Tiskane izdaje
Kot poročajo hrvaški mediji, je danes nekaj čez poldne po dolgi in težki bolezni v Zagrebu umrl veliki pisatelj, polemik in intelektualec Predrag Matvejević.
Ni bil prerok doma
Rodil se je v Mostarju leta 1932, sodniku Vsevolodi, ki je bil rojen v ukrajinski, takrat boljševistični Odesi, in materi Angelini, Hrvatici in katoličanki iz Bosne in Hercegovine. Po šolanju v domačem mestu, ker je bil med drugo svetovno vojno partizanski kurir, je vpisal romanistiko na sarajevski Filozofski fakulteti, študij pa dokončal v Zagrebu. Leta 1967 je z delom o angažirani poeziji doktoriral na pariški Sorboni.
Vse do razpada Jugoslavije je predaval francosko književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu. V času vojne na Hrvaškem in predsednika Franja Tuđmana je ta strastni polemik, ki je v sedemdesetih letih zahteval odstop Josipa Broza Tita, veljal za izdajalca. Ko so mu neznanci s streli preluknjali poštni nabiralnik, je izbral, kot je temu sam rekel, »udobni azil«. Do leta 1994 je tako na pariški Sorboni predaval slovanske književnosti, potem pa na rimski Sapienzi srbski in hrvaški jezik ter književnost.
Obsojen verbalnega delikta
Leta 2003 je hrvaški pisatelj in založnik Mile Pešorda proti Matvejeviću sprožil tožbo zaradi domnevnega klevetanja, in sicer zato, ker je Matvejević o njem v eseju z naslovom Naši talibani (izšel je v Jutarnjem listu jeseni 2001) zapisal, da je »taliban«, »kvizlinški pisatelj« in »pobudnik zločina«. Te oznake si je Pešorda po Matvejevićevem mnenju zaslužil, ker je v nekem članku jeseni 1993 zapisal, da je Abdulah Sidran, znani bosansko-hercegovski pisatelji in scenarist, »posrbljenec, hujši od Srbov«.
Matvejević je bil leta 2005 obsojen na pet mesecev zapora dve leti pogojno, vendar pa kazni ni upošteval, niti se nanjo ni pritožil. Maja 2010 je vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko obsodbo, kar je komentiral z besedami, da so se na Hrvaškem »talibani še razmnožili, vedno več jih je«.
Kljub vsemu ga je predsednik Ivo Josipović imenoval za predstavnika Hrvaške v Mednarodni organizaciji frankofonskih držav, pri čemer je dejal, da čeprav je pisatelj pravnomočno obsojen, pa po njegovem mnenju ni kriv za klevete in žalitve. Josipovića je zaradi tega napadlo združenje hrvaških sodnikov. Pisatelju v bran pa je stopila večina pisateljskih združenj, med njimi tudi slovenski Pen, za kar se mu je Matvejević tudi zahvalil.
Svetovno znani Brevir
Predrag Matvejević je avtor številnih knjig in člankov. Velja za enega najbolj prevajanih hrvaških piscev, veliko pa je pisatelj, ki je imel ob hrvaškem še italijansko državljanstvo, izvirno napisal tudi v italijanskem in francoskem jeziku. Bil je neumoren polemik in velik erudit, predvsem pa angažiran intelektualec, o čemer govorijo že naslovi njegovih esejističnih knjig, kot so Sartre (1965), Pogovori s Krležo (1969), K novi kulturni ustvarjalnosti (1975), Književnost in njena družbena vloga (1977), Jugoslovanstvo danes (1982), Vzhodni epistolar (1994) ter Gospodarji vojne in miru (2000).
Njegova med širšim bralstvom bržkone najbolj znana knjiga literarnih esejev pa je Mediteranski brevir (1987), v kateri je Matvejević izhajal iz premise, da prostor določujoče vpliva na družbene miselne koncepte in ti spet nazaj na prostor. Brevir je nekakšna zbirka jezikovnih, etnoloških, arhitekturnih, vetrovnih, krajevnih in tako naprej gesel, zemljevidov in katalogov, s katerimi na izviren način izpiše zgodovino, pokrajino, ljudi, navade in kulture Sredozemlja.
Delo je bil prevedeno v več kot dvajset jezikov, med njimi tudi v arabščino, hebrejščino, esperanto in japonščino. Samo v Italiji, v kateri je bil Matvejević zelo spoštovan in bran avtor, so prodali več kot 300 tisoč izvodov. V prevodu Vasje Bratina smo delo v slovenščini dobili leta 2002. V slovenskem jeziku imamo sicer prevedeno še esejistično miniaturko Drugačne Benetke ter avtorjevo izbrušeno odo kruhu Naš kruh. Ob njenem slovenskem izidu (tudi njo je prevedel Vasja Bratina) je avtor aprila 2010 gostoval v Ljubljani.
Povezan s Slovenijo
Matvejević je prejel več častnih doktoratov, bil je častni podpredsednik mednarodnega Pena in predsednik Znanstvenega sveta Mediteranska laboratorija v Neaplju. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Združenja za jugoslovansko demokratično iniciativo, eno prvih neodvisnih političnih asociacij v bivši državi. Na listi Socialno-demokratske zveze je kandidiral na hrvaških parlamentarnih volitvah leta 1992.
Bil je nosilec predsedniških odlikovanja v Franciji, Italiji, na Hrvaškem, tudi v Sloveniji. S Slovenijo je bil Matvejević vse od šestdesetih let preteklega stoletja globoko povezan. Med profesorjevanjem na rimski Sapienzi je za krajši čas celo prevzel lektorat za slovenščino, da mesto ni propadlo.
Predlagan za Nobelovo nagrado
Svoje zadnje leto življenja je Matvejević domoval v zagrebškem domu za starejše, kjer je okreval po hudi možganski kapi. V svojem zadnjem intervjuju, ki ga je dal lani za hrvaški Telegram, je na vprašanje novinarja, kako komentira, da ga je šestdeset uglednih italijanskih pisateljev, urednikov, novinarjev, profesorjev in znanstvenikov, med njimi tudi že močno bolni Umerto Eco, predlagalo za Nobelovo nagrado, odgovoril, da mu je novico prinesel pisatelj Nicolo Carnimeo in da ga ta ideja ni prav nič osrečila: »Zaprosil sem ga, naj prenehajo, saj si takšnega priznanja ne zaslužim. Bil sem prepričan, da ga ne bom dobil, pa potem ni nobenega smisla, da me predlagajo. Iskreno sem to mislil, a zdaj, ko so se čustva malo umirila, se počutim zelo počaščenega, ker toliko ljudi meni, da si priznanje zaslužim. To govori o tem, da vseeno ni bilo zaman vse to, kar sem počel, da so to ljudje opazili in da spoštujejo moj trud. /.../ Po eni strani mi je še kako ljubo, da so to iniciativo pognali italijanski intelektualci, obenem pa mi je žal, da takšnega priznanja nisem dobil doma, na Hrvaškem.«
