Tiskane izdaje
Dietmar Steiner je mednarodno ugleden arhitekturni publicist, zgodovinar in kritik, ki se je pred kratkim upokojil, potem ko je med letoma 1993 in 2016 opravljal naloge direktorja Arhitekturnega središča na Dunaju.
Pred kratkim je na vprašanje novinarja znanega dunajskega časopisa Kurier o tem, kateri je bil najlepši projekt v njegovi karieri, odgovoril: »Avtobusna postajališča v Krumbachu v Bregenzerwaldu, ker je bila to zasebna pobuda, ki so jo financirali izključno sponzorji, vsi udeleženci pa so pokazali, da so veseli in navdušeni. Zato je bila tudi medijsko najodmevnejša od vseh, pri katerih sem sodeloval. Pol leta sem samo dajal intervjuje po vsem svetu.«
To se je zgodilo leta 2013, ko se je krajevno kulturno društvo Kultur Krumbach iz istoimenske predarlske vasi v sodelovanju z Arhitekturnim središčem na Dunaju in s Predarlskim arhitekturnim inštitutom odločilo, da bo sedmim mednarodno uveljavljenim arhitektom predlagalo, naj v Krumbachu vsak po svoje izdelajo načrte za sedem postaj oziroma čakalnic za regionalni avtobus. Ko so jih izdelali, je Krumbach zaslovel po vsem svetu, saj je pokazal, da ima redkokatera vas takšen občutek za arhitekturo.
Postajališče Zwing, Smiljan Radić, Čile. Foto: Milan Ilić/Delo
Brez plačila
Dietmar Steiner, ki so ga izbrali za skrbnika, je sprva dvomil o projektu. Odločil se je, da bo za ustvarjalce avtobusnih postaj v Krumbachu predlagal »tiste, ki veljajo za ugledne v strokovnih krogih, niso pa arhitekturni zvezdniki z velikanskimi biroji«, vendar ni verjel, da bodo vsi povabljeni pripravljeni sodelovati.
Na njegovo presenečenje so se odzvali prav vsi: Smiljan Radić iz Čila, belgijski biro Architecten de Vylder Vinck Taillieu, španski Ensamble Studio (Antón Garcia-Abril in Débora Mesa), Sou Fudžimoto iz Japonske, Rus Aleksander Brodski, norveški biro Rintala Eggertsson Architects in kitajski Amateur Architecture Studio (Wang Shu in Lu Wenyu).
Vsi so bili pripravljeni narediti obcestne postaje regionalnega avtobusa, in to brez plačila! Arhitekti so prejeli drugačno nagrado za svoje delo: sedem dni počitnic za dve osebi v Krumbachu.
Unterkrumbach jug, Biro de Vylder Vinck Taillieu, Belgija. Foto: Milan Ilić/Delo
Njihov odziv pravzaprav ni nič posebnega. Predarlska je resda provinca v notranjosti Avstrije, več kakor 700 kilometrov oddaljena od Dunaja, vendar je ta dežela zadnja desetletja postala svetovno znana po svoji odlični sodobni arhitekturi.
Sodobni arhitekti v tem delu Avstrije posodabljajo in spreminjajo staro predarlsko tradicijo izdelave lesenih hiš. Stara in zlasti nova predarlska arhitektura privabi na tisoče obiskovalcev na leto, ne samo strokovnjakov, ampak tudi vseh drugih ljudi, ki jih zanimajo arhitektura, notranje oblikovanje, pohištvo in obdelava lesa na splošno.
Unterkrumbach sever, Ensemble Studio, Španija. Foto: Milan Ilić/Delo
Tudi mi smo se odpravili v Bregenzerwald in neko popoldne preživeli v Krumbachu tako, da smo se sprehajali od ene avtobusne postaje do druge. Štiri so v smeri sever–jug, na poti, ki vodi proti mestu Doren, tri pa v smeri vzhod–zahod, od Krumbacha proti Langeneggu.
Najsevernejša je postaja Zwing, za katero je načrte pripravil Smiljan Radić, arhitekt hrvaškega rodu iz Čila. Njegova postaja je stekleni paviljon z betonsko streho. V postaji sta dva lesena stola, ki spominjata na tiste iz starih predarlskih hiš. Pozornost privablja oziroma odvrača ptičja hišica na strehi postaje.
Naslednja postaja, ki smo jo obiskali, je bila Unterkrumbach sever, arhitekturne načrte zanjo je naredil španski par Antón Garcia-Abril in Débora Mesa (Ensamble Studio). Sama sebe razumeta kot »raziskovalni inštitut za arhitekturo«, zato ni čudno, da sta ustvarila presenetljivo privlačno postajo samo iz grobo nažaganih hrastovih desk. Zložene so v konstrukcijo, ki je hkrati zaščiten in odprt prostor.
Oberkrumbach, Aleksander Brodski, Rusija. Foto: Milan Ilić/Delo
Zelo blizu Unterkrumbacha sever je postaja Unterkrumbach jug. Postaja je delo belgijskih arhitektov, biroja Architecten de Vylder Vinck Taillieu, ki ga vodijo Jan de Vylder, Inge Vinck in Jo Taillieu. Postavili so večstransko, večinoma trikotno lomljeno kovinsko ploščo, ki spominja na polodprt šotor – lahko pa bi bila tudi skulptura znanega ameriškega minimalističnega umetnika Sola Lewitta.
Arhitektura, narava, geometrija
Za Bränden, najjužnejšo postajo Krumbacha, je načrte naredil Sou Fudžimoto iz Japonske. Ni poskušal posnemati narave ali reinterpretirati tradicije Predarlske, ampak je hotel opozoriti, kako je arhitektura odvisna od geometrije. Fudžimoto je uredil »gozdiček« z visokimi belimi kovinskimi palicami, zapičenimi navpično v tla.
Palice ustvarjajo »gradbeni oder«, po katerem se lahko potnik, ki čaka na avtobus, po stopnicah povzpne nekaj metrov nad zemljo. Postaja ne ščiti ljudi pred vetrom in dežjem, omogoča pa drugačen pogled na Krumbach in okolico. Na zahodu v Oberkrumbachu Aleksander Brodski ni imel lahkega terena za postajo.
Bränden, Sou Fudžimoto, Japonska. Foto: Milan Ilić/Delo
Gre za majhen kos zemljišča ob cesti, ob kateri stoji neka družinska hiša. Brodski je tu mojstrsko izdelal lesen stolpič v dveh nivojih. Pritličje je spredaj odprto, trije zidovi so stekleni. Štirje leseni stebri podpirajo zaprt prostor v zgornjem nadstropju, katerega vsi bočni zidovi imajo po eno ozko okno brez stekla.
Čakalnica je samo v pritličju, zaprt prostor nad njo je narejen samo zato, da skozenj »šumi veter in letijo ptice«. Delo Brodskega, rojenega v ZSSR, nas spominja na stražarske stolpe ob »železni zavesi« – vendar zgradba ni grda ali strah vzbujajoča, ampak je prijetna.
Sami Rintala in Dagur Eggertsson, norveški par, po katerem se imenuje biro Rintala Eggertsson Architects, sta naredila načrte za postajo Kressbad. To sta leseni kocki, podobni, vendar ne popolnoma enaki; stojita »druga ob drugi«, a ne na isti višini.
Zunanja, ki stoji ob cesti, je na tleh, druga, notranja kocka, je dva metra nad tlemi. Obe sta spredaj odprti: spodnja zato, da bi potniki, ki čakajo na prevoz, videli avtobus in okolico, zgornja pa zato, da bi tisti, ki se povzpnejo v ta prostor, lahko videli, kaj se dogaja na teniških igriščih.
Igrišča za tenis so namreč urejena takoj za postajo Kressbad. Sami Rintala in Dagur Eggertsson sta se odločila, da bo postaja spominjala na tradicionalno arhitekturo Bregenzerwalda, zato so zunanji zidovi pokriti s skodlami (lesenimi deščicami).
Za postajo Glatzegg, najzahodnejšo avtobusno postajo v Krumbachu, sta načrte izdelala Wang Shu in njegova žena Lu Wenyu, lastnika biroja Amateur Architecture Studio (Hangzhou). Wang Shu je leta 2012 postal prvi kitajski arhitekt, ki je prejel Pritzkerjevo nagrado, najuglednejše priznanje za arhitekturo na svetu.
V Krumbachu sta Wang Shu in Lu Wenyu iz lesenih tramov naredila stožčasto konstrukcijo, podobno kameri obskuri. Prostor postaje se zoži v zadnjem delu, ki sega stran od ceste, v tej smeri pa je tudi prost pogled. Potnik, ki čaka na postaji, lahko skozi ta razmeroma ozki leseni okvir natančno opazuje alpsko pokrajino.
Kitajska arhitekta sta pri projektu uporabljala les, tradicionalni gradbeni material na Predarlskem. Hkrati sta poudarila pomen naravne pokrajine, kar tudi sicer počneta pri svojih projektih, pri katerih je zaznavanje okoliške narave ponavadi pomembnejše od same zgradbe.
