Zamrznjeni čas Kube

Čeprav živimo v svetu, kjer ne samo trende, temveč kar celoten imidž držav zapovedujejo predvsem blagovne znamke, obstajajo tudi države, ki so zelo prepoznavne, pa čeprav nimajo nobene omembe vredne industrije. Ena takšnih je Kuba, ki je zgolj zaradi zgodovinskih in kulturnih atributov izjemna blagovna znamka sama po sebi.

Seveda so vsem poznani temeljni simboli Kube, kot so cigare, rum Havana Club, koktejl Cuba libre, glasba in plesi, kot so son, danzón, guajira, salsa, rumba, čačača, znamenita Buena Vista Social Club, reminiscence na Hemingwaya, sesute ulice s svojevrstno očarljivostjo, pa nadvse slikovit vozni park ameriških vozil iz sredine prejšnjega stoletja. Vendar je to predvsem za obiskovalca zelo atraktivna kulisa, očarljiva zamrznitev časa, resnična blagovna znamka pa je revolucija.

Tista s konca 19. stoletja, ko se je Kubancem uspelo osamosvojiti od Španije, sicer ni povsem nepomembna (José Martí ima enega največjih spomenikov na Kubi), vendar je seveda osrednja pozornost namenjena revoluciji, ki sta jo vodila Fidel Castro in Che Guevara. Ki je prerasla v legendo, ki še ni povsem izgubila čara. Gre sicer bolj ali manj za fantazmo, še eno zamrznitev časa, ki pa še vedno funkcionira, nad vsem pa dominira slavni portret Cheja Guevare.

Težko je izračunati, kakšne tantieme bi lahko iztržil kubanski fotograf Alberto Korda za to ikonično podobo, zagotovo pa bi bil znesek astronomski. Vendar Kuba vse do leta 1997 ni bila podpisnica tako imenovanega bernskega sporazuma o varstvu intelektualne lastnine, predvsem pa se Korda ni veliko ubadal s finančnimi zadevami in je bil zadovoljen, da se njegova fotografija množično uporablja.

Posnetek je nastal leta 1960 na spominski slovesnosti v Havani, na kateri so se poklonili žrtvam eksplozije francoske tovorne ladje, ki je na Kubo pripeljala orožje in strelivo, slovesnosti pa sta se med drugimi udeležila tudi Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre.

»Che Guevara je na odru za trenutek stopil naprej, imel sem čas le za dva posnetka,« je pozneje pripovedoval Korda. Fotografija je bila retuširana, odstranjena so bila drevesa in drugi ljudje ter je dolgo visela neopažena v fotografovem ateljeju.

Prelomen je bil obisk italijanskega založnika Giangiacoma Feltrinellija sedem let kasneje, ki je bil nad fotografijo navdušen, in Korda mu je kopijo brezplačno podaril. Italijan je bil dovolj iznajdljiv, da jo je začel tržiti, in kmalu se je pojavila – neredko celo z navedbo copyright Feltrinelli – po vsem svetu.

Za množično popularizacijo podobe so zaslužni predvsem protesti pariških študentov v burnem letu 1968. V istem obdobju so jo začeli uporabljati tudi v ZDA, tako v boju temnopoltih za njihove pravice kot hipiji. Pozneje je postala zaščitni znak levičarskih intelektualcev, mladine in radikalnih študentov po vsem svetu; čaščenje Cheja Guevare je postalo skorajda religiozen kult čaščenja, kvintesenčna postmoderna ikona, primerljiva s Kristusovo.

Za svoj simbol pa so ga uporabljali in ga še uporabljajo tako različni protestniki, kot so antiglobalisti in prebivalci Hongkonga, ki nasprotujejo dominaciji Pekinga nad nekdanjo britansko kolonijo.

Baretka in značilna bradica sta popularni med pravimi in predvsem namišljenimi salonskimi revolucionarji, podobe Cheja Guevare se pojavljajo ne samo na plakatih in majicah, temveč tudi skodelicah za kavo, nahrbtnikih, vžigalnikih, športnih copatih, brisačah in celo kondomih.

Manekenka Gisele Bündchen je pozirala v bikinkah s podobo revolucionarja, neko avstralsko podjetje je na trg poslalo sladoled »češnja Guevara«, reklamni slogan pa se je glasil, da je bil »revolucionarni boj češenj zdrobljen, češnje so se znašle med sloji čokolade, naj spomin nanje večno živi v vaših ustih«. Družina Korda je večino teh rab in zlorab tolerirala, na sodišču pa so le sprožili tožbo, ko se je podoba znašla tudi v reklamni akciji za vodko Smirnoff.

Nedavno preminuli Fidel Castro zagotovo ne bo deležen podobnega ikoničnega statusa. Che Guevara je bil pač avanturist, poklicni revolucionar, ki je od Konga in Mozambika do Bolivije netil upore, medtem ko ga je mirnodobno politično delo utrujalo in dolgočasilo. »Sveti Che« ima tudi status mučenika, saj je bil ubit na vrhuncu slave, Castro pa se je prelevil v birokrata, ki je Kubance utrujal z večurnimi (samo)govori, predvsem pa se je država pod njegovo taktirko spremenila v diktaturo, ki je prebivalcem prinesla bore malo.

»Revolucija je diktatura izkoriščanih nad izkoriščevalci,« je včasih grmel, vendar se v vsakdanjem življenju Kubancev to ni veliko poznalo. Poleg tega njegove zadnje podobe bolnega in utrujenega starca v Adidasovi trenirki nikakor ne morejo biti simbol uporništva, zlasti ker je kubanska revolucija kljub mitičnim dimenzijam v realnosti le še bleda senca nekdanje slave.

Kakšna bo usoda Kube po Castrovi smrti, lahko samo ugibamo; prej ali slej bosta verjetno njena izolacija in samozadostnost zbledeli. Na trg bodo vstopile multinacionalke, nekateri že stojijo pred vrati. Heineken, katerega pivo sicer na Kubi (še) ni naprodaj, je denimo podaril ducat tovornjakov s svojim logotipom, da bi prebivalce seznanil s svojim izdelkom.

Zagotovo bodo veliko vlogo odigrali kubanski migranti iz ZDA, morda se bo tja vrnil tudi Bacardi, največji proizvajalec žganih pijač na svetu, ki ga je sredi 19. stoletja na Kubi ustanovil Facundo Bacardí Massó; kljub temu da je družina Bacardi podpirala revolucijo, pa je bila razlaščena in je emigrirala.

Njihova nekdanja impozantna stavba v stilu art decoja je v sicer precej sesuti Havani ena redkih, ki je bila nedavno obnovljena, v njej so danes sicer pisarne državne birokracije, vendar se bo verjetno tudi ta prej ali slej morala zmanjšati.

Če se to ne bo zgodilo, pa bo Kuba še naprej svojevrsten megamuzej na prostem, turistični tematski park in relikvija preteklosti. Obiskovalci bi si tega nedvomno želeli. Vsi si želijo videti nekaj drugačnega, unikatnega in (navidez) nekomercialnega, poleg tega pa komunistični sistem v nasprotju z drugimi državami Srednje in Južne Amerike zagotavlja relativno visoko stopnjo varnosti.

Priznajmo, turisti smo tudi voajerji, tako imenovani sluming, torej pasenje zijal ob revščini, je zanimiv in fotogeničen, obenem nam daje tudi občutek superiornosti, medtem ko je za lokalne prebivalce, ki zaslužijo na mesec borih dvajset dolarjev, veliko manj zabavno.

Karkoli se bo že zgodilo, nedvomno bodo nekateri kubanski simboli ostali, saj so že zakodirani v globalnem kolektivnem spominu. Che Guevara je zagotovo eden od njih. »Imam željo, a je obenem tudi moja bojazen – da bi bil moj konec tudi moj začetek,« je dejal in njegova napoved se je v celoti uresničila. Vendar to danes ni več dovolj; forma je že zdavnaj pomembnejša od vsebine, baretka in bradica sta premalo. Tako za Kubo kot za svet