Vrstijo se odzivi na smrt Tomaža Šalamuna

Novak je zapisal, da je poeziji vrnil njen smoter in dostojanstvo; Šteger poudarja, da je bil učitelj generacijam pesnikov.

Objavljeno
28. december 2014 13.20
Ma. Ja., Delo.si, STA
Ma. Ja., Delo.si, STA

Ljubljana − V literarnih krogih se danes vrstijo odzivi na smrt pesnika Tomaža Šalamuna, ki je umrl včeraj.

Pesnik Boris A. Novak je izpostavil, da je bil Šalamun velik pesnik in velik človek, »širok, odprt in blag, neskončno mil in očarljiv«. Za Šalamuna je po mnenju Novaka mogoče uporabiti besede, ki jih je pokojni leta 1974 v pesmi zapisal o Edvardu Kocbeku, da je »stvarnik naše svobode«. »Če kdo, potem je Tomaž Šalamun stvarnik pesniške in umetniške, domišljijske in čustvene, osebne in družbene svobode zadnjih desetletij na Slovenskem. V našem degradiranem času je Tomaž Šalamun vrnil Poeziji njen smoter in dostojanstvo,« je po navedbah Slovenske tiskovne agencije zapisal Boris A. Novak.

Pesnik Aleš Šteger ocenjuje, da je bil Šalamun »revolucionar, upornik, avantgardist, mesija, samooklicana pošast, videc, medij, diplomat, prestopnik, egoman, guru, ironik, gospod in nenazadnje kralj pesnikov«, ki je, hote ali ne, postal učitelj generacijam slovenskih in svetovnih pesnikov. »Nekateri so se hodili sončit pod glagole tvojih norih verzov, delili čudež, se napajali pri izviru, drugi so se potuhnili v tvojo senco, te poskušali relativizirati, se iskali preko uboja prevelikega očeta, v katerega si v njihovih očeh zrasel,« je dodal.

Šteger je Šalamuna 20 let poznal »kot goro, kot modreca, kot nekoga, ki je z navidez poplesavajočim korakom in šarmom gospoda iz visokih intelektualnih krogov šel preko vseh polen in učil ljubezni, popustljivosti, razgledanosti, navdušenja, pozornosti in razumevanja«. Šalamun je bil po njegovem prevelik za svoj jezik: »Kot tvoj brat, perzijski pesnik Rumi, si imel redek dar nenehnega samoobnavljanja, preobrazb, erupcij, svetlobnih hitrosti. Bil si eden poslednjih alkimistov v vse bolj pustem klubu svetovne pesniške druščine.«

Karkoli je Šalamun mislil in zapisal, je utegnilo postati čisto zlato, vse, kar zmore jezik, pa je zanj dišalo po čudežu in po poeziji. »Učil si nas otroške nedolžnosti in obenem najbolj intelektualno zahtevnih akrobacij na trapezu jezika (zmeraj brez varovalne mreže, se razume),« pri čemer so mu le redki uspeli slediti dalj časa, je po pisanju STA še poudaril Šteger. »V poeziji ni mrtvih, so samo glasovi njih, ki živite naprej z nami,« je dodal.

Šalamun je umrl v soboto v Ljubljani v 74. letu starosti. Svoj prihod na pesniško prizorišče je zaznamoval s pesniško zbirko Poker leta 1966. V skoraj pol stoletja delovanja je izdal blizu 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Pesnik je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi tudi veliko Prešernovo nagrado leta 1999.