Tiskane izdaje
Razstava, ki sta jo pred štirimi leti postavila kustosa Christian Brändle in Angeli Sachs iz Muzeja za oblikovanje Zürich in se je odtlej ustavila že v več kot 17 državah po svetu, ima kar nekaj takih srhljivih poudarkov, ki jih v zadnjem času prikazujejo tudi dokumentarni filmi. Ob fotografijah poginulih albatrosov iz Severnega morja, pri katerih razpadajoči trebuhi jasno razkazujejo vzrok smrti – plastiko, sta tudi dva krožnika. Na prvem je povprečna količina plastike, ki jo zaužijejo živali v Severnem morju, na drugem pa vidimo, kaj bi sorazmerno velika količina pomenila v želodcu 70-kilogramskega človeka. Tu so tudi primeri plastične embalaže, ki so jo obgrizle ali pa so v njih jasno vidni ugrizi večjih rib, tun, morskih psov ali želv.
Tabla v sosednji dvorani s pomenljivim naslovom Daleč od oči, daleč od srca prikazuje, kako velika otoka plastičnih smeti – vzhodni in zahodni –, pogosto imenovana kar plastična juha, je človeštvu uspelo ustvariti v Tihem oceanu med ZDA in Japonsko. Korak stran se je mogoče poučiti, da denimo jabolčni ogrizek in kartonska embalaža za razgradnjo potrebujeta dva meseca, kozarček iz stiropora 50 let, plastenka in plenice za enkratno uporabo 450 let, ribiška vrvica pa kar 600 let. Pod tablo se lahko na lastne oči prepričamo, kako po nekem času začne zaradi vplivov morja in sonca razpadati noga zavržene plastične punčke, prav tako izvemo, s katerih koncev sveta je na Havaje prineslo plastične smeti ali kaj bodo prihodnji rodovi arheologov izkopali za nami, kot so jasno ponazorili študenti züriške visoke šole za umetnost. To so le drobci problema, ki ga po podatkih britanske okoljevarstvene fundacije Plastic Oceans generira proizvodnja skoraj 300 milijonov ton plastike na leto, pri čemer je je polovica namenjena zgolj enkratni uporabi. Več kot osem milijonov ton je vsako leto na novo konča v oceanih, tam pa bo plavala, se razgrajevala, zastrupljala morske organizme in prihajala na krožnike – več stoletij.
Lahko spremenimo ravnanje
»Ljudje nas pogosto sprašujejo, kako to, da prirejamo take razstave, če pa je Švica celinska država. Ampak to ni problematika le obmorskih držav, temveč vseh. Okoli 80 odstotkov plastičnih smeti pride v morje po rekah,« je na včerajšnjem vodstvu za novinarje in povabljene med drugim opomnil kustos züriškega muzeja Roman Aebersold in pri tem pokazal na dve pomanjšani »plaži« oziroma zabojnika z mivko. »Simulirali smo plažo, ki je od daleč videti lepa in čista, a če pogledamo bliže, najdemo neštete majhne plastične delce, tudi take, ki so del proizvodnega procesa. Po ocenah znanstvenikov konča v morju od 2 do 3 odstotke plastike iz proizvodnega procesa. Ko greste na počitnice, pobrskajte po mivki, zagotovo jih boste našli,« je pokazal nekaj primerkov, ob kopici novih in znanih vsakdanjih izdelkov od kozmetike do igrač pa opomnil, da kaže pozornost nameniti tudi drobnemu tisku na plastični embalaži. »V tem pilingu za moško kožo je polietilen, torej plastični drobci, pa tudi s tem flisom znamke Patagonia, ki je okoljsko zelo ozaveščena, boste, ko ga boste oprali, v vodni krogotok vsakokrat izpustili plastična mikrovlakna. Toda kot potrošniki imamo izbiro, da spremenimo svoje ravnanje,« je poudaril in nato zbrane povabil k srečanju z alternativami.
Plastično vrečko za enkratno uporabo, ki jo sam v povprečju uporablja okoli 20 minut, je mogoče zamenjati s pletenim cekarjem, mrežasto vrečko ali vrečko iz trajnejšega, četudi plastičnega materiala. Njena prednost je, da jo lahko operemo in je veliko trpežnejša, tako da jo uporabljamo več let, najbrž celo desetletij. Prav tako zelo pomembno je recikliranje, saj je material mogoče predelati in ga ponovno uporabiti za istovrstne izdelke, pa tudi za druge, kot so zabojniki in lončki za rože, medtem ko je nekatere odpadke mogoče preoblikovati in iz njih izdelati nov predmet, na primer svetilko iz plastenk, kot kaže razstavljen primerek tako imenovanega upcyclinga. Po Aebersoldovih besedah biorazgradljiva plastika ni univerzalna rešitev, saj se razgrajuje pod določenimi pogoji, ki jih oceani ne omogočajo, in je rešitev le v nekaterih primerih.
Kljub skrb vzbujajočimi dejstvom, o katerih brez dlake na jeziku govori razstava, Aebersold ugotavlja, da se je že v zadnjih štirih letih, odkar razstava potuje po svetu, marsikaj spremenilo. Tako v politiki – ameriški predsednik Barack Obama je pred letom dni podpisal zakon, ki prepoveduje uporabo drobnih plastičnih kroglic v vseh kozmetičnih izdelkih – kot med navadnimi potrošniki, ki so danes mnogo bolj ozaveščeni. »Rešitve nenehno iščejo tudi institucije in podjetja. Eno takih, ki iz starih najlonskih ribiških mrež izdeluje najlon, imate v Ljubljani,« je še spomnil tuji gost, direktor MAO Matevž Čelik pa je dodal, da bodo danes odprli novo muzejsko kavarno, opremljeno s kosi starega pohištva, ki so jih iskali z javnim pozivom.
Neomejene možnosti
Medtem ko je bila glavna razstava zamišljena v Zürichu in so jo v MAO le prenesli in jo prilagodili tukajšnjim razstavnim prostorom, je tu še spremljevalna razstava oziroma izbor plastičnih predmetov iz njihove muzejske zbirke. In to je tisti vidik plastike, ki se mu posveča Muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj se je oblikovalcem s plastiko zlasti v 60. letih odprl nov ustvarjalni svet. Da je to material, ki ponuja številne oblikovne možnosti, dokazuje izbor razstavljenih plastičnih predmetov, oblikovalske ikone, kot so telefon Eta 80 Davorina Savnika, radio Brionvega Marca Zanusa in Richarda Sapperja in svetilka Lolita Nike Zupanc, ter vsakdanji predmeti, kot sta kuhinjska tehtnica Tovarne tehtnic Celja (Ciril Cesar) ali ropotuljica Mehanotehnike (Sergio Gobbo), ki smo jih uporabljali ali pa jih še vedno. Da bi izvedeli, iz katerega materiala so, so jih poslali na analizo v restavratorski center zavoda za varstvo kulturne dediščine, zato si je ob predmetih mogoče ogledati tudi natančnejše kemijske analize materialov. »Želeli smo pokazati, katere informacije vse potrebujemo za ohranitev in ustrezno hranjenje predmeta, kar bo lahko v pomoč tudi kolegom muzealcem, kako hraniti take ali podobne predmete. Prav tako nam je v pomoč védenje oziroma znanje okoljevarstvenikov o tem, kako se posamezna plastika razkraja in koliko časa, saj plastika kljub vsemu razpada. Že dvajset let stara igrača izgubi prožnost in tudi druge prvotne lastnosti. V muzejih ne želimo ohranjati samo prvotne funkcije predmeta, ampak tudi obliko in značilnosti materiala, s plastiko, tem razmeroma novim materialom, pa še nimamo dovolj izkušenj,« je kustos Nikola Pongrac, ki je s Špelo Šubic pripravil spremljevalno razstavo, opomnil na razliko s plastiko, ki jo vsak dan odmetavamo in za katero si želimo, da bi se čim prej ustrezno razgradila.
Ob vsem prikazanem se kaže spomniti in ravnati predvsem tako, kot uči Bea Johnson, ki je sprožila gibanje življenjskega sloga brez odpadkov tudi s knjigo Dom brez odpadkov (Zero Waste Home); nedavno je izšla v prevodu pri Tehniški založbi Slovenije. Smetenje se začenja ali končuje pred vnosom v naše življenje in dom, torej pred nakupom. Zato ni odveč ponoviti njene mantre: zavrni, zmanjšaj, znova uporabi, kar je mogoče, kompostiraj, kar ni mogoče, pa recikliraj.
