Vesna Milek: Za dober intervju moraš spati z intervjuvancem

»V preteklosti sem izzivom velikokrat rekla ne zaradi strahu, zaradi tega, kaj bodo rekli drugi, ker sem mislila, da tega ne zmorem, bala sem se javne pozornosti, še zdaj se je bojim, a zdaj sem starejša in se, upam, vame ne bodo več vtikali tako kakor včasih,« o novem izzivu pravi novinarka Vesna Milek.

To seveda ni vaša prva televizijska izkušnja, a vendar, zakaj gre časopisna novinarka na televizijo?

Zaradi novega izziva, ker bo tisto, kar sicer v svojih intervjujih napišem v didaskalije, tukaj vidno na kameri. Trzljaj vek, droben nasmešek, zadrega ... Časopisni in TV-intervju nista konkurenca, lahko se lepo dopolnjujeta. Vodila sem že mnogo javnih pogovorov, v Sarajevu z Jeremyjem Ironsom in Stevom Buschemijem, v Ljubljani s Hanifom Kureishijem, in ljudje so mi večkrat rekli, da bi to moralo biti posneto. Vedno sem dobivala namige, da bi se morala preizkusiti v pogovornem šovu in potem je nepričakovano prišlo to vabilo.

Če bi morala ugibati, bi rekla, da bo vaš prvi gost Boris Cavazza …

Vidim, da ste že dolgo v medijih, malo ste vizionarski ali pa imate dobro intuicijo, oboje je potrebno za dober intervju. Ja, res bo prvi gost Boris Cavazza, že zaradi simbolike. Bo pa to pravzaprav zame najtežji intervju. Večkrat so naju prosili, da bi naredila skupni intervju, a Boris tega ni hotel, pa tudi jaz si tega nisem upala, ker sem med pisanjem njegove biografije dve leti preživela z njim, ponoči poslušala posnetke, ga spustila skozi telo in glavo, res se mi zdi, da ga poznam. Hkrati pa je podobno kakor Vitomil Zupan zame še vedno skrivnost. Težko ga bo spraševati, ker mi bo verjetno zabrusil kako robustno pripombo, včasih sva se šalila, da se vedeva kot stara zakonca, čeprav ta pripomba zdaj ni ravno primerna, ker je Boris sveže poročen (nasmešek).

Kdo še prihaja v goste?

Želim gostiti ljudi z različnih področij, od umetnosti in politike do popkulture. Zanima me človek, zanima me prodreti vsaj za eno masko. Rada bi, da bi tudi politik ali športnik govoril o svojih hrepenenjih in sanjah, o tem, kaj bere in kaj ga gane, ne bo vprašanj, ki jih lahko preberemo v klasičnih političnih intervjujih, na katere politiki odgovarjajo z lepimi in naučenimi citati, mene zanima, kdo je človek za temi besedami, sploh če ima moč, da spreminja stvari.

Nikoli niste skrivali fascinacije z ljudmi, ki ste jih intervjuvali, to pogosto napišete tudi v uvod …

Vsak intervjuvanec me navduši, kdo od njih mi ponudi možnost za kreativni pingpong, to se je zgodilo z Jonasom in Benettonovim fotografom Olivierom Toscanijem, tudi Damienu Hirstu sem poskušala odbijati žogice, a neuspešno, to je vendarle Damien Hirst. Navduši me vsak intervjuvanec, tudi če mi na začetku urednikov predlog ne diši preveč, če se mi zdi, da ne bom imela dovolj časa za pripravo, ali pa mislim, da me ta človek ne zanima toliko kakor, recimo, kdo drug. Prisiljen si se zaljubiti vanj, pa saj se tudi sicer zaljubimo v ljudi, ki jih potem kdaj sovražimo in spet ljubimo. Med pretipkavanjem intervjuja je vedno prisotna tako ljubezen kot sovraštvo (nasmeh). Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje (smeh).

Na TVS se še nikoli niso toliko pogovarjali, poleg vaše oddaje so tu oddaje Mance Košir, Zvezdane Mlakar, Nine Osenar … Od kod zdaj ta želja po pogovarjanju?

Če pogledaš katero koli drugo televizijo, je veliko pogovarjanja, na hrvaški nacionalni televiziji se veliko pogovarjajo, a zelo inovativno in izzivalno, tudi ljudi ni strah priti v takšno oddajo, Slovenci pa smo glede tega zelo specifični. Novinar v kratkem času naredi intervju s številnimi pomembnimi ustvarjalci, z nekaterimi drugič ali tretjič, težko je biti kritičen in provokativen, ker že vse veš o tej osebi, imaš jo rad in hočeš, da bi čez šest let spet prišla na intervju (nasmešek). Hrvati imajo tu vendarle prednost in Nedeljom u dva je zame primer odlične pogovorne oddaje.

Čeprav ste novinarka, ste hkrati tudi javna oseba, paparac vas slika, ko greste v soboto na tržnico. Ste si tega želeli?

Temu sem se pravzaprav dobro izognila, to, da sem javna oseba, je iluzija, nove generacije študentov na filozofski fakulteti me na primer ne poznajo. Začela sem na Kanalu A skupaj z Brankom Čakarmišem, Urošem Slakom in Mojco Mavec, verjetno se prepoznavnost v določenih krogih vleče še iz tistih časov. V devetdesetih je bila naša generacija privilegirana, vse je bilo mogoče, vabili so me na radio in na televizijo, zato sem nekaj teh ponudb sprejela, nikoli pa nisem trkala na vrata.

Kaj se dogaja z vašo pisateljsko kariero? Zdi se, da so za novinarke Dela zdaj plodni pisateljski časi ...

Napisati knjigo je očitno zadnje čase najbolj moderna stvar, če ne veš, kaj bi, izdaš knjigo. Prav pri vas v Vikendu sem prebrala, da bo tudi Mirela iz resničnostnega šova Big Brother napisala knjigo, tudi na tem področju je torej prišlo do razvrednotenja. To, da novinarke izdajajo knjige, pa se mi zdi dobro, ker vemo, da časopisi izgubljajo bralce, članki pa imajo v knjigi možnost novega življenja. Trendi branosti New Yorkerja ali Atlantic Montleyja kažejo, da je čedalje več bralcev, ki si želijo brati daljše poglobljene tekste, ki jih ne najdejo na spletu.

Čigavo biografijo bi še lahko napisali?

Pri nas je veliko zanimivih ljudi, ki si zaslužijo romanizirano biografijo, a ne vem, ali je ne bi sami napisali bolje. To so Svetlana Makarovič, Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Radko Polič … Vidite, očitno me zanimajo ljudje z igralsko dušo.

Tudi vi ste se pred kratkim preizkusili v igralstvu, igrate glavno vlogo v filmu Ana, v njem ste žena tajkuna, ki se ji v nekem hipu podre pravljični svet, v katerem živi. Kdaj bo prišel film v kinematografe?

Menda konec leta. Režiser Igor Šmid se je − ne vem, zakaj − spomnil name in ne morem mu biti bolj hvaležna, ta izkušnja mi bo gotovo pomagala pri pisanju. Je pa res, da si brez nasvetov Tomaža Pandurja in Borisa Cavazze tega ne bi upala sprejeti. Tako pa je bila izkušnja z igro zame nekakšna osebna psihoanaliza.

Vaša sokrajanka iz Grahovega Marijana Brecelj je v intervjuju za Vikend dejala, da ste pred sprejemnimi izpiti na AGRFT prišli k njej po nasvet. Vam je kdaj žal, da niste bili sprejeti na Akademijo?

Takrat nisem imela pojma, na koga naj se obrnem, sem iz majhnega kraja, slišala pa sem, da gre vsak pred avdicijo h kakemu igralcu, da mu pomaga, zato sem šla k Marijani. Rekla mi je, da moram sama izbrati tekst, ki ga bom začutila. Šla sem na avdicijo, a očitno ni šlo, menda sem bila previsoka in preveč nekontrolirana za igralko (nasmešek). Danes ničesar ne obžalujem, čeprav mislim, da bi verjetno Akademijo delala z užitkom. Raziskovanje svojih spominov, travm, hrepenenj ... Že Boris Cavazza je v knjigi rekel, da ga je igra rešila, in mislim, da bi bila zame igra bližnjica raziskovanja same sebe, samo to.