Tiskane izdaje
Prvi delovni teden nove direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski je bil »ekstremo dinamičen«. Najprej je sklicala 142 zaposlenih, udeležila se je prvega Zlatega abonmaja, prve tiskovne konference Liffa in se prvič srečala s protokolom, ki pritiče vodji največje kulturne hiše.
Uradno je namreč sprejela predsednika slovenske vlade, ki se je udeležil posveta o svetovnem etosu. Še danes razmišlja o njegovem govoru.
Kljub temu da se je vrnila hišo, ki jo dobro pozna, je nad marsičim presenečena. Premik na področju informacijskih sistemov je ogromen, stavba je izredno dobro vzdrževana in računalniško povezana kot najbrž nobena druga, zaostaja pa na področju odrske tehnike.
In zavod nima vodje gledališkega programa. No, tu je morda tudi malce nostalgična – prav s tega mesta se je pred osmimi leti namreč odpravila v Mladinsko gledališče.
Kaj so bile vaše prve besede kolektivu Cankarjevega doma?
Povedala sem, kako si predstavljam vodenje našega javnega zavoda. Da so zame najpomembnejši medčloveški odnosi. Javni zavod lahko dela v novi ali stari stavbi, lahko ima tehnološko dobro ali povsem zanič opremo, odličen ali povprečen program, brez uigrane ekipe in dobrih odnosov med zaposlenimi pa ne gre.
Zato je bil moj prvi stavek tale: 'Enako spoštujem vsakega od vas, ne glede na to, kateri poklic opravljate, in podobno od vas pričakujem do mene. Vsak človek ima pravico do dostojanstva.'
Pravite, da ste radi teta iz ozadja ... A saj ste vendar ves čas direktorica! Od srečanja z Damirjem Zlatarjem Freyem na mestni troli, od koder vas je namesto v novinarsko redakcijo odpeljal naravnost v direkcijo Koreodrame, ostajate na vodstvenih položajih.
V Koreodrami sem res pristala po naključju. To je bila skupina, ki ni imela nič, in bila sem vse, od telefonistke, rekviziterke do prodajalke vstopnic in direktorice. A bila je odlična šola, vsak, ki dela v kulturi, bi moral tako začeti. V CD sem bila povabljena, še preden sem bila tam zaposlena. Napisala sem dramo o Almi Karlin, sodelovala sem pri režiji, a v resnici se nikoli nisem imela za umetnico, vedno me je bolj vleklo na organizacijsko stran.
Kaj je tako privlačnega na tej strani?
Bistvo našega poklica je, da omogočiš umetnikom, da uresničijo svoje vizije. S tem, ko imaš možnost izbirati sodelavce in sodeluješ pri izbiri vsebin, usmerjaš tudi tok umetnosti. Vpliv umetniških vodij je lahko ključen, zato ne razumem, zakaj jim ne more pripasti recimo Prešernova nagrada oziroma niso socialno prepoznani kot bistveni usmerjevalci umetnosti: usmerjajo trende, vplivajo na okus, iz marsikoga naredijo referenčno osebnost in na žalost, če so odločitve napačne, marsikateri talent lahko tudi pogubijo.
Je vaša najožja ekipa še vedno Rotovnikov kader ali se motim?
Moji pomočniki za umetnost so isti ljudje, s katerimi sem delala kot vodja gledališkega programa med letoma 1996 do 2006. Sistem ne omogoča menjav, pa tudi če bi jih, se ne bi odločila zanje. Ingrid Gortan je vodja programa resne glasbe, Bogdan Benigar je za jazz in glasbe sveta, Barbara Rogelj za kulturno vzgojo in humanistiko, Nina Pirnat Spahić vodja razstavnega programa, zame je nov samo Simon Popek za filmske vsebine.
Breda Pečovnik je tudi danes direktorica kongresno-komercialnega programa. Prej sem bila ena od njih, zdaj to ekipo vodim, vsi pa smo osem let starejši. Ko smo pred dnevi sedli skupaj, sem pomislila, da smo mi zdaj tista zrela generacija, ki mora brez fige v žepu pokazati najboljše, kar zna. Nimamo se več kaj zadrževati!
Ali ni bivši minister spreminjal akta o ustanovitvi CD ravno zato, da bodo mandati pomočnikov direktorja vezani na mandat direktorja zavoda?
To bi bilo logično, vendar je dr. Grilcu samo deloma uspelo. Kot generalna direktorica imam trenutno tri pomočnice oziroma direktorice sektorjev; Bredo Pečovnik za kongresno dejavnost, Jano Kramberger za poslovanje in Karmen Klučar za tehnični sektor. Po novem sistemu je bila imenovana le Klučarjeva, direktorica tehničnega sektorja, ki je zdaj vršilka dolžnosti, zato smo šli v razpis. Karmen je na svojem področju res izjemna! Stvari bomo spreminjali počasi, CD je prevelik in prezapleten sistem za spremembe čez noč.
Se pa strinjate, da so spremembe potrebne?
Seveda, nujne so, saj je za zdaj vse tako, kot je bilo, čas pa zahteva tudi nove pristope. Če nam bo uspelo dobiti ustreznega selektorja za gledališče in sodobni ples, ki ga zdaj še nimamo, bo to že prva sprememba. Ozrli se bomo tudi v tujino.
Kaj ob obilici prireditev, projektov, prostorov, zvrsti danes ostaja Cankarjevemu domu, v čem je lahko edini, prvi,
Od januarja do junija 2016 bo CD stičišče teme, ki se bo razpršila po vsem mestu. Program mora odražati čas, v katerem živimo, naše probleme, iskanja, vse, kar zanima posameznike in skupnost. Želim, da odraža in problematizira družbeno stvarnost.
Minister Grilc je pred časom izjavil, da ima Cankarjev dom samo dve blagovni znamki, Liffe in Zlati abonma. Kaj rečete na to?
V tej izjavi je veliko resnice. Mislim sicer, da je tako imenovanih blagovnih znamk več, ima pa prav, da jih bo treba okrepiti, dopolniti in profilirati. V CD prihajajo programske vsebine skozi dvojna vrata; skozi umetniški sektor, ki je del javne službe in ponuja program na vrhunski ravni, druga vrata, ki jih tudi zaradi poslovne stabilnosti ne smemo zapreti, pa so kongresno-komercialne vsebine.
V konglomeratu različnih vsebin se obiskovalcu ni prav lahko znajti. Zato so tako imenovane blagovne znamke nekakšen smerokaz. Kot pri založbi, ki ima več uglednih knjižnih zbirk, ki jim zaupamo, zraven pa izdaja še praktično branje; kuharice, zabavno čtivo ali turistične vodnike.
Ko prideš na torkov jazz, knjižni sejem, Liffe ali festival dokumentarnega filma, približno veš, kaj te čaka, zato si redko razočaran. Sama vidim priložnost še v Klubu CD, ki si ga predstavljam še bolj gledališko obarvanega, zato se bo treba lotiti tudi tega.
Civilna družba je pred desetletjem in več tu našla mesto za upor, solidarnost, debato, razmislek ... Zdi se, kot da je zdaj bolj tiho.
Naša hiša je še vedno stičišče različnih ideologij, svetovnih nazorov, političnih usmeritev. Zelo malo se govori o kulturnovzgojnem in humanističnem programu, a ta je sestavljen iz najrazličnejših srečanj ljudi, ki govorijo o tem, kakšna naj bo naša in globalna družba. Zdi se mi pomembno, da ima v Ravnikarjevi stavbi prostor vsak: od vernikov do ateistov, od levih do desnih in tistih vmes, naj bo spekter pluralen, kot je tudi družba sama. CD je prostor, ki spodbuja svobodo misli in refleksije v okviru dobro premišljenega programa Barbare Rogelj.
CD mora sam ustvariti višji delež lastnega prihodka kot drugi zavodi in včasih je bila kongresna dejavnost zlata jama.
Kongresni obeti za naslednje leto so dobri, boljši od letošnjih. Večina kongresov in strokovnih srečanj ostaja s področja naravoslovnih ved, veliko manj pa iz humanistike, kar je škoda, zato tudi tu vidim izziv za prihodnost.
Koliko imate proste roke pri oblikovanju cenika zavoda?
Seveda direktor določa cene storitev, ki jih potrjuje svet zavoda, a s tem se v prvem tednu direktorovanja še nisem ukvarjala. Rada bi omenila, da je s CD povezanih veliko predsodkov, med njimi sta elitizem programa resne glasbe in visoke cene kongresnih storitev. Oba sta iz trte izvita.
Znate odgovoriti na vprašanje, kdo je povprečni obiskovalec CD?
Ne, že dolgo ni bila narejena raziskava, jo pa načrtujemo. Najbrž se obiskovalci ločijo od prireditve do prireditve tako v starosti, izobrazbi kot po premoženjskem stanju. Mislim, da ni institucije, ki bi imela tako raznoliko občinstvo.
Glede na to, da ste bili ustanoviteljica Mesta žensk pa selektorica Exodosa ali direktorica Slovenskega mladinskega gledališča, ste najbrž zdaj stopili v precej konservativno okolje.
Nimam tega občutka, me pa drugi dojemajo tako. A to me ne ovira, da sem, kar sem.
Pisatelji so 'izgnali' svojega pesniškega mecena, je Cankarjev dom bolj prijazen, da ne rečem odvisen od raznih daril?
Za nas so finančni podporniki izjemno pomembni. Če hočemo pripeljati umetnika ali dogodek najvišjega formata, nimamo nobenih možnosti brez sponzorjev ali donatorjev. Živimo v državi, kjer je kupna moč pač majhna, in vstopnice ne morejo biti tako drage kot v prestižnih metropolah.
Smo namreč kontroverzna družba; polna usta imamo kulture, ki naj bi bila priklopljena na trg, po drugi strani pa nič ne naredimo, da bi se to podjetjem splačalo. Ali celo obratno, zadnjih pet let so obravnavani skoraj kot kriminalci in morajo imeti visoko stopnjo socialne zavesti, da preskočijo vse mogoče ovire.
Vam je ideja o tako imenovanem novem kulturnem modelu blizu?
Kar nekaj let sem na vodstvenih položajih in lahko rečem, da je za direktorje javnih zavodov v kulturi izredno težko. Od nas pričakujejo kapitalistične rezultate, doseči pa jih moramo v še vedno socialističnem sistemu oziroma v primežu pravil javnega sektorja. To je nezdružljivo. Druga plat medalje je, da bi mnogi zatečeno stanje reševali z ekstremom, z anglosaškim modelom, po katerem je kultura v celoti ali v večini prepuščena trgu.
To se v Sloveniji ne more zgoditi, pa tudi ni v duhu evropske tradicije. Blizu so mi francoski, nemški in avstrijski model. Spremembe so sicer nujne, ker težko delamo pod takimi pogoji. Kot direktor prideš v institucijo, kjer je devetdeset odstotkov ljudi zaposlenih za nedoločen čas, kar pomeni, da so zaščiteni petdesetkrat bolj, kot si sam, in si kot direktor pravzaprav skoraj njihov talec. Zato počasneje uresničuješ vizijo, zaradi katere si bil imenovan. Po drugi strani pa izredno podpiram zaščito zaposlenih, saj delovno razmerje ne sme biti suženjsko razmerje.
V Avstriji ste se podiplomsko izobraževali iz upravljanja v kulturi in medijih. Kaj vam bo prišlo prav?
Najbolj o delu z ljudmi. To je najteže. Enoten, zadovoljen, kakovosten, dober tim ... težko ti potem spodleti.
Pri pogovorih o blagovnih znamkah CD sva pozabili na še eno – Mitjo Rotovnika. Bomo tudi vas srečevali tako pogosto?
Direktorovanje CD je zagotovo zelo težko opravljati v okvirih osemurnega delavnika, se bom pa temu idealu skušala čim bolj približati, kajti v urah, ki to presegajo, smo težko učinkoviti. V Salzburgu so me tudi naučili, da posameznik ne sme zabrisati meje med službenim in zasebnim.
Dober direktor javnega zavoda je tisti, ki se popolnoma vrže v delo, hkrati pa ohranja distanco oziroma zavest, da zavod ni njegov dom, ni njegova last, da mu ga je javnost le začasno prepustila v upravljanje.
Je vaš moto še vedno, življenje je komedija človeškega tkiva?
Igralec in bivši kolega Robert Prebil mi je pred časom rekel, da ima človek do štiridesetega leta občutek, da prihaja, po štiridesetem pa, da odhaja. Zdi se mi, da je to res in da je zato življenje v mojih letih lepše, ker ga bolj cenim. Prej je bilo samoumevno, zdaj je darilo ... No, pa sem se raznežila!
