Tiskane izdaje
Ob njenem imenu nikoli ne pozabijo omeniti, da je 2004. postala prva ženska, ki so ji podelili Pritzkerjevo nagrado - ta je na področju arhitekture ekvivalent za Nobelovo nagrado.
Ko je lani konec septembra prejela še prestižno zlato medaljo Kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA oziroma Royal Institute of British Architects), je postala tudi njena prva ženska prejemnica v 167-letni zgodovini podeljevanja.
Pri tem je povedala: »V zadnjem času se v tem poklicu uveljavlja vedno več žensk, kar pa ne pomeni, da je stvar enostavna. Včasih so izzivi res veliki.« K temu je dodala, da nagrado razume kot priznanje tako njej kot njenemu arhitekturnemu biroju pa tudi njenim naročnikom, in dodala, da je »ponosna tudi na to, da je prva ženska, ki je deležna te časti«.
Zlato medaljo RIBA podeljujejo za življenjsko delo, pri čemer je Zaha Hadid dve posebni nagradi te institucije (Stirling Prize) prejela že v preteklosti, 2010. za rimski Maxxi Museum in leto zatem za Akademijo Evelyn Grace v Brixtonu.
Poleg številnih drugih nagrad jo je Hadidova oziroma njen biro leta 2005 dobila tudi za stavbo novega obrata podjetja BMW v Leipzigu. Prvič po letu 1985 je bila takrat z osrednjo nemško arhitekturno nagrado ovenčana zasebna stavba. Hadidova je bila tudi nosilka plemiškega naziva britanskega imperija dame.
Zaha Hadid se je rodila v Bagdadu, leta 1950. Odraščala je v eni izmed prvih tamkajšnjih stavb, ki jih je navdihnil slog Bauhausa, arhitektura, ki so jo v tistem času na Srednjem vzhodu povezovali z naprednim mišljenjem pa tudi prestižem. Na ameriški univerzi v Bejrutu je študirala matematiko, nato pa se je odločila za študij arhitekture v Londonu (1972), kjer je bil njen učitelj slavni Rem Koolhaas. Leta 1979 je v Londonu odprla svoj arhitekturni biro.
Širša javnost jo pri nas najbolj pozna po londonskem centru Aquatics - to je bila tudi njena prva stavba v domačem Londonu -, Centru Hejdarja Alijeva v Bakuju in muzeju MAXXI v Rimu pa tudi muzeju Messner Mountain Museum Corones, ki stoji na 2275 metrih nadmorske višine v središču italijanskega smučarskega središča Kronplatz. Med njenimi deli so tudi elegantna vzpenjača v Innsbrucku, operna hiša Guangzhou na Kitajskem in Dongdaemun Design Plaza v Seulu.
A s svojim birojem je bila že več kot desetletje prisotna predvsem v tistem delu sveta, ki si lahko privošči gradnjo razkošnih poslopij zvezdniških arhitektov. Pri snovanju sijajne arhitekture za ne tako sijajne politične režime je bila zato tarča tudi ostrih kritik. A so v londonskem Muzeju oblikovanja njen Center Hejdarja Alijeva v Bakuju predlani ne glede na kritike nagradili kot najboljšo arhitekturo leta.
Hadidova ni marala ravnih sten. Arhitektura je zanjo predstavljala večni krog, vrtinec oziroma formo brez konca in začetka. Njene zgradbe delujejo, kot da zanje ne veljajo zakoni gravitacije. Ob pogledu na njene načrte tudi strokovnjaki pogosto niso verjeli, da bi bilo kaj takega mogoče zgraditi.
Hadidova je ženska, ki je v sicer tradicionalno moški disciplini odprla novo poglavje. Njene stvaritve so inovativne in vznemirljive, s svojimi projekti je prestavljala meje. Njeni projekti so presenečali in predvsem vsakič znova izžarevali njeno neustrašnost, vizijo in talent. Pogum in vztrajnost, ki ju je imela, pa sta bila večkrat odločilna za njihovo izvedbo. Za njih se je borila s samozavestjo, ki se marsikomu zdi sprejemljiva le za moške.
Težko bi jo imenovali le arhitektko, Hadidova se je s svojim delom zagotovo izkazala tudi kot umetnica. Predvsem njeno pohištvo in predmeti za dom, ki dosegajo astronomske cene, veljajo za skulpture.
