Tiskane izdaje
Po podatkih, dostopnih na spletni strani ministrstva za kulturo, v okviru ministrstva trenutno deluje kar osemnajst strokovnih komisij. Vanje je vključenih 75 ljudi. Ena med njimi je bila do pred kratkim tudi arhitektka Mika Cimolini.
Diplomirala je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, magistrirala pa na Berlage Institutu na Nizozemskem. Zadnjih dvanajst let je delovala kot samostojna delavka na področju kulture, trenutno pa je zaposlena v javnem zavodu Ksevt v Vitanju.
Ukvarja se z mejnimi oblikami sodobne umetnosti, kurirala in producirala je več arhitekturnih in drugih razstav, tudi razstavo ob petdesetletnici stola rex v Moderni galeriji ter razstavi Stanovanjske ne/politike in Arhitekturne politike v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, kjer od leta 2009 deluje kot komisarka za informiranje in predstavnica arhitektov ljubljanske regije. Vodi tudi arhitekturni biro Elastik, ki deluje kot mednarodna mreža med Nizozemsko, Avstralijo in Slovenijo.
V pričujočem prispevku je strnila izkušnje v vlogi članice strokovne komisije ministrstva in podala predloge za spremembe.
Komisije kot zapravljanje časa
»Januarja letos sem končala šestletno delovanje v strokovnih komisijah na ministrstvu za kulturo.
Eden od vzrokov, zakaj ne vidim več smisla v strokovnih komisijah, je, da sem kot članica vsako leto podala predloge za izboljšanje razpisov in kulturne politike ministrstva, pa se ni spremenilo nič. V tem pogledu vidim strokovno komisijo kot zapravljanje časa.
Ministrstvo za kulturo vsako leto išče 'pravo formulo' pri oblikovanju razpisov in 'uresničevanju kulturne politike', stvar pa vse bolj vodeni. Vsako leto je stanje za javne institucije, ki delujejo na področju kulture, in za nevladni kulturni krog slabše. Oboji se prerivajo okoli istega korita. A tisti, ki so razpredli mreže skozi ministrske strukture, imajo znanje, reference in tradicijo, ki jo bo drugim vedno težje premagati
Trdim tudi, da je v Sloveniji nevladni sektor izenačen z vladnim, saj lahko preživi le z vladno dotacijo. Razlika je le v tem, da vladnemu sektorju ni treba vsaka štiri leta kandidirati za programska sredstva. Neodvisnega nevladnega sektorja v slovenski kulturi ni. Stvari so utečene, sprememb pa si zares ne želijo ne uradniki na ministrstvu, ne kulturniki, ne vladni in ne nevladni sektor. Vsi se med seboj poznajo, vedo, česa je kdo zmožen in kaj lahko drug od drugega pričakujejo.
Nujna reorganizacija ministrstva
Za vzpostavitev novega kulturnega modela je treba reorganizirati ministrstvo, prevetriti javne zavode in njihove programe ter premisliti sistem javnih razpisov.
Vsaki dve leti imamo novega ministra, nove sekretarje, veliko idej, spremeni pa se nič. Vsako leto je še kakšen javni zavod več na državnem proračunu, sicer pa ostajajo ista imena nevladnikov, enako število samozaposlenih in enako število javnih zavodov, le denarja je vse manj. Zakaj?
Spoznala sem, da ima minister dejansko minoren vpliv na odločitve ministrstva in njegovo delovanje. Za razdeljevanje proračunskih sredstev so namreč zadolženi zaposleni sekretarji in podsekretarji, ki že leta in desetletja obvladujejo posamezni 'sektor' znotraj kulture. Tako nastajajo vrtički in dogovori, na katere ministri, ki pridejo le za leto ali dve, nimajo vpliva. Te vrtičke bi bilo treba prekopati in razmisliti o notranji reorganizaciji ministrstva.
Manjka povezanosti in usklajevanja med področji, ki bi zasledovala isto kulturno politiko. Namesto sinteze nastaja fragmentacija oziroma razdrobljenost umetniških področij, ki ne omogoča sintetičnega gledanja na posamezni program ali umetniški projekt, kaj šele na delo posameznega umetnika. Pogosto so na istem razpisu zahteve po področjih različne, namesto da bi bili pogoji za vse ustvarjalce, ne glede na področje, primerljivi.
Javni razpisi in njihov okvir
Ministrstvo bi si moralo poleg razdeljevanja subvencij prizadevati za ustvarjanje pogojev, v katerih bi lahko umetnost preživela. Ustvarjanje trga je edina možna alternativa javni subvenciji za preživetje umetnikov in producentov umetnosti.
Ta trg v Sloveniji danes ne obstaja, zato so javni razpisi edina možnost za javni in zasebni sektor. Najprej jih je treba debirokratizirati tako, da bodo omogočali odprto, raziskovalno, pluralno ustvarjanje, ki ni zaprto v točno določene okvire. Pogoji za kandidiranje naj ostanejo vsaj nekaj let enaki, saj ustvarjalci že eno leto vnaprej razmišljajo o projektih, ki jih bodo prijavili, hkrati pa ni mogoče izmeriti učinkov posameznih razpisov, če so ti vsako leto različni.
Predlog za prestrukturiranje razpisov temelji na analizi razmerij med posameznimi razpisi s ciljem preprečevanja drobljenja sredstev po principu »vsakemu nekaj«, kot je praksa zdaj. Programski razpis naj bo namenjen profesionalnim zasebnim producentom. Ocenjujejo naj se njegova celovitost in zaokroženost ter vizija producenta. Predvsem pa finančna uravnoteženost programov, pri kateri je nujno zagotavljanje lastnih sredstev.
Zasebnim zavodom je treba postaviti standarde in določiti minimum, ki definira program (koliko projektov je treba izvesti na leto), zahteve po usposobljenih kadrih za izvedbo programov (stalna zaposlitev kustosov, tehnikov in drugega osebja) ter zahteve po zagotavljanju infrastrukture za izvedbo tega programa. Na razpisu mora biti vnaprej določeno, koliko programov bo podprtih in za kakšna sredstva kandidirajo.
Večletni projektni razpis naj bo namenjen posameznikom in producentom za financiranje festivalov in kompleksnejših umetniških projektov. Vizija in promocijski načrt projekta naj bosta nujna sestavina prijave. Kandidati bi za dodeljena sredstva na koncu morali izkazati uspešnost izvedbe projekta, število obiskovalcev na podlagi resničnih številk (prodane vstopnice v računovodskih izkazih).
Projektni razpisi naj bodo namenjeni izključno posameznikom: avtorskemu honorarju za delo pri umetniškem projektu. Omogoča naj več svobode pri razporejanju sredstev pa tudi pri vrednotenju dela, saj lahko umetnik z njim financira svoj projekt. Kandidira naj za vnaprej znana sredstva, ki dejansko omogočajo izvedbo projekta.
Samozaposleni
Ukvarjanje z umetnostjo ne sme biti razumljeno kot življenje pod socialnim pragom. Plačevanje socialnih prispevkov in podeljevanje žepnin pa ne smeta biti socialna pomoč umetnikom. V razvid je bila leta 2014 vpisana 2301 oseba, od katerih jih ima 1487 pravico do plačevanja socialnih prispevkov, za katere ministrstvo porabi 5,8 milijona evrov. Pri tem država krije socialne prispevke tudi drugim, denimo duhovnikom. Teh 1487 slovenskih umetnikov zasluži manj kot 20.163,87 evra bruto na leto
Kot družba moramo ugotoviti, da dodelitev plačevanja socialnih prispevkov ne more biti nagrada za vrhunskost. Vrhunskim umetnikom raje podelimo kakšno drugo pravico, na primer nacionalno nagrado za kulturo, samostojnim kulturnim delavcem pa omogočimo preživetje ter to, da si sami plačujejo socialne prispevke. Pravico plačevanja socialnih prispevkov bi bilo smiselneje dodeliti mladim ustvarjalcem za obdobje, ko se še uveljavljajo. Takšen ukrep bi odpravil veliko anomalij, ki se danes pojavljajo na trgu delovne sile.
Namesto plačevanja socialnih prispevkov ta sredstva raje namenimo razpisom, torej za ustvarjanje in za ustvarjanje pogojev, ki bodo omogočali preživetje. Brez celovite prenove sistema ne bo šlo.«
