S kosovca v Narodno galerijo

Koliko predmetov s področja kulturne dediščine ali zbirateljstva pristane v smeteh?

Thu, 04.02.2016, 18:00

Zavržena stara omara na kosovnem odpadu na ljubljanski Gosposvetski, v njej lesen zabojček vojaškega tipa, v notranjosti tega serija dotlej neznanih fotografij in risb prve dame slovenske umetnosti Ivane Kobilca.

Če ne bi bilo nepoklicanih rok, ki so nekdaj v iskanju česarkoli uporabnega, kovin, rezervnih delov, lesa ... ali iz mile radovednosti stikale po tistem, kar so drugi zavrgli, bi pristale na deponiji.

Epilog zgodbe se je obrnil v srečnejšo smer. Fotografije so danes v depoju ljubljanske Narodne galerije in so dragocen dokument odnosa slikarke do fotografije. Odražajo, kako se je na fotografske posnetke opirala pri kreiranju nič manj kot svoje najprepoznavnejše slike Poletje, ki v anketah med obiskovalci Narodne galerije vselej osvaja naslov najbolj priljubljene umetnine v stalni zbirki.

Kobilca je fotografirala zelenje in ograjo v Podbrezju, materinem rojstnem kraju, kjer je Poletje, s katerim je zatem prodrla na pariški salon, v letih 1889 in 1890 nastalo, iz posnetkov pa kreirala novo slikarsko realnost. V zabojčku so bile tudi fotografije iz Pariza, celo kaka razposajena z damami v moških oblačilih med sabljanjem in kajenjem cigaret na balkonu, pa tudi posnetki iz Sarajeva.

Zgodba je iz repertoarja Jake Prijatelja iz antikvariata Carniola antiqua na Trubarjevi v Ljubljani, ki je bil posrednik na poti tega gradiva v Narodno galerijo, danes pa ne bi bila več možna, saj so na območju Ljubljane pred štirimi leti kosovce ukinili. Vse zavržene stvari pristanejo – tako na spletni strani Snage – neposredno v »sortirnici kosovnih odpadkov, kjer jih delavci ročno in mehansko ločijo na frakcije, ki so primerne za reciklažo, in na ostale odpadke, ki jih ni moč reciklirati«. Da bi kdo pozorno prebiral med smetmi in iskal kako kulturno ali zbirateljsko frakcijo, ki je zaradi nespameti pristala med kosovnimi odpadki, ni navedeno.

Kaj vse pristane v smeteh, seveda ni znano. Pred tem so, no ja, specializirani podizvajalci kosovce prebrskali, zanimivi predmeti pa so pristali na bolšjem trgu ali v antikvariatih. »Kosovci so bili vedno raj, tam so se našla tudi Jakopičeva dela,« dodaja Prijatelj. »Ali kak ruski obesek tipa Fabergé, vreden okoli pet tisočakov.«

Ničesar v smetnjak!

In tu pridemo do vprašanja. Kaj naj kdo, ki je bil večino življenja hrček in je doma desetletja kopičil vse mogoče, nakar se mora od tovrstne zakladnice posloviti zaradi selitve ali prodaje stanovanja, ohrani ali posreduje antikvarjem? Kaj je lahko zanimivega v stanovanju, tudi če se je njegova oprema izoblikovala razmeroma nedavno, denimo v minuli polovici stoletja? Kaj se na trgu obnese in kaj lahko zavržeš?

»Redkokdo je tako podpovprečen, da doma nima ničesar, kar bi bilo antikvarno zanimivo,« pravi Boštjan Ilnikar iz Antikvariata Ritter v Stari Ljubljani, v katerem so v prodajo že sprejeli olje Mihe Maleša, prav tako najdeno v smeteh. Da za smeti ni primerno čisto nič, se glasi tudi odgovor Prijatelja in Roka Glavana iz Antikvariata Glavan, v katerem tržijo predvsem stare knjige in tiske. »Mnogi, ki podedujejo stanovanje, polovico takoj zmečejo v smeti, in običajno je to napačna polovica,« pravi Prijatelj. »Najprej je treba vse strokovno pregledati. V smeteh je lahko denar.«

Nauk? Najprej povabite k ogledu profesionalce, ki jih bodo morda zanimale pomembnejše ali večje stvari, zatem preprodajalce z bolšjega trga, in če za odkup res ni interesa, še vedno ostane možnost donacij. Denimo Kraljem ulice, centrom ponovne uporabe ali Fundaciji Vincenca Drakslerja v Tržiču, kjer v sklopu programa odvajanja odvisnikov od drog iz omar, ki so izgubile sleherno finančno vrednost, ustvarjajo čudovito novo pohištvo. Vselej kaj iščejo tudi pri društvu Smetumet in smetišče je res zadnja odločitev.

Ljudje pri čiščenju predvsem niso pozorni na manjše stvari, denimo na fotografije ali korespondenco, pravi Prijatelj. Prehitri so. Da marsikaj še vedno konča v smeteh tudi v Stari Ljubljani, kjer antikvariatov in galerij ne manjka in je do profesionalcev le nekaj korakov, pove tudi Ilnikar.

Zanimive drobnarije

Sicer je na trgu najlažje prodati zbirateljsko zanimive predmete, drobnarije. Klasični tovrstni predmeti so medalje, plakete ali značke, vojaška oprema, ure in nakit, različni spominski predmeti, seveda pa tudi mnogo drugih stvari.

Kar nekaj je, denimo, zbiralcev nekoč vsakdanjih izdelkov uspešnih slovenskih podjetij iz socialistične preteklosti, ki smo jih uspešno uničili, za med gredo lahko tudi staro reklamno gradivo ali stari prodajni katalogi, podobno plakati ali razglednice, seveda tudi klasični umetniški predmeti. A se zlahka zgodi, da bo redek slovenski plakat cenovno segel višje od grafike kakega umetnika, ki pri številu odtisov ni skoparil.

V visoke cenovne sfere lahko sežejo tudi predmeti, ki jim tega ne bi pripisali. Pri Roku Glavanu se je nekoč oglasil lastnik leta 1922 v Zagrebu izdane antidadaistične publikacije Ljubomira Micića in Branka Poljanskega, nekaj pičlih strani obsežen avantgardni tisk, parodični pamflet, katerega vrednosti ni bilo lahko določiti.

Lastniku je predlagal, da bi ga ponudili na mednarodni dražbi v Münchnu, in res se je kmalu znašel na njej. Nemci so mu postavili nizko izklicno ceno, končni rezultat pa se je povzpel na razkošnih 18.000 evrov (brez dražbenega pribitka ...), kar je v poročilu z dražbe na spletni strani omenil celo Frankfurter Allgemeine.

Ob drugi priliki, na tradicionalnem sejmu Collecta na Gospodarskem razstavišču, v organizacijo katerega je vpet tudi sam (deseta izdaja bo marca), je, ko so razstavljavci ob koncu počasi že pospravljali stojnice, med razpadajočimi revijami pri nekem ponudniku uzrl prvo izdajo Prešernovega Krsta pri Savici in ga kupil za zelo nizko ceno. Predlani, na zadnji tukajšnji dražbi, kjer je bil primerek te izdaje na voljo, je segel do 2060 evrov.

S Prešernom se je na zelo neobičajen način srečal tudi Prijatelj. Fant, na videz študent, se je nekoč oglasil z lastnoročno napisanim Prešernovim pismom, ki ga je seveda odkupil, a se je že nekaj dni zatem pri njem oglasila še vznemirjena gospa, rekoč, da jim je mladenič, sicer fant njene hčerke, pismo odnesel brez njihove vednosti.

Pisem pa da je še več ... Beseda je dala besedo in naposled je bilo na prodaj vse. Če se eksces ne bi zgodil, lastniki še vedeli ne bi, da imajo doma originalne Prešernove zapise, vpete v neko pozabljeno knjigo, zdaj pa so z izjemo treh, ki so pristali v zasebni zbirki, natanko tam, kjer je zanje najustreznejše mesto. V Narodni in univerzitetni knjižnici.

Prijavi sovražni govor