Tiskane izdaje
Kdor med pohajkovanjem po Sloveniji pozorneje opazuje arhitekturo stanovanjskih hiš in ima kolikor toliko čuta za estetiko, je neredko zgrožen. Po drugi strani je pohajkovalec vse večkrat osupel, saj lahko naleti tudi na arhitekturne bisere, in to celo v okoljih, kjer jih ne bi pričakoval.
V povojnem obdobju na tem območju arhitektura ni bila ravno med cenjenimi strokami in potemtakem daleč od tega, kar bi morala biti − nuja. Niti približno ni imela tolikšne veljave kot na primer gradbeništvo, in naša pozidana krajina je težko popravljiv odsev tega. Ljudje so zidali vsak po svoje.
Zadnja leta ni več čisto tako, v ljudeh se vse bolj prebuja čut za kombinacijo lepega in uporabnega ter s tem potreba po arhitekturnem delu. To ni nujno povezano z denarjem, saj smo bili pred desetletjem, preden je nastopila finančna kriza, premožnejši, pa vendar so bili takrat redkejši kot danes tisti, ki so za ureditev svojega doma angažirali arhitekta. Res pa je, da so si mnogi, ki so ga najeli, privoščili več bahavosti.
Od bahavosti k racionalnosti
Z bahavostjo so se v letih neposredno pred krizo okužili tudi nekateri slovenski arhitekti, ki so zdaj skupaj z naročniki prisiljeni stati na realnih tleh. Tako nastaja vse več inventivne in racionalne arhitekture po dostopni ceni, kar je predvsem v zadovoljstvo malega investitorja in manj arhitektov, ki bi si večinoma želeli lastnih spomenikov, se pravi projektirati čim večje objekte.
Da je arhitekturni fokus na malem naročniku, kaže tradicionalna bienalna razstava Arhitektura inventura v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma v organizaciji Društva arhitektov Ljubljana, ki so jo odprli v ponedeljek. To je bilo opaziti tudi na razstavi pred dvema letoma, pred tem pa manj, saj so bili nekateri dolgotrajnejši projekti začeti še pred krizo ali neposredno po njej, ko še ni bilo jasno, kako močno bo zarezala v finančno zmogljivost naročnikov.
Najdlje trajajo projekti javnih naročnikov, v povprečju pet let, marsikdaj pa tudi več. Objekti v naravnem rezervatu Škocjanski zatok pri Kopru, ki so tudi na razstavi, so na primer nastajali kar enajst let. Veliko manj časa, približno leto, mine od projekta do izvedbe poslovnih prostorov in stanovanj.
Razstava Arhitektura inventura, najobširnejši pregled arhitekturnega delovanja v naši državi, nazorno prikaže razmerje med zasebnimi in javnimi naročili. Skoraj dve tretjini razstavljenih projektov so slovenski arhitekti naredili za zasebne naročnike. Razstavljenih je dvajset projektov za stanovanja in šestnajst za enodružinske hiše, pri čemer ni razlike med ruralnim in urbanim okoljem.
Kakovost bivanja
V primerjavi z razstavo pred dvema letoma lahko tokrat vidimo veliko več interierjev, tako stanovanj kot poslovnih prostorov, lokalov ipd., kar pomeni, da je bilo več tovrstnih naročil. Prav to najbolj govori o tem, da sta kakovost bivanja in počutja ljudem vse pomembnejša. In prav tega bi se morali veseliti arhitekti, saj se iz občutka za mikro svet razvije občutek za kulturo širšega prostora.
Odnosa do prostora pri nas že tradicionalno ne kaže država oziroma ljudje, ki jo vodijo, kar se kaže v tem, da se ne moremo ponašati z državotvorno oziroma državno arhitekturo. V četrt stoletja samostojne države ni nastalo niti eno tovrstno arhitekturno delo, če odmislimo Kongresni center Brdo, ki je bil leta 2007 zgrajen za predsedovanje Evropski uniji, vendar bi ga danes težko uvrstili med državotvorno arhitekturo.
Malo javne infrastrukture
Med razstavljenimi 138 projekti je le petdeset javnih in od teh polovica občinskih. Med občinskimi projekti močno izstopa Mestna občina Ljubljana z investicijami v zunanji prostor mesta, ki bi moral zanimati tudi državo, glede na to, da je Ljubljana prestolnica, a je ne. Nekaj projektov je bilo izvedenih v drugih občinah, recimo v Kopru, Mariboru, Novem mestu in Škofji Loki. Država se kaže kot slab investitor, saj je investirala v malo projektov.
V preteklih dveh letih je bilo na splošno manj investicij v zunanji prostor, javno infrastrukturo in urbanizem. Manj je bilo v zadnjih letih tudi enodružinskih hiš in občutno manj večstanovanjskih stavb. Veliko manj je tudi kulturnih in verskih objektov.
Slovenski arhitekti iščejo delo tudi na tujem. Med razstavljenimi projekti je bilo kakih deset odstotkov zgrajenih v tujini, in sicer v Italiji, Avstriji, Turčiji in na Hrvaškem.
Prebijajo se mlajši
Na razstavi je opazen tudi preboj mlajše generacije arhitektov, približno deset odstotkov se jih predstavlja prvič. Med razstavljenimi projekti so številni, ki so prejeli domače nagrade, kot so Plečnikova odličja, Piranesijeva nagrada ter nagrada Prešernovega sklada, in tisti, ki so bili nominirani za letošnjo evropsko arhitekturno nagrado Miesa van der Roheja. Med 355 nominiranimi deli je strokovna žirija uvrstila v ožji izbor štirideset projektov, žal nobenega slovenskih avtorjev, čeprav marsikatero njihovo delo ne zaostaja za izbranimi.
Na razstavi je na ogled tudi osem študentskih del in osem projektov Društva arhitektov Beograd. Razstavljena dela so selekcionirana, vendar je v zadnjih letih in zlasti letos večina prijavljenih za razstavo tako kakovostnih, da ostra selekcija med njimi niti ni potrebna.
