Strast, ki je tlakovala pot lutkovni umetnosti

V soboto je bila v okviru 13. festivala Lutke v ljubljanski Kresiji odprta razstava Pionirji evropskega­ lutkarstva, ki predstavlja slovenskega in španskega slikarja­ (oziroma umetnika) Milana­ Klemenčiča in Hermenegilda Lanza ter italijanskega pravnika Vittoria Podrecco. Ti so v času razcveta avantgardnih umetniških smeri v začetku 20. stoletja iz osebne strasti do lutk postavili temelje nacionalnega lutkarstva kot umetniške smeri.

Razstava, ki bo potovala še na Hrvaško, v Španijo in Italijo, je nastala v okviru dveletnega evropskega projekta Pionirji evropskega lutkarstva, ki ni postavil v središče samo predstavitve, temveč tudi ohranitev lutkovne dediščine, ki je povsod po Evropi bolj kot ne zapostavljeno področje. Nadja Ocepek iz Lutkovnega gledališča Ljubljana je povedala, da so bili ustvarjalci tako ali drugače povezani.

»Delovali so v približno istem času in se morda celo srečali. Vittorio Podrecca in Milan Klemenčič sta se navduševala nad Reccardinijevim gledališčem, zanimiva je tudi vez med Podrecco in Hermenegildom Lanzem. Ko je Lanz z Manuelom de Fallo postavil na oder avantgardno lutkovno opero El retablo del maese Pedro (Lutkovna predstava mojstra Petra), so jo začeli uprizarjati po svetu. V petdesetih letih je naredil njeno reprizo tudi Podrecca, potem pa ustanovil celo skupino, ki je igrala zgolj opere in klasična lutkovna dela. Podrecca je s svojim gledališčem prepotoval ves svet in tako tlakoval razvoj lutkovne umetnosti tudi v Španiji,« je njihove stične točke povzela Nadja Ocepek.

Seveda našteti avtorji niso edini tlakovali poti lutkarstvu kot umetniški zvrsti v Evropi, zato bi ta projekt lahko razširili še v druge države in predstavili tudi druge lutkovne pionirje, je dodala ­sogovornica.

Klemenčič – vrhunec z Doktorjem Faustom

Študiral je slikarstvo na akademijah v Benetkah, Milanu in ­Münchnu ter se, ko se je leta 1903 naselil v Šturjah pri Ajdovščini, zaposlil kot uradnik na sodišču. Iz njegovih dnevniških zapiskov je razvidno, da se je med dela prostimi dnevi rad predajal izdelovanju lutk in scenografije. Dvaindvajsetega decembra 1910 je uprizoril prvo predstavo Mrtvec v rdečem plašču, ki je zaznamovala rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča, tej je sledil niz novih z Gašperčkom v glavni vlogi. Klemenčič je tudi v Gradcu, kjer je bil nameščen med prvo svetovno vojno, s svojim odrom in lutkami uprizoril še dve igri: Skrivnostno zrcalo (1917) in Čarobne gosli (1917).

Po vojni je štiri leta (1920–1924) s skupino igralcev, ki jih je izučil, deloval v prostorih današnje hiše LGL pod imenom Slovensko marionetno gledališče Ljubljana, kot prvo so 20. januarja 1920 premierno zaigrali Čarobne gosli, potem pa je gledališče zaradi finančnih težav zaprlo svoja vrata. Šele po dvanajstih letih se je Klemenčič znova vrnil k lutkam in v svoji dnevni sobi na Zrinjskega 7 v Ljubljani postavil oder Gledališča Miniaturne lutke Ljubljana in povabljeno občinstvo navdušil s predstavo Sovji grad. Ustvarjalni vrhunec je dosegel dve leti pozneje z uprizoritvijo predstave Doktor Faust.

Ti predstavi rekonstruirani in s kopijami njegovih lutk v LGL igrajo še danes. Klemenčič je sodeloval tudi pri nastanku LGL, ki je bilo ustanovljeno leta 1948 kot Mestno lutkovno gledališče; zanj je pripravil načrte za nov marionetni oder in likovno zasnovo za Čarobne gosli. Njegovo lutkovno zapuščino hrani LGL, večino pisne dokumentacije in del scenografij Slovenski gledališki inštitut, njegove slike pa so del zbirk Goriškega muzeja in Pilonove galerije. 

Restavriranje Klemenčičevih lutk. Foto: Arhivske fotografije

Podrecca – marionete od oper do varieteja

Slovi kot ustanovitelj najslavnejšega marionetnega gledališča 20. stoletja I Piccoli. V začetku 20. stoletja je diplomiral iz prava, vendar je po ustanovitvi otroške revije Primavera deloval kot novinar in publicist. Za ustanovitev lastnega lutkovnega gledališča je bilo usodno srečanje z ruskim novinarskim kolegom Alessandrom Amfiteatrom, ki mu je kot tajniku rimskega glasbenega liceja prinesel opere za otroke, ki jih je za Leningrajsko lutkovno gledališče zložil ruski skladatelj Cezar Kjui.

Vittorio Podrecca, the Pioneer of Italian Puppetry from Msumofpuppetry on Vimeo.

Februarja 1914 je z Luigijem Fornaciarijem iz glasbene založbe Casa Ricordi ter neapeljskim lutkarjem Giovannijem Santorom ustanovil marionetno gledališče Teatro dei Piccoli. Podrecca, ki sam ni bil umetnik, temveč predvsem nadarjeni producent in reži­ser, je začel sodelovati s slavnimi lutkovnimi družinami, animatorji (Striuli, Salici, Braga, Gorno-Dall'Acqua), glasbeniki (Respighi) ter avantgardnimi slikarji in scenografi (Depero, Prampolini).

Njihove marionetne predstave – uprizarjali so raznovrstna glasbena dela, od oper do baletnih in varietejskih točk, glasbo pa so orkester in pevci vselej izvajali v živo – so postale svetovno slavne. V petdesetletni karieri so prepotovali ves svet (zaradi druge svetovne vojne so dvanajst let igrali v Argentini), hvalili so jih svetovni zvezdniki, med njimi Charlie Chaplin, Bernard Shaw in Walt Disney, v Hollywoodu pa so vrteli­ kratke filme njihovih predstav. Njihova najslavnejša predstava je bila Varieta, v kateri so bile združene znamenite točke njihovih predstav, njihov slavni animacijski dvojec pa sta bila sopranistka Sinforosa Strangolini in pianist Piccolowski. Zapuščino Vittoria Podrecce danes hrani novoodprti lutkovni muzej v Čedadu, Mednarodni center Vittorio Podrecca, Gledališče čudežev Marie ­Signorelli. 

Lanz – lutke v človeški velikosti

Po preselitvi v Madrid je leta 1912 začel študirati likovno umetnost, za svoje jedkanice pa že kot mlad umetnik prejel številne nagrade. Bil je vsestranski umetnik, ki je leta 1923 s skladateljem Manuelom de Fallo in pesnikom Federicom Garcío Lorco ustvaril predstavo z ročnimi lutkami (Títeres de cachiporra), z vpeljavo novega likovnega izraza, proporcev, scenografije in glasbe ustvaril avantgardno lutkovno gledališče. Predstava v Granadi, delno uprizorjena tudi v tehniki dvodimenzionalnega papirnega gledališča, je bila preizkus za lutkovno opero El retablo del maese Pedro.

Hermenegildo Lanz, the Pioneer of Spanish Puppetry from Msumofpuppetry on Vimeo.

To je prav tako leta 1923 zložil de Falla, Lanz pa je zasnoval ročne in ploske lutke ter scenske elemente. Lanzevo tehnično dovršenost so od premiere leta 1925 v Španiji (prva je bila v Parizu leta 1923, a je to bila drugačna predstava) kazale lutke v človeški velikosti z zahtevnimi in neobičajnimi mehanizmi za animiranje, v tistem času izjemnimi. Opera je postala tako slavna, da jo še danes uprizarjajo vsepovsod.

Toda Lanzevo življenje je močno zaznamovala španska državljanska vojna, saj je izgubil zaposlitev profesorja risanja in preostanek življenja životaril. Leta 1942 je pod vplivom italijanskega lutkarja izdelal marioneto klovna Totolína, čigar podoba je z njegovimi razmišljanji o življenju in svetu živela le v reviji La estafeta literaria.

Lanz se je zavzemal, da bi izobrazba in kultura dosegli vsakogar, ne glede na družbeni status. Njegov pomen in bogato dediščino, ki jo je ohranila njegova družina, so odkrili šele po padcu Francovega režima. Njegov vnuk Enrique Lanz jo ohranja tudi z delovanjem svoje gledališke skupine Títeres Etcétera, ki bo med ljubljanskim festivalom Lutke te dni na Šentjakobskem odru LGL nastopila z eksperimentalno predstavo Duh lutkovne preteklosti.

Hermenegildo Lanz z družino. Foto: Arhiv allstringsattached.eu