Tiskane izdaje
Združeni narodi so na podlagi satelitskih posnetkov pred dnevi potrdili, da so pripadniki Islamske države po templju Balšamin v starodavnem sirskem mestu Palmira popolnoma uničili tudi glavni tempelj, Belovo svetišče.
O razsežnostih in posledicah sistematičnega uničevanja ostankov politeizma in neislamske dediščine na območju Sirije in Iraka smo se pogovarjali z docentko na oddelku za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete in strokovnjakinjo za to področje dr. Anjo Hellmuth Kramberger.
Kakšna je razsežnost uničenja kulturne dediščine v zadnjem primeru Belovega svetišča v Palmiri?
Starodavno mesto Palmira, arabsko Tadmor ali Palmino mesto, stoji v oazi, je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Siriji in od leta 2013 tudi na Unescovem rdečem seznamu ogrožene svetovne dediščine. Mesta v oazah so bila vedno pomembna, saj so to počivališča sredi sirske puščave med Sredozemljem in Evfratom.
Takšno funkcijo je imela Palmira že v bronasti dobi, v 2. tisočletju pred našim štetjem, kar nam razkrivajo klinopisna besedila iz Marija ob Evfratu – še enega pomembnega arheološkega najdišča, ki je bilo žrtev terorja. Še posebno pomembna je bila nato Palmira v partsko-rimskem obdobju, od 2. stoletja pred Kristusom. Ko so jo v 1. stoletju našega štetja osvojili rimski vojaki, se je njen pomen kot trgovskega središča še povečal, saj je od takrat delovala kot mediator rimskega imperija med Orientom in zahodom.
Tempelj Balšamin je bil eden manjših, a zelo dobro ohranjenih templjev, verjetno zgrajen v času rimskega cesarja Hadrijana, okoli leta 130. Balšamin je bil feničansko božanstvo in v tistem času poleg boga Bela eno glavnih božanstev v mestu. Belov tempelj pa je bil najmogočnejši in najpomembnejši v mestu Palmira in na splošno tudi eden najpomembnejših in najbolje ohranjenih verskih spomenikov iz antike.
Iz zapisov v svetišču vemo, da je bil posvečen leta 32 pred našim štetjem, na praznik Bela. Bog Bel, Marduk ali Baal je bil v sirskem in levantinskem prostoru bog vremena in plodnosti, ki je vladal, tako kot grški bog Zevs, z vetrom, oblaki, dežjem, bliskom in gromom.
Pred zavzetjem Palmire maja letos jim je na varno sicer uspelo umakniti več sto kipov in drugih predmetov – da bi skrajneži ugotovili, kje so, so pred dobrima dvema tednoma najprej mučili, potem pa ubili tudi enega najpomembnejših pionirjev sirske arheologije 20. stoletja dr. Haleda Al Asada. A nepremična dediščina je seveda ostala. Napovedi, da bodo skrajneži prej ali slej uničili palmirsko kulturno dediščino, se tako vse bolj uresničujejo. Kaj bo za zgodovinski spomin pomenilo popolno uničenje antične in predislamske dediščine v tem arheološko, kulturno in civilizacijsko izjemno pomembnem mestu?
Uničenje svetovne kulturne dediščine, kot je Palmira, je velika izguba za poznavanje kulturnih dosežkov naših prednikov. Na eni strani pomeni uničenje zgodovine v teh državah – torej tudi njihove lastne, na drugi strani pa uničenje kulturne dediščine celotnega človeštva, ki sega prek državnih meja. Znanje in zapuščina preteklosti sta pravzaprav osnova današnjega sveta, z vsemi njegovimi kulturnimi dosežki.
Z demoliranjem templjev v Palmiri so bili na eni strani uničeni pomembni kulturni spomeniki, dolgoročno pa bo to uničujoče tudi z ekonomskega vidika, saj so takšna najdišča pomembne turistične točke. Ob vsem tem pa umor dr. Haleda Al Asada povzroči še enkrat več osuplosti in zmedenosti ob grozodejstvih teroristov.
Tudi v sosednjem Iraku je Islamska država že uničila številne zgodovinske spomenike, ki so nastali pred islamom. Uničuje tudi šiitske mošeje, katoliške objekte, knjige, grobove, knjižnice, kipe, reliefe, cerkve … Je obseg trenutnega uničenja ostankov politeizma in neislamske dediščine na tem območju, predvsem seveda v Siriji in Iraku, sploh znan?
Uničenja, kot so v tem trenutku poznana z visokoločljivih satelitskih posnetkov, so šokantna in v obsegu, kakršnega doslej še ni bilo. Veliko arheoloških najdišč v Iraku in Siriji je zaradi iskanja najdb in ropanja le še krateriziranih pokrajin. Z iskanjem najdb in nestrokovnim kopanjem se konteksti na arheoloških najdiščih za vedno zabrišejo, tako da preteklega izročila ni več mogoče natančno obuditi. Natančno pa je obseg uničenja neislamskih verskih spomenikov in šiitskih mošej v tem trenutku težko oceniti. In najslabše pri tem je, da takšnemu terorju ni videti konca.
Po navedbah BBC je samo na območjih Iraka, ki jih obvladuje Islamska država, 1800 od skupno 12.000 registriranih arheoloških najdišč. Prizanesli niso ne antičnemu mestu Nimrud, ne Mosulu, ne Hatri, spravljajo se na tri tisoč let stare ostanke asirske civilizacije … Arheologi uničenje primerjajo s tistim iz leta 2001, ko so talibi v Bamijanu v Afganistanu uničevali kipe Bude iz šestega stoletja pred Kristusom.
Velikopotezna nedovoljena izkopavanja in plenjenja imajo za končni cilj prodati najdbe in pridobiti finance za nadaljevanje terorja, v čemer se bistveno razlikujejo od prej znanih masovnih uničevanj arheoloških najdišč in kulturnih spomenikov, tudi denimo kipov Bude iz Bamijana v Afganistanu. Podobnosti s primerom iz Bamijana pa so v uničevanju skulptur.
Naj navedem primer uničenja Lamasovih skulptur iz Nimruda (asirski Kalhu) ob srednjem Tigrisu v severnem Iraku. Ti varuhi vhoda so imeli obliko leva ali bika s krili in človeškim obrazom in so morali biti uničeni izključno zaradi ekstremne ideologije teroristov. Objavljanje takšnih prizorov uničevanj v javnih medijih, kot je na primer splet, pa provocira zahodni svet in njegov koncept kulturne dediščine.
Za naropane dragocene artefakte pa očitno obstaja interes na mednarodnem črnem trgu. Kdo so kupci?
Res je, ljudje domnevajo, da je trgovina z ukradenimi artefakti skupaj s trgovino z orožjem in s prepovedanimi drogami na vrhu mednarodnih statistik kriminala. Veliko artefaktov na koncu konča v trgovinah z antikami in dražbenih hišah po Evropi in ZDA, pri čemer so kupci zasebni zbiralci in »ljubitelji umetnin«. Izvor artefaktov je običajno formuliran na splošno, na primer kot »zasebna zbirka« ali »Orient«.
Vendar lahko domnevamo, da mnogi kupci natanko vedo, kaj kupujejo, in da izhajajo predmeti iz nezakonitega vira. In seveda je nespremenljivo, da kupci takšno trgovino tolerirajo. Nekatere najdbe so na voljo tudi na običajnih bolšjih sejmih med drugimi predmeti in niso označene kot artefakti. A kaj takega lahko odkrije le usposobljeno oko. Tudi sama sem nekoč na berlinskem bolšjem sejmu med starimi stripi in kavnimi avtomati opazila železnodobne fibule in puščične osti.
Z vsakoletnim večanjem nelegalne trgovine s starinami pa se poskušajo vzpostaviti tudi različni ukrepi za njeno boljše razumevanje in omiljenje. Leta 2013 je EU tako prepovedala prodajo starin iz Sirije, za Irak pa je bilo to storjeno že leta 2003. Unesco pa si danes prizadeva tudi za globalno prepoved trgovanja z artefakti.
Kulturno dediščino na načelni ravni ščiti osnovna haaška konvencija, ki je nastala kot odgovor na uničenje dediščine med drugo svetovno vojno, medtem ko je bosanska tragedija prinesla njeno nadgradnjo. A zdi se, da učinkovitega mehanizma, ki bi preprečil uničenje, ni. Mednarodna skupnost deluje popolnoma nemočno. Po drugi strani pa vemo, da so tudi ZDA, ki so haaško konvencijo podpisale šele leta 2009, med okupacijo Iraka tolerirale uničevanje nekaterih verskih objektov.
Haaška konvencija kot pogodba o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada ne more vplivati na dejanja v vojni, kar je pokazal tudi konkreten primer. Mednarodna skupnost je pri uničevanju nepremične kulturne dediščine v resnici nemočna. Po drugi strani pa že leta po vsem svetu potekajo projekti, katerih cilj je ustvariti podlago za rekonstrukcijo ali ponovno zgraditev spomenikov po vojni. Obstaja, na primer, Syrian Heritage Archive Project, ki ga izvajata nemški arheološki inštitut in muzej Islamske umetnosti v Berlinu. Izdelujejo register sirske kulturne dediščine z digitaliziranjem analognih podatkov.
Tudi britansko-francoski projekt Sites and Monuments Record for Syria je namenjen obdelavi podatkov, ki so bili pridobljeni med arheološkimi raziskavami v preteklosti. Drugi projekti se ukvarjajo z dokumentiranjem in evidentiranjem škode, na primer Syrian Cultural Heritage Initiative Ameriške šole za orientalske raziskave, ki skrbi za preslikavo škode na podlagi visoke ločljivosti satelitskih fotografij.
Početje islamskih skrajnežev označujejo za kulturocid, vojni zločin, zločin proti človeštvu. Kaj je to za vas kot arheologinjo?
Rušenje je treba jasno opisati kot vojne zločine ter zločine proti človeštvu in tudi izraz »kulturno čiščenje«, kot ga je uporabila generalna direktorica Unesca, Irina Bokova, je ustrezen. Ljudje v Siriji in Iraku izgubljajo svoj dom in zgodovino. Človeškega trpljenja, ki je s tem povezano, ne moremo opisati z besedami.
Bogato kulturno dediščino teh držav, ki je bila skovana v zadnjih nekaj tisočletjih z različnimi kulturami in religijami, bo izničila morbidna ideologija. Kot arheologinja ostanem ob ogledu posnetkov pri novicah brez besed. Zraven tega čutim tudi osebno žalost, ker sem kot študentka sodelovala pri izkopavanjih v Siriji, danes pa sodelujem pri poizkopavalnem delu.
Podobe izropanih muzejev, zažganih rokopisov in knjižnic, razstreljenih verskih objektov, razdejanih starih spomenikov, uničenih muzejskih eksponatov v kultiviranem človeku nujno vzbudijo občutek ogroženosti. Bi lahko rekli, da so z uničevanjem, ki smo mu priče, zelo brutalno napadene ter s tem ogrožene tudi temeljne vrednote naše civilizacije?
Uničenje kulturnih spomenikov v Siriji in Iraku je zagotovo grožnja temeljnim vrednotam človeške civilizacije, ki so neodvisne od vrednosti v različnih kulturah in religijah. Sistematično uničevanje kulturne dediščine pomeni ne glede na lokacijo tudi usmerjeno uničevanje našega znanja.
Znanje o kulturnih dosežkih življenja na Zemlji je treba razumeti podobno kot naravna bogastva v ideji koncepta Združenih narodov – Global Common Goods, torej kot pomemben vir, ki mora biti na voljo tako danes kot jutri in za vsakogar. Zato jih je treba zaščititi in ohraniti.
