Tiskane izdaje
Vse od dvestote obletnice rojstva Franceta Prešerna se 3. december praznuje kot Ta veseli dan kulture, ko slovenske kulturne ustanove na široko odprejo svoje vrata. Nekaj časa je bil to tudi dan, ko je Prešernov sklad javnosti zaupal imena novih lavreatov elitne nagrade. Danes nagradni blišč ostaja za 8. februar, tradicionalno pa se brezplačno odpirajo vrata kulturnih hiš.
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, najvišja državna priznanja za vrhunske dosežke na področju umetnosti, imajo že od nekdaj nesrečno lastnost, da sprožajo govorice, vsakršna odločitev odločevalcev je že sama po sebi imenitna kost za glodanje po kulturnih in medijskih kuloarjih, od izbire nagrajencev do načina podeljevanja – in oznanjevanja javnosti, kdo da so novi nagrajenci.
Včasih je bilo preprosto, posebna komisija pri ministrstvu za prosveto je imena nagrajencev za nagrade, ki so jih prvič podelili februarja 1947 na leta 1945 zaukazani kulturni praznik slovenskega naroda, razkrila v zadnjem hipu, najprej jih je bilo pet za umetnost in pet za znanost.
Šele zakon o Prešernovih nagradah iz leta 1955 je sploh določil nagradi ime, zakon iz leta 1961 oziroma 1962 pa je prinesel nagrade Prešernovega sklada in zaukazal nagrade le za umetniška dela, v čemer bi lahko kdo videl kontinuiteto s predhodnico Prešernovih nagrad, Prešernovo nagrado mesta Ljubljana, ki je bila ustanovljena leta 1939 prav v slavo »leposlovcev«.
Število nagrad se je od začetka spreminjalo, zakon iz leta 1981 je število nagrad omejil na največ tri Prešernove in največ deset nagrad Prešernovega sklada, leta 1991 se je število nagrad še zmanjšalo, in sicer na največ dve Prešernovi nagradi oziroma največ šest nagrad Prešernovega sklada.
Način objavljanja nagrajencev nagrad se je v zadnjih letih in desetletjih spreminjal: Jaroslav Skrušny, ki je predsedoval Prešernovemu skladu pred zdajšnjim predsednikom Janezom Bogatajem, je pred nekaj leti povedal, da je bila stopnja tajnosti izbranih bodočih nagrajencev do podelitvenega večera v zgodovini Prešernovih nagrad zelo različna, več let po slovenski osamosvojitvi so nekateri odbori sklada nagrajence razglasili na pesnikov rojstni dan in s tem, kot zadeve vidijo mediji, po svoje pomagali vsem lavreatom k večji medijski odmevnosti nagrade, nekaterim se je predčasno objavljanje zdelo nespodobno.
»Skrušnyjev« odbor Prešernovega sklada se je leta 2009 sklenil vrniti k stari formuli in imena nagrajencev javno objaviti šele ob podelitvi 7. februarja, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, medijem pa so takrat namenili prošnjo, naj embargo, za katerega skladovi odborniki nimajo moči, da bi ga strogo uveljavili in kršitve sankcionirali, pač spoštujejo, da bi se tako obdržala skrivnost, ki da podelitvi v Cankarjevem domu dodaten naboj, suspenz in posvečenost.
V zaključnem poročilu o štiriletnem obdobju, ko je vodil UO Prešernovega sklada, je Skrušny pred tremi leti zapisal: »Imen prejemnikov nagrad ni predhodno javno objavljal (za diskretnost je naprosil tudi medije, ki so embargo na imena nagrajencev do podelitve nagrad v veliki večini – razen časopisne hiše Delo – tudi spoštovali), oba velika Prešernova nagrajenca in vseh šest nagrajencev Prešernovega sklada je vsako leto razglasil šele na slavnostni podelitvi nagrad na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja.«
Zdajšnji upravni odbor Prešernovega sklada pod vodstvom Janeza Bogataja embargo iz istih razlogov ohranja, da so imena nagrajencev skrivnost do podelitve, je letos v enem od intervjujev povedal Bogataj, bodo določilo vnesli med dopolnitve statuta Prešernovega sklada. Lansko razkritje enega od imen nagrajencev Prešernovega sklada (kar je sprožilo odstop ene od strokovnih komisij), je Bogataj povedal, da je »zelo neetično dejanje«, novinarske debate o razkritjih in predčasnih objavah nagrajencev pa gredo še zmeraj v smeri, da je vsaj tiskanim medijem kršitev embarga tako rekoč pisana na kožo, saj jih drugače prehitijo elektronski mediji, njihove publike pa stare novice ne zanimajo ravno preveč.
Hkrati je tudi še kako resnična ugotovitev enega nekdanjih predsednikov upravnega odbora Prešernovega sklada, da je tako skrivnost težko obdržati skrito debela dva meseca. No, za večino imen naslednjih nagrajencev novinarji ta hip že vemo.
