Tiskane izdaje
Pred nekaj leti so v Mežici obnovili tamkajšnjo osnovno, nekoč meščansko šolo, zgrajeno leta 1926. Te impozantne arhitekture, ki se je ne bi sramovala niti Dunaj ali Praga, ne bi bilo brez takratnega nadučitelja Vinka Möderndorferja, pokončnega Korošca, ki ga najpogosteje označujejo za neumornega zbiralca ljudskega blaga, odličnega pedagoga in človeka, ki se je vseskozi zavzemal za socialno pravičnost.
Letos mineva sto dvajset let od njegovega rojstva. Svoje rojstne Dole pri Šmohorju v Ziljski dolini je zapustil z desetimi leti in se vanje ni več vrnil, saj ga je življenjska pot po končanem učiteljišču v Mariboru vodila po Štajerskem in Koroškem in ga leta 1921 pripeljala v takrat zaradi rudnika gospodarsko močno Mežico. Vmes je bil štiri leta vojak v avstrijski vojski, v kateri je doživel nasilno šikaniranje, zelo aktiven je bil tudi v času koroškega plebiscita.
V Mežici je postal eden vodilnih socialdemokratov in šolska oblast ga je s svojim političnim ozadjem preganjala zaradi njegove socialistične angažiranosti med rudarji. Zaradi svojega delovanja je dobil dekret, da je prestavljen v Apače, kar je najprej med učenci, nato pa tudi drugimi Mežičani sprožilo hud upor.
Na protestu se je zbralo okrog tristo ljudi in še zaradi drugih protestov na ministrstvih je bil odlok preklican. Eden glavnih kamnov spotike je bila knjižica Boj za napredek mežiških rudarjev, ki je bila povod za boj proti socialistično usmerjenim rudarjem.
Kako nizko je padla propaganda, po pisanju Möderndorferjevaga učiteljskega tovariša Martina Menceja dokazuje protest knezoškofijske dekanije v Guštanju (danes Ravne na Koroškem) okrajnemu načelniku na Prevaljah, da je med ornamenti na zunanji strani novega šolskega poslopja »slika popolnoma nagega fanta, ki izzivalno deluje na prožno domišljijo«. (Sic!) Zaradi pritiskov angleškega kapitala, zlasti lastnika rudnika, je bil premeščen v Sv. Barbaro v Halozah.
Na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo so v vabilu na strokovni simpozij o Möderndorferju, ki bo na pobudo njegovih vnukov Vite Mavrič in Vinka Möderndorferja in v soorganizaciji z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU 9. in 10. decembra, zapisali, da brošura »ni samo politični pamflet, ampak natančno razkriva tudi socialne razmere v Mežici in v tem pogledu predstavlja prvi poskus nekakšne socialno-kritične, a hkrati tudi znanstvene refleksije o življenju ljudi, ki jim je posvetil svoje življenje«.
Za dve leti je izstopil iz državne službe, leta 1929 pa je postal upravitelj osnovne šole v Šentjurju pod Kumom na Dolenjskem. Med vojno je bil kot aktivist OF zaprt in interniran v taborišče Renicci, po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in takoj odšel v partizane, kar ga v povojnih letih ni rešilo zaporov in celo Golega otoka. Izmučen je umrl v Celju leta 1958.
Presegal je takratno narodopisje
Möderndorferjevo delo je vsestransko in obsežno, zato ga imenujejo tudi »neumorni zbiralec ljudskega blaga«. Njegovo načrtovano delo Verovanja, uvere in običaji Slovencev v petih delih, ki ga je označil za »prvi poizkus enciklopedičnega dela iz slovenske ljudske modrosti«, nekateri primerjajo z zbirko Slovenske narodne pesmi Karla Štreklja. Izšla sta dva dela, saj je tudi njega, tako kot Štreklja, prehitela smrt.
Möderndorfer je izkoristil vsako priložnost, da si je zapisoval ljudsko gradivo, tudi zapor in povojno prisilno delo pri gradnji elektrarne v Medvodah, organiziral je tudi zbiranje ljudskega blaga prek svojih šolskih tovarišev. Že leta 1924 je objavil Narodne pripovedke iz Mežiške doline, deset let pozneje Narodno blago koroških Slovencev, najbolj celovita je zbirka Koroške narodne pripovedke iz leta 1946, ki so v predrugačeni izdaji izšle še leta 1957. Zbral je tudi veliko gradiva o šegah in navadah, bajeslovju, verovanju, zelo pomembno pa je tudi zbrano gradivo o ljudskem zdravilstvu, ki je izšlo leta 1964 v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih.
Möderndorferja je vedno močno zanimala socialna plat življenja in novejša etnologija vse bolj ceni njegovo sicer nekoliko zapostavljeno delo Slovenska vas na Dolenjskem iz leta 1938, saj vidijo v njem inovativnost pogledov in raziskav. Vse bolj jo imajo za »prvo temeljito raziskavo ljudskega življenja na Slovenskem, ki je presegla okvire takratnega 'narodopisja'« (Rajko Muršič).
Jurij Fikfak je zapisal, da je »izhodišče Möderndorferjeve podobe sveta konflikt med različnimi družbenimi plastmi, med številnimi interesi njenih pripadnikov, pri čemer je bil med slovenskimi narodopisci prvi, ki je tako izrazito poudaril konfliktno strukturo družbe«.
Občina Mežica je stodvajseto obletnico Möderndorferjevega rojstva zaznamovala s priložnostno filatelistično razstavo, danes, na dan občinskega praznika, pa bo potekala okrogla miza o njegovem delu, nato pa bodo pred šolo odkrili še kip, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić.
