Ta veseli dan ali kdo ne gre v muzej in zakaj

Dostopnost je, kot kaže britanski primer, zmeraj dostopnost za nekoga: brezplačen vstop ni privabil deprivilegiranih.

Objavljeno
02. december 2014 17.40
Narodna galerija 02.decembra 2014
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Sporočilo ministrstva za kulturo, ki obvešča o imenitnem nizu letošnjih več kot 350 brezplačnih kulturnih dogodkov, se sklepa z razlago, da se na »ta veseli dan kulture« najlepše združujeta dostopnost in želja ljudi po doživetju kulture. In če bi dan raztegnili v leto?

S tako imenovanim dnevom odprtih vrat v slovenski kulturi ob 3. decembru, obletnici Prešernovega rojstva, je ministrstvo začelo v Prešernovem letu 2000, z leti pa se je pobuda preoblikovala v Ta veseli dan kulture in prerasla v množičen kulturni dogodek.

Vsa vrata na široko odprta

Ponudba dogodkov bo, kot napovedujejo, tradicionalno najbolj pestra v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani, na primer, se zdi, da ne bodo ostala nobena kulturna vrata zaprta, ogledati si bo mogoče številne stalne in občasne razstave v Cankarjevem domu, Galeriji Škuc, v projektnem prostoru Aksioma, Galeriji Družina, v enotah Mestne knjižnice Ljubljana, Kultu3000, na Ljubljanskem gradu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Narodni galeriji, Narodnem muzeju Slovenije, Prirodoslovnem muzeju, v Slovenskem gledališkem inštitutu, Slovenskem etnografskem muzeju in Slovenskem šolskem muzeju, predstave bodo na ogled v SNG Drama, Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem mladinskem gledališču in v Mini teatru, Lutkovnem gledališču Ljubljana, vodene oglede po skrivnostih in zanimivostih stavb pripravljajo na Ljubljanskem gradu, v Narodni in univerzitetni knjižnici in v Filmskem studiu Viba film ...

Seznam je dolg in kot kažejo podatki za prejšnja leta, je obisk vsaj v večini institucij velik oziroma bistveno višji kot ob dnevih, ko obiskovalcem vrata kulturnih hramov odpirajo vstopnice.

Muzeji in galerije na današnji dan

Dnevov, ko je vstop v precej kulturnih ustanov prost, ni veliko, poleg slovenskega kulturnega praznika in 3. decembra sta tu še predpoletni majski svetovni dan muzejev in junijska muzejska noč, stalne razstave pa so brez vstopnine na ogled vsako prvo nedeljo v mesecu.

Vprašanje vstopnin v kulturne institucije je sicer stara priljubljena tema kulturniških pogovorov: tisti, ki ustanove vodijo, pravijo, da prihodki od prodaje vstopnic oziroma nejavna sredstva večinoma ne predstavljajo velikih deležev v proračunih, niso pa nepomemben vir. Po podatkih izpred nekaj let se povprečni lastni prihodki slovenskih muzejev, tako regionalnih kot nacionalnih (poleg denarja od vstopnin sodita sem še izkupiček od prodaje v muzejski/galerijski trgovini in denarci, ki jih institucija zasluži z dajanjem prostorov v najem), gibljejo okrog dvanajstih odstotkov, le redki se približajo dvajsetim odstotkom.

Višina vstopnine v galerijske in muzejske ustanove, ki jih financira ministrstvo za kulturo, je v skladu z zakonom o uresničevanju javnega interesa (ZUJIK) v pristojnosti direktorja javnega zavoda in sveta javnega zavoda, ki njegovemu predlogu da soglasje.

Statistični urad v zadnjem poročilu ugotavlja, da si je muzeje, muzejske zbirke, galerije in likovna razstavišča v letu 2013 ogledalo več kot 3,5 milijona obiskovalcev, na ogled je bilo za 21 odstotkov več razstav kot leto prej, povprečno število obiskovalcev je bilo 1200 na razstavo. Med vsemi obiskovalci je bilo (po oceni) šestina otrok in mladine.

Zakaj lastnik plača?

Koliko je treba odšteti za vstop? Naključno spletno pregledovanje pokaže precej enotno sliko: v ljubljansko Jakopičevo galerijo gredo odrasli za šest evrov, študenti, dijaki, otroci, odrasli na šestdesetimi leti, brezposelni in invalidi za pol manj, vstop v Moderno galerijo in Muzej sodobne umetnosti Metelkova stane odraslega pet evrov, za vstopnico v Slovenski etnografski muzej je treba odraslemu odšteti polčetrti evro, v Mestni muzej se na ogled stalne razstave pride s štirimi evri, redna cena vstopnice v Narodno galerijo je pet evrov.

Pogled po svetu pokaže različne vstopninske prakse, ponekod je marsikaj ogleda vrednega zastonj, ponekod pač ne. V ontarijski Art Gallery za splošni vstop na primer računajo devetnajst dolarjev in pol, nekaj manj kot štirinajst evrov, vstopnica za posamezne razstave je dražja za okrog štiri evre, Metropolitan Museum of Art v New Yorku priporoča plačilo petindvajsetdolarske vstopnice in dodaja, da obiskovalci plačajo celotni priporočeni znesek, londonska National Portrait Gallery tako, kot je uveljavljeno marsikje, dovoljuje prost vstop, plača pa se posamezne razstave (ogled zdajšnje, Anarhija in lepota z deli Williama Morrisa, stane šestnajst evrov), v firenško galerijo Uffizi se na razstavo pride za triindvajset evrov, v madridski Prado za štirinajst, dvajset evrov odpre vrata newyorškega Muzeja sodobne umetnosti.

Britanski eksperiment

Nekateri imajo o teh zadevah svoje mnenje: liberalno intonirani pristop temelji na prepričanju, da so eksponati nacionalnih muzejev in galerij kolektivna lastnina, ki skrbi za kulturno identiteto državljanov, in da je zaračunavati oglednino lastnikom pač nesmiselno, vse tisto, kar z eksponati naredi strokovno osebje institucije, njihovo specialistično znanje in navdahnjenost, ki zna vsak razstavni eksponat narediti zanimiv splošni javnosti, pa je potemtakem treba razumeti kot javni servis, plačan iz davkoplačevalskega denarja.

Temu nasprotno je seveda nenehno premišljanje o monetizaciji, o denarcih, ki jih lahko v blagajno institucije prinesejo domači gostje in turisti, še posebej v času, ko se javna sredstva za kulturo vsepovsod krčijo.

Angloameriška tradicija, ki od devetnajstega stoletja zagovarja kulturo samoizobraževanja in zato prost dostop do muzejskih in galerijskih zbirk, je pred časom doletela na eksperiment, ki je kot primer več kot poučen za vse: konservativna vlada Margaret Thatcher je v osemdesetih letih v želji, da bi bili manj odvisni od proračunskega denarja, nacionalnim muzejem, okrog polovici, vsilila plačevanje vstopnine.

Rezultati so bili očitni: tam, kjer je bilo treba vstop plačati, je obisk drastično padel, tam, kjer vstopnine niso uvedli, pa je strmo zrastel. Ko je laburistična vlada Tonyja Blaira na pobudo ministra za kulturo Chrisa Smitha leta 2001 ukrep odpravila, je bilo vse še laže izmeriti: v desetih letih po vnovični zastonjskosti, se je obisk v muzejih dvignil za 151 odstotkov, celo v tistih, kjer vstopnine niso uvedli, na primer v Britanskem muzeju, galeriji Tate in Nacionalni galeriji, je bilo obiskovalcev za 18 odstotkov več.

Ko je muzej Viktorije in Alberta leta 1997 uvedel pet funtov vstopnine, so je število obiskovalcev razpolovilo, v prvem letu po vnovični uvedbi prostega vstopa, se je obisk dvignil za 111 odstotkov. Manjša težava, na katero so opozorili otoški raziskovalci ob seciranju tega velikega eksperimenta, pa je bila presenetljiva: profil obiskovalcev se z vnovičnim prostim dostopom (katerega cena seveda ni majhna) ni spremenil, revnejši sloji prebivalstva kljub odprtim vratom niso zavili v muzeje, vanje so v večjem številu in večkrat hodili tisti kot prej, srednji sloj in turisti.