Ifigenija Simonović: Še se spomnim hladu železne ograjice

Vsestransko ustvarjalna: pesnica, esejistka, prevajalka, lončarka in poslikovalka predmetov; prejemnica Rožančeve nagrade.

tor, 21.03.2017, 06:00

V Oni preberite še:

- Otroci s cerebralno paralizo: Tukaj se res dogajajo čudeži

- Valerija Verhovnik, kmetija Naš raj: Ni večjega veselja, kot je rojstvo živali

- Emilija Pavlič, 
svetovalka za prehrano: Moja odločitev je bila moja rešitev

Vsestransko ustvarjalna: pesnica, esejistka, prevajalka, lončarka in poslikovalka predmetov; prejemnica Rožančeve nagrade. Šestega marca je postala nova predsednica slovenskega Pena, druga ženska v zgodovini tega pomembnega združenja, po legendarni Miri Mihelič. Zaradi težkih domačih razmer je v študentskih letih zbežala od doma in se zbližala z Vitomilom Zupanom. Vsak dan je hvaležna za to, da ga je poznala.

V otroštvu ste prestajali težke preizkušnje.

Bila sem nezakonski otrok. Mami je bilo kot samohranilki takrat težko, saj je bilo okolje zelo konservativno. Hodili smo na kmetijo po mleko. Rekli so, da njihove krave nimajo mleka za pankrte. Tako je bilo včasih. Mojo mamo so imeli za vaško kurbo. Za prvi dve leti me je dala v jasli. V soboto po službi je prišla pome, v ponedeljek zjutraj pa me je peš nesla v pet kilometrov oddaljene jasli in me tam spet pustila do sobote. Še se spomnim hladu železne ograjice. Ko sem bila stara dve leti, sem šla v vrtec. Takrat je mama že hodila s Francijem Zagoričnikom, morala me je vsak dan po vrtcu imeti doma. To je bilo zanjo težko. K sreči sem to razumela že prej, preden je umrla, tako da se nisva sprti poslovili. Vsak ima svojo zgodbo in nikomur na svetu ni lahko.

V gimnaziji sem napisala pesem Ptiču otroka v kletki v kletko. Objavljena je v prvi zbirki leta 1972. O maltretiranju otroka – v kletko daš ptiču otroka v kletki. To je bila moja prva pesem o očimovih spolnih zlorabah, splavu in trpljenju v otroštvu. Kljub temu, da sem bila vsa zmaltretirana, sem bila upornica. Prigovarjala sem si takole: »Ko bom osemnajst, bom pa šla« in »Ko bo zapadel sneg, se bom ulegla in pustila, da me zaduši.« Ves čas sem načrtovala neke rešitve. Odložiti samomor je bilo isto kot narediti korak naprej.

Kako ste začeli pisati?

Očim je imel končano samo osnovno šolo, a se je imel za pesnika. Moja mama ga je vzdrževala in mu dajala občutek, da je res nekaj več kot navaden človek. Imela sta še dva sinova, moja polbrata. Ko se je rodil prvi, sem bila stara sedem let. Želel je hčerko. Ker je ni dobil, je enostavno meni spremenil ime. Takrat sta se tudi poročila. Tako nisem bila več Eva Batič, temveč Ifigenija Zagoričnik. Kar čez noč. V tistem obdobju je izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Agamemnon. Omislil si je, da bo imel hčerko Ifigenijo, ki jo bo žrtvoval za literaturo, in to je res izpeljal. Potem je sinova imenoval Orest in Egist. Začel je govoriti o klanu Zagoričnik. Če smo pisali poezijo, nas ni pretepal. Tako smo vsi trije našli način, kako imeti mir pred njim. Če je kdo od nas napisal pesem, jo je odnesel na Tribuno. Objavljal je moje prve pesmi. Vsiljeval jih je na uredništvu in se hvalil, da je njegova hčerka zelo nadarjena za pisanje. Tako sem začela po sili razmer objavljati že leta 1968, v študentskih letih sem pisala, ker je bilo to edino, kar mi je šlo, takrat se je dalo tudi preživeti s pisanjem, bila sem urednica na Tribuni, tudi na Problemih, verzi so se plačevali. Zares pa sem začela pisati v osemdesetih. Večino poezije sem napisala v Londonu. In vedno mi je všeč šele zadnja pesem. Nimam se za pesnico. Včasih pač kaj napišem.

Veliko ste že napisali. Poleg pesniških zbirk tudi zbirke esejev. Za konce in kraje ste prejeli Rožančevo nagrado, najvišje priznanje za esejistiko.

Za to se moram zahvaliti Niku Grafenauerju. Vprašal me je, ali bi želela pisati kolumne za Novo revijo. Te so potem izšle v knjigah Navzven navznoter, Konci in kraji in V primežu srca. In tudi na Delu so bili nekaj let veseli mojih zapiskov iz Londona. Dala sem jim naslov V senci Big Bena.

Ali zdaj kaj pišete?

Ne. Zdaj čisto drugače potujem, ko vem, da ne bom pisala o dogodkih. Nič si ne zapisujem, res sem samo na počitnicah. Ne grem v muzej, če se mi ne da. Niti ne bi vedela, kje naj objavim napisano. Generacije mladih imajo zdaj uredništva »čez«. Hvala bogu, da imajo svoj prostor. Jaz se tja res ne silim. Odpovedala sem se temu veselju. Včasih pa napišem še kakšno pesem, ničesar pod nujno.

Kako ste spoznali Vitomila Zupana?

Stara sem bila šestnajst let. Hodili smo na Beli križ, kjer je imelo in še ima Društvo pisateljev počitniški dom. Naša družina je bila revna in lahko smo šli samo tja na morje, samo za en teden. Niti ne vsako leto. Tam je bil takrat tudi Vitomil Zupan s svojo malo hčerko Barbaro. Prišla sta ga obiskat tudi dva krasna sinova in bila sem povsem očarana nad njima. Vitomil je ugotovil, da lahko jaz poleg svojega dveletnega bratca čuvam tudi njegovo hčerko, in tako mu dopoldne ni bilo treba iti na plažo. Takoj me je uporabil za varuško. Peš sem jo vozila v Fieso, hotela se je nositi. Dol in gor. Pri tistih letih je bilo skrbeti za dva majhna otroka ob vodi kar precejšen izziv.

Kasneje, ko sem bila v drugem letniku fakultete, sem se odločila, da ne bom šla nikoli več domov. Našla sem si sobo, ki pa jo je bilo treba plačati. Na misel mi je prišel tisti bogati pisatelj. Tako se je namreč nosil, mislila sem, da je aristokrat prve klase. Potrkala sem na njegovih vratih in ga vprašala, ali mi posodi denar za enomesečno najemnino. Ne vem, kje sem dobila pogum za to, še danes mi je nerodno. Vse me je izprašal, ugotovil, da sem šla od doma zaradi očima, in mi dal denar. Rekel je še, da bo doma kmalu imel novoletno zabavo in da moram priti, da bom čuvala njegovo hčerko. Res sem prišla, kupila sem si nove škornje in šminko za tisto veliko zabavo. A ko sem prišla tja, ni bilo nikjer nikogar, samo hčerkica. Nihče od gostov, ki jih je povabil, ni prišel. Nakupil je cele zaboje pijače in potem sva jo pila sama. Kasneje sva šla ven, v hotel Lev na ples. Hotel je plesati z mano, a jaz nisem znala, zato je kmalu obupal. Tam me je pobožal po laseh in mi rekel: »Punčka, zaslužiš si več.« To je bilo najlepše, kar mi je kdaj kdo rekel. S tem me je pridobil. Potem sva se vsak dan dobivala.

S čim vse se vas je Vitomil kot oseba dotaknil, da je še vedno tako prisoten v vas?

S tem, da me ni prizadel. Že prvi dan, ko sem prišla k njemu, je slišal mojo zgodbo in je ni izkoristil. O očimu in o tem, zakaj sem takšna zavrta punca, sem kasneje povedala tudi dvema moškima intelektualcema, pa je eden od njiju skočil name, drugi pa je rekel: »Malo si pa le uživala, a ne?« Ne bom povedala, kdo sta to bila. Vitomil je večkrat rekel: »Najlepše maščevanje je, če si boljši kot tisti, ki te je prizadel.« Vitomil je vedel, kaj je posilstvo. Vsak dan sem hvaležna za to, da sem ga poznala. Sprejel me je takšno, kot sem. Ni me ranil, z mano je bil zelo nežen. Kdaj pa kdaj slišim tudi kakšne grozne zgodbe o njem, a ljudem ne dovolim, da mi ga blatijo na podlagi njihovih izkušenj. Do mene je bil krasen in takšnega ga želim ohraniti v spominu.

Že takrat vas je prosil, da bi pretipkavali njegove pesmi iz zapora.

Ja, in prosil je tudi nekatere druge ženske. V zapuščini so različni tipkarski zapisi, ki niso bili narejeni na njegov pisalni stroj. To je lahko zelo lep uvod, da dobiš žensko. »Pridi, boš malo poezijo tipkala, potrebujem te.« Pa jo je malo potrepljal po riti in bil zadovoljen. Pretipkavati svoje pisanje je res zelo dolgočasno. Ko nekaj napišeš in daš iz sebe, si potem z mislimi že drugje. Ko sva se družila, še nisem znala tipkati. Pa tudi časa ni bilo, saj sem hodila na faks.

Pred leti pa ste začutili vzgib in se z veliko prizadevnosti lotili pretipkavanja njegovih pesmi. Prepisovali ste jih iz drobnih zvezkov, popisanih z malimi črkami.

Ko je leta 2001 umrl moj mož Veseljko in sem se vrnila iz Londona, sem se spraševala, kaj naj tu počnem. Nenadoma me je spreletelo, da so morda kje še tisti zvezki. Izvedela sem, da so bili v arhivu NUK. Vsak, ki ga je zanimalo, si jih je lahko ogledal. Ogromno rokopisov je bilo. Pretipkala sem vse zvezke, ki jih je napisal v zaporu. Nekaj strani je bilo že tako zbledelih, da se jih ni dalo več prebrati. Pretipkati je bilo treba 60.000 verzov in to sem počela tri leta vsak dan. V zaporu je pesmi pisal na toaletni papir, a ne s kakšnim finim svinčnikom, ampak s čopičem, ki ga je sam izdelal. Pod odejo, saj je moral pisati skrivaj. Pesmi je moral prej znati na pamet, saj ni imel možnosti, da bi po papirju premetaval verze. V njegovih zapiskih ni napak. Fenomenalno je, da nekdo v sedmih letih zapora napiše 25 pesniških zbirk. Zdaj so vsem dostopne v sedmih knjigah. Pripravila sem tudi osmo, knjigo pesmi, ki jih je napisal po zaporu. Čisto drugačna poezija. Velikanski pesniški opus, ki še ni sprejet, ovrednoten ali vključen v slovensko literaturo.

V teh pesmih je veliko globine.

Vsaka od njih je globoka. Vse so posvečene ženi. Povsod je ljubezen in upanje, od tega je živel. V zaporu je toliko pisal, ker si je s tem uril duha. Kot boksar je vedel, da mora meditirati in imeti vse mišice vsak dan napete in žive. Tako je obdržal kondicijo in izžareval notranjo moč. To me je pri njem zelo privlačilo: seval je trpljenje, ki ga je premagal, in imel luč v očeh.

Njegove pesmi ste izdali v samozaložbi.

Potencialni založniki so hoteli, da naredim izbor pesmi. Meni pa se je zdelo pomembno, da so vse objavljene, izbore se lahko dela pozneje. Ti papirji v NUK razpadajo. Česar jaz nisem mogla prebrati, ne bo mogel nihče. Vedela sem, da je bilo treba narediti vse ali nič. To, da se je večina pesmi ohranila, je sam čudež.

Rekli ste, da vas Vitomil ni nikoli prizadel. V svoji knjigi esejev pa ste napisali, da ste odšli v London, ne da bi se poslovili, in tako vi prizadeli njega.

Takrat sem bila res grda do njega. Leta 1977 sem se zaljubila v Veseljka in mu ga tudi predstavila. A njemu seveda ni bil všeč. Ko sem mu pokazala mladega fanta, je vedel, da bom odšla. To sem razumela kasneje, ko je izšla knjiga Apokalipsa vsakdanjosti, v kateri opisuje podobno situacijo. V dekletu Lasji sem se prepoznala. Razmerja z obema nisem zmogla. Vitomilu sem bila na razpolago, zdaj bi morala biti na razpolago tudi novemu fantu. Ko je Veseljko leto kasneje odšel v London, sem še isti mesec šla za njim z enosmerno letalsko vozovnico. Odločila sem se v nekaj dneh – ker je moški, ki me je takrat zlorabljal, takoj po Veseljkovem odhodu spet prišel in hotel spet prihajati. Dobila sem honorar za knjigo, ga zašila v ovratnik in šla v Trst. Zamenjala sem dinarje v lire in odšla. Veseljko me ni vabil. Hvala bogu, da sem bila tako močna, da sem zmogla oditi. Vitomilu nisem povedala, da bom odšla, in zaradi tega imam še danes slabo vest. Vem, da bi mi dal odpustnico in bi rekel: »Seveda, pojdi.« Po kakšnem letu mi je pisal. Nisem mu odgovorila in to je bila še ena grozna reč z moje strani. Hudo tesno mi je bilo pri srcu, ko sem prejela Vitomilovo pismo, saj sem imela občutek, da varam moža. Nekaj let kasneje, ko sem imela malo več samozavesti, sem ga obiskala.

Kakšno je bilo to vajino zadnje srečanje?

Zelo lepo. Poklicala sem ga, ali lahko pridem, in rekel je: »Ja, seveda.« Šla sva na kosilo v Bellevue in potem na krasen sprehod na Barje. Veliko je bilo joka in veliko objemanja. Takrat mi je dal knjigo in vanjo napisal: »Bil sem te vesel.« Potem sva se zmenila še za naslednji dan, a sem spet stisnila rep med noge in nisem prišla. Napadla me je neka ženska, ki si ga je takrat lastila. Nisem mu želela škodovati, nisem vedela, kakšno je bilo njuno razmerje. Bila sem obzirna in mi je zato še danes žal. Telefonirala sem sosedu, naj gre Vitomilu povedat, da ne bom prišla.

Česa ste se ustrašili?

Tega, da ga imam strašno rada. Na koncu se je izkazalo, da je bil on toplejši do mene kot moj mož. A to vem danes, takrat pa nisem.

Tako v najinem pogovoru kot tudi pri svojem pisanju ste zelo odkriti.

Najlaže je kar povedati po resnici. Čez pol ure pozabim, kaj vse sem povedala, in če bi si izmišljevala stvari, bi bila hitro v težavah. Vitomil pa me je spodbujal, naj tudi pišem iskreno, neposredno in brez ovinkarjenja. »Če je pička, je pička, ne bodi fina,« mi je rekel. Dajal mi je iskrene kritike glede moje poezije, bilo me je kar strah, kaj bo rekel. Bil je prizanesljiv. Mogoče celo malo posmehljiv, če pogledam nazaj. Usmerjal me je tudi pri tem, katere knjige naj berem. Še zdaj berem z njegovega dolgega seznama. On je v sedmih ali osmih jezikih bral originale. Na pamet mi je recitiral rimske, grške, francoske pesnike. Znal je tudi kitajsko, cenil je arabske pesnike, prevedel je pesmi Mao Cetunga.

Lansko jesen sem šla v Pariz. Ponudila sem jim, da imam lahko tam literarni večer, in za vsak primer sem dala svojo poezijo prevesti v francoščino. A hoteli so Zupana, tako da sem govorila o njem. Pa saj je on res bolj zanimiv in bolj nujno je, da govorim o njem kot o sebi. Takšni mandeljci, kot je bil on, so res redki.

Mama vas je skušala prepričati, da vaš pravi oče ni bil kaj prida. Ni želela, da bi ga srečali. Ko ste se pri tridesetih končno odločili, da ga boste obiskali, so vam bila njegova vrata odprta. Izkazalo se je, da je več kot prida.

Mamo zdaj lahko razumem. Noseča je bila že šest mesecev, ko mu je to povedala. Bil je v vojski in seveda je vprašal: »A z mano?« Ona je odgovorila: »Nikoli več te nočem videti, adijo.« To je potem prenesla tudi name in mi ni pustila imeti stika z njim. Ni razumela, da bi jaz kljub temu lahko imela očeta. Slišim same dobre reči o njem, a seveda ne morem reči, da sem ga poznala. Midva nimava zgodbe.

Napisali ste: »Z vsako novo izkušnjo izgube sem spremenjena. To čutim zelo močno. Kakor da se moram na novo učiti govoriti, hoditi, biti.«

Poleg smrti staršev in moža me je zelo prizadela Vitomilova smrt, pa tudi smrt Daneta Zajca. Bil je še zadnji iz tiste jate. Seveda te smrt spremeni, ta manko postane del tebe. Prej nabiraš ljudi okrog sebe, potem pa jih začneš izgubljati. Še vedno pa so nekje v tebi.

Večkrat omenite, da ste hvaležni, skoraj presenečeni, ker vam je še dano biti tu.

Zato ker sem res velikokrat mislila na samomor. A vsakič ko ga nisem naredila, sem bila izjemno srečna. In to že pri sedmih letih. Neverjetno se mi zdi, da kljub vsem izkušnjam v otroštvu nisem ne narkomanka ne pijanka ne prostitutka. Da sem postala kolikor toliko uravnovešen človek, čeprav dobro poznam svoje pomanjkljivosti.

Kakšne so vaše želje?

Da bi hodila in hodila. Ko sem bila jeseni v Portu, sem ure in ure hodila ob obali. Tudi v hribe grem rada. Dolgi sprehodi so zame raj na zemlji, ki pa si ga žal zelo malokrat privoščim. Si pa to ves čas obljubljam, načrtujem in od tega živim.

V spominu imam droben dogodek izpred ljubljanske Drame. Starček in starka počasi hodita, se nato ustavita in si nekaj rečeta. On iz žepa potegne umazan, zmečkan robec in ji ga da. Ona se usekne in mu ga vrne. To je brezpogojna ljubezen. Kaj takega bi rada doživela.

Prijavi sovražni govor