Zakaj lastnikom gradov (še vedno) vzeti vse, kar se da

Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so pripravljali serijo okroglih miz Gradovi na razpotju, s katero so želeli kontinuirano opozarjati na grajsko problematiko v Sloveniji. Gradovi bi morali biti ena naših najpomembnejsih kulturnih dediščin, vendar je ravnanje z njimi na ravni države katastrofalno.


Do sedaj so predstavili problematiko osmih konkretnih gradov, za katere se ne ve, ali bodo obstali ali pa za vedno izginili. Zadnjo, deveto okroglo mizo pa so zastavili nekoliko drugače, z njo so hoteli pokazati, da se da kaj narediti tudi na tem področju, če se le hoče. Predstavili so nekaj primerov zasebnih lastnikov, ki z veliko dobre volje rešujejo našo grajsko dediščino. Prav zasebniki kažejo, da je to možno in so, vsaj po mnenju organizatorja serije Mihe Preinfalka, ena od premalo upoštevanih možnih sistemskih rešitev grajske problematike.

Točnega podatka o tem, koliko gradov imamo na Slovenskem, nimamo, pravi kastelolog Igor Sapač, tudi soorganizator omenjenih debat. V registru nepremične kulturne dediščine (http://rkd.situla.org/) je med okoli 30300 enotami vpisanih okoli 530 stavb oz. lokacij, ki se imenujejo grad, dvorec, graščina, grajska razvalina, a ti podatki so precej nezanesljivi, ker v registru npr. oznako dvorec neupravičeno (zgolj zaradi oblikovnih značilnosti) nosi tudi marsikatera meščanska vila, palača ali večstanovanjska najemniška hiša iz druge polovice 19. stoletja. Po drugi strani marsikatera grajska stavba ali grajska lokacija ni vpisana ta v register.

Od 400 zastrešenih grajskih stavb jih je okoli 80 v lasti zasebnikov oz. fizičnih oseb, okoli 20 v lasti zasebnih podjetij, okoli 300 pa jih imajo lokalne skupnosti in država oz. javne ustanove, pravi Sapač in dodaja, da je nekaj grajskih stavb tudi v lasti cerkve (RKC). Bolj ali manj hitro propada več kakor polovica zastrešenih grajskih stavb. Samo okoli 180 grajskih stavb je redno vzdrževanih, zlasti tiste, v katerih so muzeji in turistične postojanke (okoli 60), socialne ustanove (okoli 30), šolske ustanove, sedeži lokalnih skupnosti, protokolarni servis in javna ter zasebna stanovanja.

Vloga države

Država nikoli ni imela jasne strategije za privatizacijo grajskih stavb, pravi Sapač, poleg tega doslej ni spodbujala ali podpirala obnov zasebnih grajskih stavb z evropskim denarjem. »Poznam samo eno zasebno grajsko stavbo, kjer se je obnova začela z evropskim denarjem,« dodaja. Po drugi strani pa pozna kar nekaj zasebnih grajskih stavb, kjer je država s svojimi institucijami (zlasti Zavod za varstvo kulturne dediščine RS) uspešno zaustavila zasebno iniciativo obnove in te grajske stavbe oz. grajske razvaline zato še naprej propadajo. Značilen primer je razvaljeni grad Planina pri Sevnici, ki ga je leta 2007 nameravalo v celoti obnoviti uspešno podjetje Tajfun.

Še več, državne institucije od zasebnikov na take in drugačne načine jemljejo denar, ki nato ne gre v obnovo grajske stavbe, pač pa se v pretežni meri porabi za financiranje njih samih. V bistvu je tako po Sapačevem mnenju pri nas še vedno zelo prisotna revolucionarna miselnost iz prvih let po drugi svetovni vojni: lastnikom gradov je treba na podlagi veljavne zakonodaje odvzeti vse, kar je mogoče, in jih pregnati.

Dvorec Črnelo

S tem bi se najverjetneje strinjal lastnik dvorca Črnelo Janez Burica, ki pravi, da je že zdavnaj obupal nad pomočjo države pri obnovi dvorca, saj potrebuje razvejana birokracija denar zase, ne pa za reševanje dediščine. Dvorec je kupil pred dvajsetimi leti za 110 tisoč nemških mark, kar je danes okoli 50 tisoč evrov. Dokupil je še precej zemlje v soseščini, njegova je kapelica, ki je bila v notranjosti prazna, tako da si je tam naredil »svoj« oltar. Na posestvu je tudi vodnjak in lep ribnik, kjer so labodi, gosi in race, sami so ga očistili, uredili in ga vzdržujejo.

Burica ima podjetje z gradbeno mehanizacijo, grad je kupil iz strasti, saj je vedel, da bo z njegovo obnovo veliko dela in stroškov. Zdaj so sredi obnove, razmišlja pa o tem, da bi v njem naredil prostor za poroke in poporočna slavja. Na dvorišču gradu bi zato postavil streho, da bi bil prostor uporaben tudi v slabšem vremenu. Zdaj vlaga vse prihranke v obnovo gradu, dela je še precej, pravi, da bi potreboval za dokončno obnovo vsaj 5 milijonov evrov. O sponzorstvih ne razmišlja, saj je pri vsakršnih dogovorih potrebnega preveč usklajevanja, kar posledično zaustavlja prenovo.

Kaj so najpogostejše dejavnosti, ki jih v grajskih poslopjih izvajajo zasebniki (lastniki ali najemniki)? Ali obstaja kakšna publikacija z nasveti za tovrstno dejavnost? »Po eni strani zasebniki zlasti mlajše dvorce še vedno uporabljajo kot sedeže kmetijskih posestev oziroma kot družinska bivalna poslopja, po drugi strani pa kot reprezentativne stavbe v vlogi sekundarnih bivališč ali sedežev zasebnih podjetij,« pravi Sapač. V nekaterih primerih je mogoče obnovo zasebne grajske stavbe dojemati predvsem kot hobi njenega lastnika, podobno kot se ljudje npr. odločajo za restavriranje starodobnih vozil. Dodaja, da žal posebne publikacije z nasveti za zasebne lastnike gradov nimamo in boji se, da je pristojne državne službe še dolgo ne bodo v stanju pripraviti. Pogledi so preozki in »nepišočost« prevelika.

Slovenski upravljavci gradov niso povezani in ne sodelujejo v okviru društev ali institucij. Po letu 1990 je sicer zaživelo združenje slovenskih gradov, a je kmalu zamrlo. Zato tudi ni mogoče vzpostaviti uravnoteženega sodelovanja z institucijami v naši bližnji soseščini, kakršni sta npr. Österreichischer Burgenverein ali Südtiroler Burgeninstitut. Takšno sodelovanje bi gotovo prineslo marsikatero korist, meni Sapač.

Grad Tuštanj

Peter Pirnat z gradu Tuštanj je z grajskim poslopjem povezan že od rojstva, saj v njem živi od otroštva naprej. Grad je eden redkih v Sloveniji,ki ni bil podržavljen, njihova rodbina živi na tem gradu že od leta 1854. »Grad postopno prenavljamo že blizu 20 let, vsako leto nekaj, in zdaj je že v mnogo lepšem stanju, kot je bil takrat, ko smo z obnovo začeli,« nam je povedal Pirnat. Država je pri obnovi pomagala s sredstvi, ki so bila na razpolago preko razpisov ministrstva za kulturo, nekajkrat so na teh razpisih uspeli priti do sredstev, vendar so morali 51-odstotni delež prispevati iz lastnih sredstev. Največ so storili in obnovili z lastnim delom. V gradu imajo več dejavnosti: poroke v poročni dvorani (na gradu se letno poroči več kot 50 parov), na gradu hranijo originalno muzejsko zbirko, ki je na ogled za obiskovalce, organizirajo tudi seminarje in praznovanja za zaključene družbe.

Grad Lemberg

Grad Lemberg je bil leta 1945 – skupaj z nekaj manj kot 300 hektarji kmetijskih in gozdnih zemljišč – odvzet družini Galle, nato je z njim dobrih petdeset let (ne)gospodarila občina Celje, nam je razložil sedanji lastnik Franci Zidar. Izropan in napol porušen grad je bil leta 2002 vrnjen denacionalizacijskim upravičencem– potomcem družine Galle in leta 2007 je spomeniški kompleks (grad in grajski hrib) kupil Zidar. Grad je kulturni spomenik in ga sestavlja 13 objektov: trije palaciji, pet stolpov, sodna dvorana, vezni trakt, grajska žitnica, renesančni hodnik in gospodarska poslopja. Grajske stavbe obdaja kamnito obrambno obzidje; gre za enega največjih in najpomembnejših, še ohranjenih, grajskih spomeniških kompleksov na Slovenskem.

»Pomen gradu, stopnja ogroženosti in zahteve pristojne spomeniške službe, da se grad ohrani v celoti, so narekovali izdelavo programa celovite prenove,« pravi Zidar. Pripravili so torej analizo stanja, izdelali strokovne podlage (arhitekturni posnetek, konservatorski program ...), izvedli interventna dela oz. nujne zaščitne ukrepe, da bi zaustavili rušenje, pripravili program gradbene sanacije, delnih rekonstrukcij in prezentacije ter revitalizacijski program. Izhodišče programa celovite prenove je bila vizija, ki je bila med ključnimi deležniki (lastnik, država, lokalna skupnost) usklajena. Spomeniški kompleks gradu Lemberg je zaradi svoje enkratnosti, mnogih izjemnosti in reprezentativnosti pomembna sestavina slovenske kulturne dediščine. Ohranjene in prezentirane bodo najpomembnejše spomeniške sestavine gradu v grajske prostore pa bodo vnešene nove vsebine in dejavnosti. Nastalo naj bi novo kulturno, izobraževalno, poslovno in turistično središče z vrhunskimi in mikavnimi ter konkurenčnimi produkti ter storitvami na lokalni, pokrajinski, nacionalni in mednarodni ravni.

»Država oz. Ministrstvo za kulturo je za izvedbo nujnih zaščitnih ukrepov v obdobju 2007-2015 prispevalo okrog 350.000,00 EUR kar predstavlja manj kot polovico vrednosti izvedenih sanacijskih del,« je povedal Zidar in dodal, da je povsem nerazumljivo, da je država, drugačnim zagotovilom navkljub (!), v programskem obdobju 2006-2013 več kot 60.000.000,00 EUR evropskega denarja vložila v gradove, ki so v njeni ali pa občinski lasti. Ne pomen, stopnja ogroženosti ipd., temveč lastnina je bila merilo, saj so bili gradovi v zasebni lasti že v izhodišču izločeni. Tudi lokalna politika ima do obnove gradu, zato ker je v zasebni lasti, zadržan odnos,« je še povedal Zidar.

Tako se je po desetletjih uničevanja grad Lemberg znašel na skrajnem robu in je zunaj zanimanja tako stroke kot tudi kulturne in razvojne politike. »Naš prvi obnovitveni uspeh je bil v tem, da se je že zelo izrazito izoblikovan negativen odnos do gradu začel postopoma spreminjati v smeri 'škoda, da je tako propadel; vredno in potrebno ga je obnoviti; veseli smo, da se obnavlja ...'. Tako pri lokalnem prebivalstvu kot tudi pri mnogih drugih se je afirmativen pogled na grad začel spreminjati z dogodki, ki smo jih izvedli v za silo urejenih prostorih,« je povedal Zidar. V zadnjih štirih letih so namreč pripravili več kot dvajset glasbenih, razstavnih in drugih kulturnih ter družabnih dogodkov, ki so bili zelo dobro obiskani. Spomeniški kompleks želi novi lastnik nameniti javnim programom oz. vsebinam.