Tiskane izdaje
Saga o tem, ali bo Slovenija vrnila Srbiji Titove avtomobile, ki so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, se nadaljuje. O tem je med predstavniki držav že večkrat tekla beseda, nazadnje februarja na srečanju srbske in slovenske vlade, zatem pa 9. marca na srečanju med kulturnima ministroma.
Iz Tehniškega muzeja Slovenije so nam lahko odgovorili na večino vprašanj, seveda pa ne na to, kakšno je stališče Slovenije do srbske zahteve po vrnitvi avtomobilov, saj ni v pristojnosti muzeja. Kakor nam je pojasnil muzejski svetnik in kustos za cestna vozila Boris Brovinsky, je Tehniški muzej eden od državnih muzejev, katerih ustanoviteljica je republika Slovenija, muzej pa je le skrbnik muzejskega gradiva, ki je v lasti države. Zato o pravnem statusu zbirke Titovih vozil ne morejo soditi.
Ministrstvo za kulturo pa glede tega navaja stališče Slovenije, po katerem so bila vozila last SFRJ in Sloveniji pripadajo po sporazumu o nasledstvu iz leta 2001. Kakor dodajajo, je temeljno načelo sporazuma, da je premično premoženje nekdanje zvezne države z dnem njenega razpada postalo last tiste države, na katere ozemlju se je takrat nahajalo.
Vozila niso prispela hkrati
V Tehniškem muzeju je 17 Titovih vozil, od tega 15 avtomobilov, skuter in motorne sani. Vsa vozila niso prispela v Slovenijo v istem času in pod enakimi pogoji – nekatera na posodo za določen čas, druga brez predpisanih omejitev. Avtomobili so različnih letnikov, od 1936 naprej.
Prva vozila so pripeljali v Slovenijo v začetku 80. let 20. stoletja – dva avtomobila ZIS 115, darilo delegacije Sovjetske zveze ob obisku Jugoslavije, in packard clipper, ki ga je Jugoslavija kupila. Muzeju v Sloveniji jih je neposredno predalo ministrstvo za obrambo SFRJ. Sledil je cadillac sedan de luxe, ki je bil v lasti skupščine SFRJ in prav z njeno odločbo ga je prejel muzej v Bistri. Ti štirje avtomobili so bili Tehniškemu muzeju predani neposredno in zanje ni bila podpisana nobena pogodba o izposoji.
Danes je težko izvedeti, zakaj so jih pripeljali v Slovenijo. Kakor je za srbske Novosti povedal Momo Cvijović, muzejski svetnik Muzeja Jugoslavije, ki je bil kustos še v Memorialnem centru Josip Broz Tito, se je to zgodilo na podlagi dogovora med republikami, da bi bili muzeji železnic v Bosni, letalstva v Srbiji, ladjedelništva na Hrvaškem in avtomobilizma v Sloveniji.
Rolls royce in motorne sani, darilo Slovenije
Druga vozila, ki so prispela v Slovenijo v naslednjih letih, so bila iz Memorialnega centra v Beogradu, ki se danes imenuje Muzej Jugoslavije, in iz Vojnega muzeja na Kalemegdanu. Iz Memorialnega centra so: horch 951, zaplemba iz druge svetovne vojne, rolls royce silver wraith, ki je bil darilo Slovenije, lincoln continental, darilo kolektiva Zagrebškega velesejma, cadillac fleetwood, darilo maršala Fjodora Tolbuhina, električna kočija, darilo Titu ob obisku Mehike, cadillac sedan, darilo jugoslovanskih izseljencev iz Kanade, cadillac eldorado, motorne sani Bombardier, darilo Smučarske zveze Slovenije, motorno kolo NSU pretis, zastava AR. Vojni muzej je Tehniškemu muzeju posodil dva avtomobila – packard twelve, Stalinovo darilo, in mercedes 540K, v katerem se je vozil nemški general Alexander Löhr in je bilo zaplenjeno.
Izposoja za pet let
Pogodba o izposoji teh 11 vozil iz leta 1987 med Memorialnim centrom in Tehniškim muzejem govori o roku izposoje pet let z možnostjo podaljšanja. Kot zanimivost in nenavadnost Boris Brovinsky omenja, da so na priloženem seznamu iz neznanega razloga dodani tudi štirje avtomobili, ki so bili že prej, leta 1984, predani neposredno Tehniškemu muzeju.
Vzdrževanje teh vozil je zahtevno in tudi drago. Boris Brovinsky pravi, da od oblikovanja konservatorsko restavratorske službe, šele od okoli 2005, ta skrbi za preventivno konservacijo, vodi dokumentacijo o posegih in nadzira stanje.
»Z drugimi besedami, od tega leta naprej izvaja konservatorsko restavratorske dejavnosti po uveljavljenih standardih in pravilih. Kar zadeva aktivno konservacijo, je treba reči, da zmogljivosti obstoječe konservatorske restavratorske službe muzeja omogočajo konserviranje in delno restavriranje (obnove so izvzete) enega stroja ali naprave podobne zahtevnosti, kot je avtomobil, v obdobju dveh do treh let. To velja v normalnih okoliščinah in obsegu zasedenosti službe. Muzej hrani gradivo, med katerimi so veliki stroji in naprave s področja energetike, tekstilne industrije, lesarstva, kmetijstva ... Če se omejim zgolj in samo na avtomobile in odmislim vse drugee zahtevnejše predmete, bi poleg Titovih avtomobilov ta trenutek potrebovalo popolno konservacijo in delno restavriranje karoserije z retušami še okoli 20 drugih avtomobilov. Gre le za tiste, ki so po pomembnosti prioriteta, med katerimi so tudi gospodarska vozila.«
S sredstvi, ki jih imajo na voljo na leto za materialne stroške, lahko torej skrbijo za upočasnjevanje staranja in propadanja. Ta sredstva po besedah kustosa ne zadoščajo za aktivno konserviranje, še manj za restavriranje vrednejšega in v preteklosti zaradi neustrezne nege poškodovanega gradiva, kot so npr. Titova vozila.
Lahko bi se peljali
Ali se je s temi avti mogoče voziti? Brovinsky pravi: »Ob ustrezni pripravi vozila bi seveda šlo, saj so vozila še popolna, vendar je treba upoštevati, da je tudi ‛material‛ toliko ‛utrujen‛, da bi ga bilo treba preveriti in oceniti morebitna tveganja pred poškodbami, po potrebi tudi zamenjati kakšen del, ipd., kar je potem že druga zgodba. Tudi za tehniško dediščino veljajo podobne zakonitosti, kot za druge vrste dediščine. Glede na status naše ustanove in poslanstvo, kjer sledimo načelom materialnega ohranjanja in integritete predmetov, se temu izogibamo; kakšen tovarniški ali zasebni muzej, bi verjetno gledal drugače, a tudi tam je tega zadnje čase vedno manj.«
Kustos pravi, da je Titova zbirka bila in je še vedno magnet za obiskovalce Bistre. Na eni strani privablja obiskovalce in tako skrbi za dobršen del lastnega prihodka muzeja od vstopnin, na drugi strani pa marsikdaj nehote preusmerja pozornost obiskovalcev od drugih zbirk in tehniških vsebin, ki so z vidika ožjega poslanstva muzeja pomembnejše. »Tehniški muzej Slovenije je bil namreč že v 50. letih 20. stoletja ustanovljen kot specialni muzej.
V nasprotju z drugimi muzeji pri nas je zato njegovo poslanstvo toliko bolj osredotočeno na zbiranje, proučevanje, interpretiranje in predstavljanje tistega gradiva, ki priča o ustvarjalnosti na področju domače znanosti in tehnike. Vozila t. i. Titove zbirke z vidika njihove zgodovine razvoja in proizvodnje večinoma (z redkimi izjemami) niso povezana z našim okoljem. Z vidika namembnosti in uporabe so dediščina visoke zgodovinske vrednosti za področje delovanja in življenja političnega vrha nekdanje Jugoslavije in s tem tudi Slovenije (torej ne toliko kot gradivo visoke tehniško zgodovinske vrednosti, pomembne za Slovenijo).«
Včasih so vozila tržili
Muzej je svoj čas avtomobile tržil. Posojal jih je zlasti za filme, reklame, dogodke sejme ipd. »To nekoliko nenavadno prakso za muzeje s podobnim statusom je muzej postopoma ukinjal in od leta 1998/89, ko so nastopile druge okoliščine, muzej avtomobilov v ta namen ne posoja več.« Posvečajo se stvarem, ki pritičejo muzeju. »Resnični interes za vsebinsko obdelavo zbirke v obliki kolikor toliko urejene muzejske razstave, je muzej prepoznal šele leta 2015 in tako postavil razstavo leta 2016.«
Direktorica Natalija Polenec dodaja, da na leto obišče muzej od 40.000 do 45.000 ljudi, ki prihajajo zaradi kvalitetnih pedagoških programov, vedno več pa muzej obiskujejo tudi organizirane skupine odraslih tako iz Slovenije kot tudi tujine.
Poleg dobro obiskanih andragoških programov je veliko zanimanja za prometni oddelek s prenovljeno razstavo Naš dragi avto ter za tiskarski, tekstilni, gozdarski, lesarski in kmetijski oddelek. »Z raznolikostjo programov in začasnimi razstavami privabljamo obiskovalce različnih okusov in interesov. Tudi tiste, ki jih zanima Titova zbirka,« pravi Polenčeva.
