Tomáš Valena: »Zmotno je misliti, da je o arhitekturi Jožeta Plečnika že vse raziskano«

Češki plečnikolog o nominaciji za Unescov seznam in tekmi z Le Corbusierom ter Frankom Lloydom Wrightom.

Objavljeno
08. junij 2015 12.21
Peter Kuhar, Praga
Peter Kuhar, Praga

Tomáš Valena je avtor številnih v nemščini, angleščini, češčini in slovenščini­ objavljenih del, povezanih z arhitekturo in urbanizmom ter seveda tudi z Jožetom Plečnikom, v Münchnu vodi arhitekturni­ atelje ter predava na fakulteti­ za arhitekturo tamkajšnje ­Visoke šole za uporabne vede.

Rojen je bil v Pragi v češko-slovenski družini, govori brezhibno slovenščino, čeprav nikoli ni hodil v slovenske šole niti ni dalj časa živel v Sloveniji.

Ali – ob svojem mednarodnem delu in ugledu – sodelujete pri pripravi dokumentacije za vpis Plečnikovega dela na Unescov seznam svetovne dediščine?

Niso me povabili. Tega niti ne bi pričakoval. Moje raziskovanje Plečnika je nekoliko specifično.

Glede na to, kaj vse ste pripravili in napisali o Plečniku, nedvomno sodite med najvidnejše plečnikologe. Ali se lahko zdi, da je o Plečniku že vse povedano?

Zmotno je misliti, da je o arhitekturi Jožeta Plečnika že vse raziskano. Mene zanima njegov odnos do kraja, do terena in kako vključuje vanj svoje objekte.

Bolj ali manj neposredno tudi drugi plečnikologi pišejo o Plečnikovem odnosu do okolja, v katerem bo postavljen objekt. V čem mislite, da je vaš pogled na Plečnika drugačen?

Razgibanega terena, če rečem nekoliko trdo, ni razumel, zato ga je vedno preoblikoval v neko geometrično obliko.

Delujete v Nemčiji, ki je z devetintridesetimi spomeniki četrta na svetu po številu doslej vpisane kulturne dediščine. Prva je Italija s petdesetimi vpisi, takoj za njo je Kitajska s sedeminštiridesetimi, tretja je Španija s štiriinštiridesetimi vpisi, četrto mesto si delita Nemčija in Francija. Kako delajo Nemci, da so tako uspešni?

Nemci imajo na tem področju veliko izkušenj in delajo sistematično. Obstajajo agencije, ki pripravljajo gradiva za kandidature. Predlogi konkurirajo najprej na deželni ravni, preden se lahko soočijo na državnem nivoju. V najožji izbor pride deset predlogov, komisija med njimi izbere in predlaga dva. Tak natečaj poteka vsaki dve leti.

Tudi na Češkem imajo očitno precej izkušenj s kandidaturami, saj imajo na seznamu svetovne dediščine že dvanajst kulturnih znamenitosti, poleg njih pa še nekaj nesnovne dediščine, kot je na primer ljudski ples 'verbunk'.­ Med materialno svetovno dediščino je vpisano staro mestno jedro Prage, ki zajema tudi ves kompleks Hradčanov – se pravi, da je tamkajšnje Plečnikovo delo nekako že zajeto.

Povsod po svetu so agencije, svetovalne ustanove, ki ponujajo storitve, povezane z vpisom določenega objekta na Unescov seznam. Na Češkem s tem namenom stalno deluje skupina strokovnjakov iz spomeniškega varstva. Zdaj se trudijo, da bi vsaj Plečnikova praška cerkev najsvetejšega Srca Jezusovega (grajena v letih 1928–1932) postala del Unescove svetovne kulturne ­dediščine.

Slovenski plečnikologi bi radi vključili v predlog čim več Plečnikove Ljubljane, se pravi, velik del njegovega slovenskega opusa. Kaj pravite o tem?

Ambiciozen projekt, predvsem zato, ker s Plečnikom tako konkuriramo podobno obsežno zastavljeni kandidaturi Le Corbusiera ... Francoska kandidatura celotnega opusa Le Corbusiera je bila leta 2011 odklonjena, čeprav jo je podprla vrsta držav in čeprav Le Corbusier velja za najpomembnejšega arhitekta 20. stoletja.

Po izkušnjah so torej možnosti za kandidaturo obsežnih, heterogenih ter tematsko neusklajenih arhitekturnih konvolutov omejene?

Kolikor mi je znano, se Unesco brani sprejemanja preobsežnega dela opusa pomembnih arhitektov na seznam. Še za Le Corbusiera se to doslej ni posrečilo. Sploh pa so previdni pri novejši arhitekturi.

Na čakalni listi vpisov za leto 2016 je tudi ameriški predlog – deset stavb, ki jih je zasnoval sloviti ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. Ali ni Plečnik v svetovnem merilu in v primerjavi z obema omenjenima arhitektoma vendarle še velika neznanka?

Gotovo bo treba Plečnika še bolj čvrsto zasidrati v zgodovinopisje novejše svetovne arhitekture. Na tem področju je bilo že kar nekaj storjenega, veliko dela pa nas še čaka.

V Sloveniji smo še posebej pozorni na vas zlasti od leta 1996, ko ste v Pragi, na Praškem gradu, pripravil razstavo Josip Plečnik – arhitektura za novo demokracijo. Kako bi, v primerjavi z omenjenima arhitektoma, v Sloveniji morali promovirati Plečnika?

Lahko ga ponujamo kot izreden pojav zunaj mainstreama, kot zelo intenzivno, poglobljeno, oblikovno močno, a vendar v odnosu do kraja subtilno arhitekturo.

O Plečniku veliko pišete, predavate, pripravljate razstave … v slovenščini je leta 2013 izšla vaša knjiga s preprostim naslovom O Plečniku. Podnaslov pa je zgovoren: Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela. Najbrž boste s tem nadaljevali?

Pripravljam še češko in nemško izdajo svoje slovenske knjige o Plečniku. Gre za tematsko zbirko esejev s posebnim poudarkom na Plečnikovem praškem opusu. V knjigi je tudi prvič objavljena dokumentacija edinstvene arhitekturne razstave in situ Josip Plečnik – arhitektura za novo demokracijo, ki je bila leta 1996 na Praškem gradu.

Kakšni so odmevi na to knjigo?

O knjigi – razen naklonjenega poročila Marijana Zlobca v Delu – dve leti po izidu v Sloveniji še ni bilo objavljene resnejše strokovne recenzije. Mogoče zato, ker je izšla pri Mohorjevi?

Več kot tisoč (1007) spomenikov­ sodi v Unescovo svetovno dediščino in na njegov seznam. Skoraj polovica jih je v Evropi. Ni to nekoliko neenakomerna, neobjektivna slika?

V najvišji komisiji Unesca za svetovno kulturno dediščino, ki bo na koncu o tem odločala, sedijo poleg Evropejcev tudi prodorni strokovnjaki z drugih celin. Najbrž bodo rekli, naj Evropa prepusti nekaj prostora tudi drugim delom sveta.