Tiskane izdaje
V dvanajstih slovenskih zgodovinskih mestih (iz Združenja zgodovinskih mest Slovenije) se bodo danes opoldne začeli 25. dnevi evropske kulturne dediščine. Poseben kulturni utrip bo do 3. oktobra prežemal še mnoga druga slovenska mesta in kraje, v katerih se bo zvrstilo kar štiristo kulturnih dogodkov.
Posebej svečan vstop v kulturni teden pripravljajo danes ob 18. uri v Žički kartuziji, ki letos proslavlja 850-letnico in je eden od šestih letošnjih novih kulturnih spomenikov državnega pomena.
Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) so skupni projekt evropske komisije in Sveta Evrope, ki jih evropske države organizirajo od leta 1991. Zamisel, da bi obiskovalcem omogočili dostop do celotne kulturne dediščine, tudi tiste, ki je v zasebni lasti in ni ves čas ali pa sploh ni dostopna obiskovalcem, je 1984. leta prvič uresničilo francosko ministrstvo za kulturo. Zamisel se je zdela vredna posnemanja tudi drugim evropskim državnim kulturnim politikam in tako so nastali DEKD (EHD – European Heritage Days).
Tudi Slovenija je bila med pobudnicami in ustanoviteljicami in že prvo leto je pripravila vrsto prireditev. Poslej se vsako leto njihov obseg in pestrost povečujeta in širita. »Če smo predlanskim po Sloveniji vključili v program 250 kulturnih dogodkov, jih je lani bilo že 350 in letos že 400,« predstavlja zavidljivo širjenje dobre zamisli koordinatorica DEKD Nataša Gorenc.
V EHD sodeluje petdeset držav, ki so podpisnice evropske kulturne konvencije. Več kot trideset se jih je odločilo, da bo letošnje dneve, ki potekajo hkrati po vseh državah, posvetilo industrijski in tehniški dediščini. Vodilo slovenskih dni so praznovanja. Najprej zato, ker ta spremljajo posameznika, družine, skupine ali družbo na številnih prelomnicah, obletnicah, ob zgodovinskih ali mejnikih osebnega življenja, potem pa tudi zato, ker so letošnji DEKD že 25. po vrsti in je tudi to svojstven zaokrožen jubilej, ki ga je vredno praznovati.
»Lani smo dneve posvetili mladim in sodelovanje mladih se je na prireditvah letošnjih DEKD več kot podvojilo,« poudarja direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Jernej Hudolin. Ker čedalje hitrejši življenjski ritem potiska ob stran marsikatero tradicionalno praznovanje, nam bo vodilna tema dala vsaj priložnost razmisliti, ali nismo morda kakšnega pomembnega praznovanja, obreda ali navade po nemarnem in prehitro pozabili in nadomestili z vsakdanjim pehanjem za manj pomembnimi stvarmi.
Po dosedanjih podatkih v vseh evropskih državah za EHD pripravijo kar petdeset tisoč prireditev, obišče pa jih dobrih dvajset milijonov ljudi. Po Eurobarometrovih podatkih več kot polovica Evropejcev, ko odidejo v sosednjo ali tujo državo, zagotovo obišče kakšen objekt kulturne dediščine, več kot vsak tretji pa vstopi v muzej. V tednu DEKD bo priložnosti za to več kot dovolj.
Bogata dediščina,
To se bo temeljito poznalo tudi dediščini. Letos se z evropsko pomočjo končuje nekaj pomembnih nalog. Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar jih je pred dnevi na hitro strnila: »celostna obnova Vile Vipolže, rekonstrukcija objekta Narodne galerije, Park vojaške zgodovine Pivka, rekonstrukcija nekdanjega vojaškega objekta št. 6 pri Pivki, Plečnikova hiša, obnova dvorca Lanthieri, Hiša žive dediščine v Šmarjeških toplicah, Mediadom Pyrhani v občini Piran, Kulturni dom Krško, Muzej in prezentacija lutk na Ljubljanskem gradu, Mladinski kulturni center v Rogaški Slatini«.
V prihodnjih letih bo torej denarja manj. A ministrstvo je že pripravilo poseben zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, ki pa še čaka na obravnavo v vladi in zato ni mogoče vedeti, koliko denarja bo in če bo ta zakon sploh dobil osnovo (predlagana je poltretja desetina milijonov za konkretne naloge). Ministrica opozarja, da strategijo varstva kulturne dediščine na ministrstvu še(le) pripravljajo.
Bežen pogled v register nepremične, žive in druge dediščine pokaže, da je to velikansko bogastvo in obenem velikanska obveza. Če bi samo sešteli zneske, potrebne za obnovo gradov, ki so razglašeni za spomenike državnega pomena, bi dobili strašljivo visoko vsoto.
Zaradi obsežnosti dediščine se razpoložljiv denar drobi in z njim krpajo najbolj očitne potrebe, do končne obnove ali zaščite posamezne dediščine je zato pot veliko daljša. Država na primer letos daje denar za dvorca Viltuš in Dornava, za grad Negova, Snežnik in Pišece, sanira obzidje ptujskega gradu, a nobena od teh investicij ne bo pripeljala do končnega rezultata na posamezni dediščini.
