Tiskane izdaje
Tako rekoč javna skrivnost je bila. Slovenska Nizozemka (ali obratno), ki se je pred dvema letoma prijavila na razpis za direktorja ljubljanske Opere.
Pozneje – lani – tudi za mesto generalnega direktorja CD. Takrat smo se spraševali, kdo je ta, ki si upa. In smo jo spoznali. Tanja Mlaker v nacionalni operni in baletni hiši v Amsterdamu že od leta 2006 dela kot poslovna vodja, prevaja iz nizozemskega, flamskega, nemškega in francoskega jezika.
Kariero je začela v gledališču v Belgiji kot dramaturginja, potem pa hitro pristala v poslovnokulturnih vodah. Slovenski razpisni postopki so jo razočarali.
Predstavili smo vas kot Slovenko, ki živi na Nizozemskem in ima vodstvene izkušnje iz Belgije. Ali vaši kandidaturi za Opero in Cankarjev dom pomenita, da se želite vrniti?
Do zdaj sem v Belgiji in na Nizozemskem delala v manjših in velikih kulturnih hišah, zato sem spoznala različne prakse, profesionalno pa težim k poglabljanju svojega znanja in sposobnosti. Vrnitev v Slovenijo sama po sebi ni cilj, je pa ena od možnosti. Seveda je zame prestop v drugo delovno okolje zanimiv samo, če gre za profesionalni izziv. Potrebujem dinamično okolje, v katerem je treba reševati zapletena vprašanja z optimalno mero ustvarjalnosti in prilagodljivosti.
Že od leta 1999 ste na vodstvenih položajih v tamkajšnji kulturi, najprej ste bili direktorica v gledališki hiši Kikker v Utrechtu, potem poslovni vodja pri plesno-gledališki skupini Aya, direktorica mednarodne mreže in od leta 2006 v operni hiši v Amsterdamu.
Zadnja leta sem kot podpredsednica združenja kulturnih organizacij na Nizozemskem, v njem so predstavniki vseh muzejev, galerij, operne hiše, kulturnih centrov, knjižnic ..., tudi aktivna pri razvijanju kulturne politike. Nizozemsko ministrstvo za šolstvo, kulturo in znanost si prizadeva določiti smernice in nove inštrumente v dialogu s kulturnimi ustanovami. Kulturne organizacije so vsak dan v neposrednem stiku s stroko in z občinstvom in pravzaprav najbolje vedo, kaj je potrebno in zaželeno za nadaljnji razvoj kulture in umetnosti.
Nizozemska kulturna politika ima unikaten sistem, množica kulturnih ustanov pa svoje neodvisno vodstvo; štiriletno financiranje, razpršenost ustanov po vsej državi, o podpori odloča svet za kulturo ...
Svet za kulturo je neodvisni organ, v katerem je sedem članov, ter pet področnih komisij. Ta svet ministru svetuje pri splošnih zadevah ter subvencijah za štiriletni program. Minister sprejema odločitve na podlagi mnenja sveta in debate v parlamentu. Neodvisno vodstvo ustanov je tako pripomoglo k bolj transparentnemu modelu odgovornosti in k profesionalizaciji ustanov.
V Sloveniji smo ravno v času, ko se govori novem kulturnem modelu, čeprav nihče pravzaprav ne ve, za kaj točno naj bi šlo. Kakšna sta belgijski in nizozemski primer, ki ju najbolj poznate.
Vsaka država po svoje oblikuje kulturno politiko. V Belgiji je kulturni prostor razdeljen na flamskega in valonskega, peščica kulturnih ustanov (samo dve ali tri) pa je odvisna od subvencije federalne vlade, in kot take so velika izjema v državnem aparatu. Da v vladnem programu ni pravega razumevanja, pričajo tudi pravkar sprejeti varčevalni ukrepi nove belgijske vlade. Kulturne ustanove so dolžne delovati kot običajne organizacije, se pravi kar se da profesionalno, ekonomsko in učinkovito. Toda pomen njihovega delovanja se odraža v umetniških dosežkih in družbeno-socialnem vplivu, kar se seveda ne da izraziti zgolj v številkah.
Pravite, da morajo ustanove racionalno razpolagati z javnim denarjem. Kaj to konkretno na Nizozemskem pomeni?
Politika se pri odločanju glede financiranja kulturnih ustanov v bistvu ne more izogniti vprašanju o ciljih in namenu financiranja ter kriterijih izbora. Na Nizozemskem se uradno drži načela neopredeljenosti pri ocenjevanju umetniške kakovosti in se skuša osredotočati na objektivne kriterije delovanja kulturnih ustanov, kot so recimo doseg občinstva, vpliv na družbeni razvoj, sodelovanje s šolstvom ipd. Na Nizozemskem prevladuje torej dokaj nevtralen pristop politike, ki kulturi pripisuje določeno instrumentalno vlogo v družbi.
V flamskem delu Belgije so politična telesa sicer vpletena v neposredni nadzor pomembnejših kulturnih ustanov, vendar kulturne ustanove kljub temu delujejo dokaj avtonomno. V Sloveniji pa opažam, da birokratski postopki in osredotočenost na kratkoročne cilje, kot recimo ocenjevanje vsakoletnega programa in enoletno zagotavljanje finančnih sredstev, zahtevajo toliko pozornosti in tako močno omejujejo delovanje javnih zavodov, da se dialog o dolgoročnih ciljih in vlogi kulture v družbi sploh ne uspe razviti.
Hočete reči, da ocenjevanja dela kulturnih ustanov za vsako leto sproti niso produktivna.
Ocenjevanje delovanja in dosežkov ustanove na podlagi nekaj oprijemljivih kriterijev, recimo vrste in števila izvedenih aktivnosti ali števila občinstva po zaključeni sezoni ali letu, spada v naraven cikel razvoja ustanove. Ocenjevanje podrobnega programa delovanja vnaprej bi se lahko strnilo na večletni program, v katerem ustanova jasno opiše cilje in ambicije, umetniške smernice ter poslovni razvoj.
Kaj bi se zgodilo, če bi v vaši operni hiši – v kateri je več kot petsto zaposlenih, dve tretjini sredstev za delovanje pa dobite od ministrstva in mesta Amsterdam – pridelali minus?
Če pridelamo minus, ga moramo sami v naslednjem letu pokriti, v skrajnem primeru s prilagoditvijo programa. Za to tudi potrebujemo določeno rezervo, ki nam omogoča, da lahko odgovorno ravnamo s tveganji. Subvencija je fiksna in ministrstvo in mesto nam ne pomagata z dodatnimi sredstvi, dajeta pa nam možnost, da v okviru večletnega programa vnesemo variacijo v program in v stroške.
Naslednjo sezono bomo zaznamovali 50-letni jubilej in imamo zelo ambiciozen program, lani pa smo poskrbeli za to, da privarčujemo nekaj za naslednjo sezono. Kvaliteto izkazujejo kritike, strokovna mnenja in občinstvo, se pravi kombinacija teh treh perspektiv. Umetnina, ki je nihče ne pride pogledat ali poslušat, v odrskih umetnostih ne obstaja. Občinstvo dokončno izpolni predstavo.
Kako se finančna kriza odraža v nizozemski kulturi?
Vlada je prvega januarja 2013 zmanjšala sredstva, a to smo vedeli že dve leti vnaprej. V celoti je šlo za znižanje med pet in deset odstotki, zmanjšanje pa so utrpeli tudi drugi resorji, zato razni protesti niso imeli nobenega vpliva.
Kam so torej šli ti izgubljeni odstotki?
Nekaj institucij je manj, recimo zmanjšalo se je število orkestrov, nekatere pa so združili. V naši operni hiši se je proračun znižal za 7,5 odstotka, prihranek smo iskali v programu, lotili smo se drugačne prodaje kart in lani uvedli dinamične cene. A primanjkljaj se še pozna in luknjo bo mogoče pokriti šele v nekaj letih. Ni preprosto.
In ne morete pričakovati pomoči ... kogarkoli že?
Vsekakor ne iz proračuna.
Kaj iz Amsterdama ste prenesli v svoj program za ljubljansko Opero?
Izhodiščna točka za razmislek o prihodnosti je bila naslednja: kako zagotavljati osrednje mesto v slovenskem kulturnem prostoru in se optimalno povezati z mednarodnimi tokovi in trendi v operi in baletu.
Torej kako?
Odgovor ni fiksen, ampak se sproti najde v timskem delu ustanove.
Slovenska kultura se deli na vladni in nevladni sektor, pogoji dela so različni, številke obeh velike, razprave, koga bolj potrebujemo, brezplodne ... Kakšna primerjava z Nizozemsko?
Pred dvema letoma je nizozemska politika odločila, kaj hoče država ohraniti kot infrastrukturo, glede na velikost in publiko ter imperativ o visoki kvaliteti in široki dostopnosti. Za gledališče je osem regij in v vsaki mora biti gledališki program za odrasle in mladino. Za ples so štiri mesta, kriterij pa je variacija programa: en balet, en moderni ples in dve plesni skupini, ki vključujeta tudi program za mladino.
Orkestrov je pet in še dva, ki sta specializirana za spremljavo opernih in baletnih predstav. Opere so tri, mi kot nacionalna hiša in dve potujoči. Pri muzejih je bilo namenjenih 142 milijonov, ni pa določeno število institucij. Potem pa so še štirje festivali (trije filmski) ter nekaj specializiranih institucij, recimo za književnost in mednarodno promocijo kulture.
Pri kandidaturi za Cankarjev dom ste opozorili na netransparenten postopek izbire, kot da je vnaprej vse odločeno.
Odkrito rečeno je postopek za izbiro vodstva v javnih zavodih na področju kulture v Sloveniji pravzaprav smešen. Izbira za tako odgovorna mesta poteka na podlagi enega samega enournega razgovora s kandidati, pri pogovoru pa ni navzoč nihče iz same ustanove, niti iz sveta zavoda, ki je navsezadnje odgovoren za nadzor delovanja zavoda, niti nihče od sodelavcev.
Vsako normalno podjetje – dandanes tudi v Sloveniji – ima že za mesto tajnice vsaj dva kroga razgovorov, pri izbiri za vodstveno mesto na Nizozemskem ali v Belgiji pa lahko kandidat računa tudi na kakšno resnejše testiranje ali preizkus sposobnosti. Poleg tega so pri izbiri običajno soudeleženi ljudje, ki organizacijo neposredno poznajo in bodo imeli opravka z izbranim kandidatom.
Hočete reči, da gre za lažno objektivnost.
Modrost je v tem, da se izbere najustreznejša kombinacija znanja, izkušenj, sposobnosti in značajskih lastnosti, pri čemer sta slednji po moje pomembnejši od znanja in izkušenj. V današnjem dinamičnem, kompleksnem in hitro spreminjajočem se svetu morajo vodilni znati poiskati nove odgovore na stara vprašanja in biti pripravljeni zastavljati si nova vprašanja.
Teh stvari pa se preprosto ne da izraziti s točkami. V pedagogiki je že desetletja znano načelo, da učitelj učenca ne oceni povsem objektivno, marveč pri oceni upošteva tudi njegove možnosti in hitrost razvoja. Pri postopkih za izbiro vodstva javnih zavodov v Sloveniji pa se prav po šolsko točkuje z določene distance. In to za ustanove, katerih osrednji kapital je ustvarjalnost.
Ministru ste pred poletjem celo predlagali ponovno debato ali nekaj podobnega ...
Ker ne živim v Ljubljani, dejansko nisem imela pojma, v kateri fazi je postopek in kdaj lahko pričakujem odgovor. Ko sem sredi maja v časopisu prebrala, da je komisija dve kandidatki ocenila za primerni in se po drugem glasovanju odločila, da predlaga v imenovanje gospo Cetinski, pa sem bila tako neprijetno presenečena, da sem se obrnila na ministra s predlogom, naj sam – ali skupaj s predstavniki sveta zavoda – opravi drugi krog razgovorov z obema primernima kandidatkama.
Razočarani?
Nisem razočarana, ker moja kandidatura ni vodila k imenovanju, to je del igre in po pravilu lahko dobi mesto le en kandidat. Vendar še zmeraj ne razumem, kako je lahko minister, ki me še nikoli ni videl v živo, v tem postopku sprejel odločitev, da me niti ne želi spoznati, češ da je kljub enakemu številu točk dovolj jasno, da nisem primerna za mesto v Cankarjevem domu?
Koliko ljudi iz Slovenije vas je od takrat poklicalo, vam ponudilo kako delo ali vas povprašalo za mnenje ...?
Z nasmehom lahko odgovorim le tako: Za zdaj še nihče.
