na morju pri Salamini, s katerima so ustavili prodor Perzijcev v ta del sveta.

V srednjem veku se je vedelo, da je bilo nekdaj tukaj zelo pomembno antično mesto, vendar v dolgih stoletjih otomanske vladavine na tem območju niso potekala nikakršna resnejša raziskovanja. Ta so se začela šele po osamosvojitvi sodobne Grčije v 19. stoletju. Sistematična arheološka raziskovanja so se začela po letu 1892, pobudnica raziskovanj pa je bila Francoska arheološka šola v Atenah. Še pred začetkom raziskovanj so premestili celotno naselje in tako pripravili prostor za izkopavanja.

»Veliko izkopavanje« se je v Delfih končalo desetletje pozneje. Leta 1903 so v mestu odprli muzej. Razstavni predmeti v 14 muzejskih dvoranah so razporejeni kronološko. Na začetku vzbudi našo pozornost odlično ohranjen bronasti votivni ščit, star okoli 2700 let. V tretji dvorani med preostalimi razstavnimi predmeti izstopata 2600 let stara kipa Kleobisa in Bitona, dveh bratov iz grške mitologije. Zaradi svoje izjemne požrtvovalnosti do matere sta mlada umrla, a se je za vedno ohranil spomin na njuno lepoto, moč in moralne vrline.

Monumentalna sfinga iz Naksosa, stara 2500 let, je glavni razstavni predmet pete dvorane. V 11. dvorani si lahko ogledamo legendarnega Omfalosa, kamen, ki ga je menda Zevs vrgel s kraja, kjer sta se srečala dva orla, ki sta letela z nasprotnih koncev sveta. V Arheološkem muzeju v Delfih hranijo tudi izjemno dragocene skulpture iz poznega helenističnega in rimskega obdobja.

Med ta dela vsekakor spada tudi Melanholični Rimljan, glava, izklesana v kamnu, o katerem mnogi menijo, da je portret rimskega konzula Titusa Q. Flamininusa. Legendarni Charioteer (Voznik bojnega voza) iz brona pa velja za enega najlepših primerkov bronastih kipov iz 5. stoletja pred našim štetjem.

V zadnji dvorani muzeja so na ogled različni predmeti iz zadnjega obdobja templjev v antičnih Delfih, ki so nastali v 1. stoletju našega štetja. Med drugim je tukaj tudi Glava filozofa, o kateri mnogi menijo, da gre za portret Plutarha.