Tiskane izdaje
V Rimu se soočajo s preteklostjo fašizma in njegovih žrtev, tokrat ženskih. V Hiši spomina in zgodovine (Casa della memoria e della storia), vzpostavljeni v okviru rimske občine, je do 18. novembra na ogled projekt Rože zla; ženske in norišnica v fašističnem režimu o nesrečnih ženskah, ki so jih v nekaj več kot dvajsetletnem obdobju fašizma internirali v italijanske psihiatrične ustanove.
Na razstavi so zbrali dnevnike in pisma – tista cenzurirana, ki so ostala v predalih na psihiatriji –, ki obujajo glasove žena, mater, hčerk, nevest in ljubic, ob teh pa predstavljajo tudi psihiatrične dokumente in drugo gradivo, ki razpira vpogled v svet režimskih predsodkov in marginalizacijo »ženske deviantnosti«.
Kot zapišejo na spletni predstavitvi projekta, so se v času fašističnega režima meje pojmov marginalnosti in deviantnosti razširile, psihiatrične ustanove so prevzele tudi vlogo nadzora in represije. Organizatorji izpostavljajo tudi vlogo norišnice kot fašističnega observatorija, na podlagi katerega se je lahko izoblikoval ideološki konstrukt ženske deviantnosti.
Raje bi umrla, kot bila tu med rablji
Med zidovi psihiatričnih ustanov so pristale tudi ženske, ki se niso prilagodile kulturnim stereotipom režima in niso sprejele dolžnosti, ki jih je nalagala fašistična revolucija. Dolžnosti žene in matere, ženske, ki ni bila nikoli sama. Njihove fotografske podobe na razstavi spremljajo besede.
Zapisi psihiatrov, ki govorijo o njihovih anomalijah, so na razstavi soočeni z besedami žensk. »Zaprta sem v tem zaporu, sredi norcev in na trenutke naredijo noro tudi mene,« so, denimo, zapisane besede Crocifisse G. »Sita sem življenja, raje bi umrla, kot bila tu med rablji bolnišnice v Teramu,« je zapisala Ginevra B.
»V imenu ljubezni do očeta in bratov te prosim, da me rešiš iz tega grdega kraja, ki ga sovražim in nočem v njem ostati niti za ceno smrti,« so besede Angeladee F. »To, da sem tu na oddelku z bolnicami z vsemi boleznimi, s trpečimi, astmatičnimi, dementnimi, s spačenimi obrazi, ki ponoči smrdijo, zaradi česar težko diham; oh, to je preveč, preveč,« je napisala Haidé B.
In na drugi strani zapisi osebja: »Že v otroških letih je delovala nenavadno, njen ekstravaganten značaj pa se je pokazal v mladostniških letih. Nenehno se je potepala po svojem kraju, brez skrbi za družino, ni se ni ozirala niti na opomine staršev,« so zapisali o Rosi D.
Adelaide C. »je bila povsem nekompatibilna z družino, ni se je dalo prenašati in tudi sama je bila nestrpna do vseh in vsega«. Maria Filomena M. pa »je pogosto in brez vednosti družine ponoči zapustila dom, tavala naokrog in se slekla. Brat je ni mogel vselej ujeti«.
»Raziskovanje in ovrednotenje tega gradiva sta omogočili vrnitev temeljnega dela našega spomina v kolektivno zavest,« so še zapisali avtorji razstave, katere pokrovitelji so italijanska vlada, kulturno ministrstvo in regija Abruzzo. Slednja zato, ker veliko gradiva na razstavi izhaja iz arhiva norišnice Sant'Antonio Abate v Teramu v tej regiji, kjer je bila razstava letos že na ogled.
