Amfiteater kralja Arturja
Avditorij Portorož, primorski predhodnik mini Cankarjevega doma, je nastal deset let pred ljubljanskim kulturnim centrom, zato ni mogoče reči, da je njegova kopija. Vendar sta si v mnogočem podobna, le da je portoroškemu centru težje uresničevati poslanstvo. Predvsem od sredine devetdesetih, ko je morala portoroška igralnica zapreti pipico. Ob petdesetletnici se s ponosom ozira na prehojeno pot in sporoča, da je opravil veliko delo, tako pri razvoju turizma in kulture kot tudi pri promociji Istre in države. Odprli so ga 15. oktobra leta 1972.
Marsikdo se še zdaj sprašuje, kako je uspelo arhitektu profesorju Edu Mihevcu pridobiti tako prevladujoč in odločujoč položaj pri urbanističnem načrtovanju slovenskega dela Istre in seveda Portoroža. Plečnikov študent je že prej načrtoval Kulturni dom v Trstu (zgrajen je bil leta 1964) in nekaj let pozneje začel dogovore o vsebini Avditorija Portorož. Po njegovih načrtih so v šestdesetih in sedemdesetih letih zgradili večino današnjih hotelov sredi Portoroža (pa tudi v Piranu, Izoli in Kopru), zato ga mnogi štejejo za (urbanističnega) očeta novega Portoroža.
Današnja logika kapitala in razvoj turizma ubirata povsem drugačne poti, med njimi veliko takih, ki ne ustrezajo lokalnim prebivalcem tako, kot so to doživljali sredi prejšnjega stoletja.
Portoroški »utopisti«
Turizem je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pomenil priložnost za preživetje in razvoj, gost pa je bil kralj in ne nadloga. Jolanda Kos, ki je županovala občini Piran od leta 1967 do 1972, se je pred 25 leti tako spominjala tistih časov: »Bili smo polni navdušenja, vse je vrvelo od domislic, kako bi kaj napravili, saj smo spoznali, da občina tako ne more več naprej. Imeli so nas za utopiste. V dobrih treh letih smo zgradili objekte za 5000 turističnih postelj, hkrati je zraslo kakih 200 novih hiš. V zelo kratkem času je nastal sodoben in bogat turistični kraj.«
Bili smo polni navdušenja, vse je vrvelo od domislic, kako bi kaj napravili, saj smo spoznali, da občina tako ne more več naprej. Imeli so nas za utopiste.
Jolanda Kos
Odvetnik Dušan Puh je o Portorožu in njegovem urbanistu povedal naslednje: »Leta 1955 je bil Portorož samo deloma asfaltirana vas. Bil je še poln vojaških družin, odred JLA v Portorožu je bil razpuščen, vojake so prekomandirali. Iz Portoroža in Pirana se je izselila večina ljudi. Ko je Marcello Mastroianni tista leta snemal Čapov film Kruh in sol (La ragazza della salina), smo organizirali prvo Portoroško noč z ognjemetom in izbrali vilo Portoroške noči, ki je bila Mastroiannijeva soigralka iz Francije Isabelle Corey.
Mihevc je bil glavni avtor urbanističnega programa slovenske Obale, ki ga je izdelal Invest biro leta 1966 in je bil potem v veliki meri uresničen. Pravili smo mu kralj Artur, ker smo se pogosto dobivali pri okrogli mizi v portoroški kavarni, ob sedanji kavarni Central, in veliko razpravljali o graditvi Portoroža. Danes mu očitajo prevelik poseg v kraj. Toda portoroški hoteli bi bili nižji, če bi bilo po njegovem. Vse hotele je zasnoval vsaj za nadstropje ali dve nižje. Bil je nejevoljen, ker so investitorji in banke zahtevali višje hotelske stavbe zaradi ekonomike.«
Poleg velike dvorane s 500 sedeži ima center še tri manjše kongresne dvorane, veliko sprejemno vežo z garderobo in barom, v ozadju so pisarne in številni prostori za tehniko in amfiteater na prostem, ki premore 1800 sedežev.
Portorož je imel srečo, da je leta 1964 lahko odprl prvo pravo igralnico v tedanji Jugoslaviji, njen prvi in dolgoletni direktor je bil Nino Spinelli, ki je bil tudi prvi direktor Avditorija Portorož. Njegova je zasluga, da je večina igralniškega dobička ostala za turistični razvoj kraja.
Avditorij je eno boljših Mihevčevih del
»Avditorij je bil povsem napreden in za tedanje čase zelo sodoben kongresni, kulturni in promocijski center, ki je pripomogel k razvoju kongresnega turizma, kulture in festivalskih prireditev v kraju. Podobne centre so snovali v večini razvitih turističnih krajev po svetu,« pravi Tomi Brezovec s portoroške fakultete za turistične študije, ki odlično pozna zgodovino portoroškega turizma.
Celo strogi kritiki številnih urbanističnih odločitev Eda Mihevca štejejo portoroški Avditorij za eno od njegovih boljših in bolj posrečenih del v Istri. Tomaž Budkovič in Janez Koželj sta v Vodniku po arhitekturi Eda Mihevca zapisala naslednje: »Avditorij je od hrupnega priobalnega območja Portoroža nekoliko odmaknjen v bogato ozelenjeno dolino ob Senčni poti. Sestavljen je iz odprtega amfiteatra in kongresnega centra, med katerima je glavni vhod, nadkrit z velikim nadstreškom. Celota ima za arhitekta neobičajno lahkoten in dinamičen organski izraz. Volumni stavbe zaradi členitev po višini in obliki ne izstopajo iz okolice. Fasade so svetle in izstopajo iz zelenja, strehe pa so krite z zeleno patiniranim bakrom.«
Pravi čudež je Avditorijeva dvorana, katere sedeži in talne ter stenske obloge so zdržali rekordnih 50 let. To je zasluga arhitekture, vgrajenih materialov in skrbnega vzdrževanja.
Ta kreativni in igrivi pristop pri zasnovi velikega centra še zmeraj navdušuje. Poleg velike dvorane s 500 sedeži ima center še tri manjše kongresne dvorane, veliko sprejemno vežo z garderobo in barom, v ozadju so pisarne in številni prostori za tehniko. Ob kongresnem centru je še amfiteater na prostem, ki premore 1800 sedežev, vendar je ob nekaterih največjih dogodkih sprejel tudi krepko čez 2500 ljudi (recimo ob ponovnem skupnem nastopu starih Kameleonov ali pa ob nastopih nekaterih glasbenih zvezd). Tu je že leta 1982 nastopil pianist Ivo Pogorelić, prišli pa so tudi Bobby Solo, Toto Cutugno, Zucchero, Mikis Theodorakis, The Dubliners in številni drugi zvezdniki.
Zlati časi
Avditorij je še posebno močno zaznamoval turistični utrip v Istri v prvi polovici osemdesetih let, ko je direktorsko mesto prevzel dotedanji televizijski novinar Zvone Petek. To so bili zlati Avditorijevi časi, saj je poleg kreativne ekipe program centra užival podporo Casinoja Portorož.
Avditorij je močno razvil kongresni turizem v Portorožu, vendar so kongrese postopoma prevzeli hoteli, predvsem veliki kongresni center Bernardin, ki je ponudil gostom več udobja. Tu se je začel denimo Jugoslovanski TV-festival, pozneje Jugoslovanski festival tržnih komunikacij. Po razpadu Jugoslavije pa je nastal slovenski oglaševalski festival in vzporedno še srednjeevropski festival Zlati boben, na katerem je sodelovalo tudi po 2000 udeležencev. Zato je prvi mož Zlatega bobna Jure Apih ves čas pritiskal na vodstvo Avditorija in občino, naj nadkrijejo poletno prireditveno prizorišče. To se je zgodilo leta 1999, za kar je nekaj tedanjih milijonov nemških mark prispevalo ministrstvo za kulturo. Leta 2000 pa še za prenovo Gledališča Tartini v Piranu, ki je sestavni del Avditorija.
Avditorij je sredi devetdesetih let po eni strani prizadela selitev kongresne dejavnosti v hotele, vzporedno pa tudi nova državna oblast, ki je z višjimi davki preusmerila veliko večino igralniškega dobička v državni proračun. Samostojna Slovenija je tako grobo posegla v zlate čase portoroškega turizma. Vsi poznejši direktorji Avditorija so se morali precej potruditi, da občinski javni zavod ni propadel. Potem ko ga niti ministrstvo za kulturo ni želelo uvrstiti v nacionalno mrežo kulturnih zavodov, je decembra leta 1992 postal občinski javni zavod. Občina zdaj financira tri četrtine potreb zavoda, zgolj eno četrtino ustvarijo sami na trgu, nam potrdi sedanji direktor Borut Bažec.
Poleg Zlatega bobna je tukaj doma slovenski filmski festival. Avditorij bo letos gostil že 41. festival Melodije morja in sonca. Tu se vrstijo nastopi folklornih skupin, gostovanja opernih in baletnih ansamblov, Primorski poletni festival, v Piranu organizirajo Piranske glasbene večere komorne glasbe, tu zaznamujejo spomin na piranskega violinista in skladatelja Giuseppeja Tartinija, vrstijo se filmske in gledališke predstave, razstave. Vsako leto pripravijo po več sto dogodkov. V času, ko je šlo Avditoriju najbolj za nohte, so nekaj časa gostili predavanja Gea Collegea in štiri leta tudi portoroške fakultete za turistične študije Turistica.
Školč, von Habsburg,
Pippo Baudo ...
Avditorij je nemalokrat priča zgodovinskim dogodkom. Novembra leta 1989 je na kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije Jožef Školč spregovoril preroške besede: »Obstaja realna možnost, da na naslednjih volitvah zmagamo.« Polna dvorana in tedanji politični veljaki so sicer bruhnili v smeh, vendar so se Školčeve besede uresničile. Tik pred slovensko osamosvojitvijo, aprila leta 1991, je v Portorožu velikonočne počitnice preživel dr. Otto von Habsburg, eden od potomcev velike dinastije, ki je tedaj za medije izjavil, kako sploh ne dvomi, da bo Slovenija skorajšnja članica EU. Vstop Slovenije se je zgodil 13 let pozneje. Tistega leta 2004 pa je v Strunjanu počitnikoval tudi sloviti in legendarni italijanski TV-voditelj Pippo Baudo, ki je obiskal Avditorij in izrazil navdušenje nad dvorano in letnim prizoriščem.
V 50 letih je tukaj direktorovalo 17 direktorjev, če odštejemo Fanči Kuhar, ki je vodila zavod deset let, so zdržali v sedlu povprečno po 2,5 leta. Piranski svetniki in župan Đenio Zadković so se nedavno odločili, da Kulturni, kongresni in promocijski center združijo s Turističnim združenjem Portorož. Kako posrečena je poteza, bo pokazal čas. V zadnjih letih je bilo več poskusov, da bi postal Avditorij kulturni center štirih občin, za kar si je še najbolj prizadeval dirigent Patrik Greblo, ki je Avditoriju direktoroval skoraj štiri leta. Ker štiri občine kljub drugačnim političnim izjavam ne zmorejo ustanovitve velikega skupnega festivalskega in turističnega zavoda (ko bi lažje zahtevali tudi podporo države), je občina prisiljena iskati rešitev za Avditorij sama.
Avditorij je preživel številne burne čase. Zdaj je od daleč vidno, da bi potreboval krepko injekcijo za temeljito obnovo stavbe in temeljit premislek o svojem nadaljnjem poslanstvu. Pravi čudež je Avditorijeva dvorana, katere sedeži in talne ter stenske obloge so zdržali rekordnih 50 let. To je zasluga arhitekture, vgrajenih materialov in skrbnega vzdrževanja.
Jure Apih, oče oglaševalskega festivala in Zlatega bobna, je ocenil, da brez takega centra Portorož ne bi bil tisto, kar od razvitega turističnega kraja pričakujemo. Seveda se je v 50 letih bistveno spremenil odnos do turizma, spremenil se je turizem sam. Če ta ne bo našel skupnega jezika s prebivalci, se ne bo dobro godilo niti turistom niti domačinom. Nastopil je še en prelomen čas, ki zahteva ljudi, ki vidijo daleč.
