Tiskane izdaje
Zagreb – Gostovanje Slavoja Žižka v Zagrebu je vsakokrat velik kulturni dogodek, njegovo gostovanje v soboto zvečer v Hrvaškem narodnem gledališču (HNG) pa je bil megadogodek. To čudovito gledališče še nikoli v zgodovini ni gostilo tako številnega občinstva.
Vstopnice so razprodali že pred tednom, in čeprav so dodali 250 sedežev, ki so jih postavili tudi na oder, je zmanjkalo prostora za vse, ki so si želeli v dvorano. Občinstvo vseh generacij je Žižka med spontanim predavanjem večkrat prekinilo s ploskanjem, filozof pa je s šalami in dovtipi, tudi na svoj račun, poskrbel za precej smeha.
Žižek zasenčil svojo Antigono
Žižek je bil gost tako imenovanega Filozofskega teatra, ki so ga v tej ustanovi uvedli letos na pobudo zagrebškega filozofa Srečka Horvata, Žižkovega prijatelja. Cilj Filozofskega teatra je oživiti pretrgano vez med filozofijo in gledališčem.
Formalni povod za Žižkovo gostovanje je bila predstavitev njegove različice Antigone, ki naj bi jo v Zagrebu premierno uprizorili čez kakšno leto. Kljub temu središče Žižkovega nastopa ni bila toliko njegova Antigona. Ta je bila bolj izhodišče oziroma okvir za razglabljanje o večdimenzionalnosti resnice in različnih pogledov nanjo.
Občinstvo je neskončno zabavala Žižkova duhovitost, kamor spada tudi to, da se ne trudi biti politično korekten. Nasprotno, politična nekorektnost je skrbno dozirana v pravih odmerkih, ravno toliko, da je zabavna in provokativna. Žižka brez provokacije si pač ni mogoče zamisliti.
Žižek in njegov gostitelj Horvat sta pogovor začela v loži, kjer sta odprla aktualne teme, med njim tudi dogajanje v zvezi s satiričnim tednikom Charlie Hebdo. Po tem prvem delu sta se preselila na oder. Žižek je razkril svoj pristop k pisanju Antigone, ki ima lahko več rešitev. Pogosto se Antigona omenja kot etični model, da vztrajaš pri tistem svojem »prav« vse do smrti. Več različic neke zgodbe pa danes potrebujemo bolj kot kdajkoli, celo politično. Resnica ni v linearni naraciji, ampak vse verzije skupaj dajo resnico.
Tako kot danes potrebujemo alternativo. Vsi sicer govorijo, da ni alternative današnji neoliberalni politiki. To je paradoksalno. Po eni strani nas mediji prepričujejo, da je vse mogoče, na primer, da bomo čez dvajset let potovali kot turisti v vesolje, imeli bomo klonirane organe in bomo tako rekoč nesmrtni, po drugi strani pa na ravni družbenih procesov in ekonomije ni mogoče skoraj nič. Ni pa mogoče, na primer, dvigniti davkov za odstotek, da bi bilo dovolj denarja za izobraževanje. Res pa je, je dejal Žižek, da so sedanji problemi od ekologije do biogenetike tako veliki, da se z njimi ne moremo spopasti v obstoječem liberalnem demokratičnem kapitalističnem sistemu. Bistveno je torej, kaj je mogoče in kaj ni. In zakaj si je tako težko v resnici predstavljati alterantivo? Ker je to, kar si zamišljamo kot alternativo, običajno svet, kakršen je danes, samo malo spremenjen. Zato spremembe niso mogoče, če sistem ostaja enak. Vsako govorjenje o spremembah znotraj sistema, kot to počne Thomas Piketty, ko prisega na prerazporeditev bogastva, je utopija.
Hipokrizija kot uvertura
V dveinpolurnem nastopu se je Žižek večkrat vrnil k nedavnemu dogodku v Parizu. Nekateri v obrambo atentata pravijo, da so teroristi vendar dobro izbrali tarčo, češ da problem ni samo to, da so muslimani na Zahodu ponižani, izkoriščani, marginalizirani itd., ampak je po njihovem mnenju problem tudi to, da Zahod predstavlja to poniževanje marginaliziranih celo kot obliko svobode – torej ne samo da nas muslimane ponižujejo in izkoriščajo, ampak svoje izkoriščanje celo legitimirajo z ideologijo enakosti, pravičnosti itd.
Žižek zavrača takšno interpretacijo in pravi, da tu nastopi ključni dialektični moment. »Strinjam se s tem, da je v zahodni demokraciji nekaj lažnega, da je hipokrizijska, da prikriva oblike rasizma itd. Ampak merilo prave svobode je zraslo samo v zahodni družbi. Ideja prave svobode je proizvod te lažne svobode. Lažna demokracija vendarle začenja neki proces in odpira prostor.«
Podobno je bilo s človekovimi pravicami, tudi pri tem je šlo na začetku za hipokrizijo, saj so prikrito privilegirale moške, belce, bogate ... Potem so bile te pravice zagotovljene vse več ljudem. »Zgodovinski proces ne gre od avtentičnih začetkov k hipokriziji, temveč, in v tem je prava dialektika, se stvari začnejo s hipokrizijo in potem ta hipokrizija odpira prostor za avtentični projekt.«
Žižek je dejal, da ni eden tistih levičarjev, ki morajo razumeti bes marginaliziranih muslimanov in ki kot reakcijo na zahodni imperializem omenjajo Boko haram. Čudi ga, zakaj ti ljudje niso opazili, da se je to zgodilo v Franciji. Tam so ljudje ploskali posebnim policijskim enotam. Ljubezen do teh bi nam morala dati misliti, da je nekaj narobe. Tudi tu so različne variante iste zgodbe, je dejal Žižek.
Žižek je dejal, da brez problema kritizira islam. Dvolično je po njegovem mnenju reči, da to, kar se je zgodilo v Parizu, ni povezano z islamom. Če sta se terorista sklicevala na preroka, ko sta po streljanju prišla iz redakcije tednika Charlie Hebdo, to vendar je povezano z islamom. Pomembno je locirati problem, je dejal in spregovoril tudi o globalizaciji. Za muslimane so karikature Mohameda nekaj neznosnega. A če bi bile na Danskem objavljene pred sto leti, tega ne bi opazil nihče. Problem globalizacije je, da so se različne kulture danes preveč približale. Mi ne potrebujemo več stikov, več bližine, nasprotno, potrebujemo več alienacije v dobrem smislu, več distance, meni Žižek.
Ni treba, da jih razumemo
Ne ujemite se v naslednjo past, je opozoril: v sosednjem bloku živijo Afričan pa Albanec in Kitajec ... Moram jih razumeti, si rečete. »Ampak, le kako jih boste razumeli, ko vedno ne razumemo niti sami sebe. Zame ni antirasizem v tem: jaz te moram res razumeti, razumeti moram tvoj način življenja. Antirasizem je v tem: jaz te ne razumem, ampak te sprejemam kot soseda.«
Druga stvar pa je, da so tudi za zahodnjake nekatere stvari neznosne. Za nekatere Žide je na primer neznosna racionalna diskusija o holokavstu. Ali: veliko francoskih prijateljev je Žižku v zvezi s pokritimi ženskami reklo, da ne prenesejo tega, če človeka ne vidijo v obraz. Ne gre za različne načine življenja, vsak način življenja je totaliteta, problem je, da je za nas neznosen način življenja drugih in obratno. Za nas na Zahodu problem ni samo način življenja, ampak da ga dojemamo kot nekaj arbitrarnega.
Ker globalizacija prinaša številne probleme, Žižek meni, da je treba na vsak način braniti evropsko dediščino. Med predavanjem se je velikokrat v različnih povezavah skliceval na krščanstvo in Sveto pismo.
In kaj Žižek predlaga kot izhod? Na eni strani imamo fundamentalizem, to pomeni družbo brez svobode. To ne gre. Ne gre pa tudi čisti neoliberalizem. Prav zato, ker ima vsak točke, ki so zanj neznosne, vidi rešitev v novi, močni levici. Lahko imamo multikulturne zgodbe, a bistveno je, da se zahodna družba spopada s socialnim antagonizmom. In tudi drugi imajo neke notranje boje. Zato je temeljni univerzalizem boj, skupni boj najbolj združuje.
Ko je govoril o razmerah v Evropi, je dejal, da se je politični prostor spremenil. Nastaja neka nova globalnost, stranka kapitalističnega esteblišmenta, ki je politični center, celo malo levi center, ki je ekonomsko neoliberalna, odprta za abortus, istospolni zakon itd. Torej je v slednjem liberalna, ampak iz tega se krepi desni populizem. Problem ni le, da levice ni, težava je, da tudi levica, ki je pred nekaj leti protestirala, potem ko se je etablirala kot stranka, vse bolj govori populistično. Tragedija protestov je, da še ni odgovora, kaj storiti.
