Tiskane izdaje
Uvod v jubilejni festival se je zgodil že prejšnji teden, saj je bila v Cankarjevem domu na temo festivala organizirana okrogla miza 20 let kasneje – med preteklostjo in prihodnostjo Mesta žensk.
Na njej so sodelovale nekatere dosedanje predsednice društva, organizatorja festivala: Uršula Cetinski, Vera Kozmik, Darja Zaviršek ter Mirjam Milharčič Hladnik.
Ideja za festival se je pojavila leta 1994, prva edicija pa je bila že leto kasneje. Če je bil še leta 1995 organizator festivala Urad za žensko politiko, je bilo že naslednje leto ustanovljeno Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, ki je do danes skupaj s Cankarjevim domom kot koproducentom glavni organizator vsakoletnega oktobrskega dogodka.
Festival se je soočil z večino »turbulenc«, ki prežijo na organizatorje tovrstnih dogodkov: bila so leta, ko je deloval brez organizacijskih težav, obdobja, ko so se pojavljali nasprotovanje javnosti in pomisleki o njegovem smislu, prav tako se je letno spreminjala njegova finančna slika.
Paradoksalno je, kot pravi prva predsednica društva Uršula Cetinski, ta danes slabša kot na začetku, prva festivalska edicija je bila od vseh do zdaj finančno najmočneje podprta. Eden od razlogov je, da so se v dveh desetletjih spremenile tudi kulturne politike, ki so čedalje manj naklonjene tovrstnim festivalom.
Takratna vodja Urada za žensko politiko Vera Kozmik pravi, da se v času idejnega snovanja festivala niso spraševali, ali je Urad za žensko politiko (UŽP) pravo mesto za organizacijo tovrstnega dogodka, pač pa, kako ga čim bolje organizirati in omogočiti. Prav tako takrat ni bilo nasprotovanja, če že za kaj, je šlo bolj za pokroviteljsko trepljanje v smislu, »če vam bo 'ratalo', pa dajte«. Dejansko niso verjeli, da bo kaj več kot okrogla miza, kot naj bi bil dogodek zamišljen v izhodišču.
Eden ključnih razlogov zagona festivala je bil cilj UŽP poskusiti preseči pregovorno reklo o težkih časih, zaradi katerih se s kulturo ne da in ne splača ukvarjati. Hkrati je bila velika želja organizirano predstaviti žensko ustvarjalnost, ki je zaradi množičnosti ni bilo mogoče prezreti. Kar ni veljalo zgolj za domače, pač vedno tudi za tuje ustvarjalke.
Ideja festivala je bila že od začetka predstavljati ženske v sodobni umetnosti, režiserke, koreografinje, glasbenice, filmske režiserke ..., festival pa je bil v izhodišču zasnovan kot dogodek z jasnim profilom, kot nišni festival z jasnimi programskimi izhodišči. Specifika sorodnih festivalov je po besedah Uršule Cetinski tudi dejstvo, da pri njem stalno sodelujejo tudi moški.
Tudi politični toni
V devetdesetih je bilo Mesto žensk hibriden festival. Po eni strani je bil odprt do javnosti, tudi dovolj komunikativen, da je bil deležen pozornosti glavnih medijev. Istočasno je bil radikalen, predvsem v svoji liberalnosti. To je bilo v času tako imenovanega vsakdanjega življenja v postsocialistični Sloveniji, kot pravi Darja Zaviršek, izredno primerno in vredno pozornosti.
Če je bil odziv na prvi festival v tujini in doma izredno pozitiven, so kasnejše festivalske izdaje predvsem v domačem medijskem prostoru naletele na kar nekaj neodobravanja. Eden najbolj uničujočih komentarjev naj bi izšel v pričujočem dnevniku, v katerem je avtorica zapisala, da je »Cetinski zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo in na srečo se ta festival ne bo ohranil«. Večina nasprotovanja je izhajala iz prepričanja, da problem neenakosti med spoloma ni rešen z ustavo, da je umetno uvožen z zahoda.
Takšni pomisleki dodajajo festivalu tone političnosti, ki je bila po mnenju organizatorja prisotna in vtkana v izhodišča. Mnenje Darje Zaviršek je, da je bil festival političen od začetka, ženske so namreč prišle v prvi plan, v prostor javnega. Po njenem je šlo za to, da se je v takratnem moškocentričnem okolju umetnost dojemala kot nacionalno konstitutivna in politična le v povezavi s konstituiranjem naroda, nacionalnosti, jezika. To po njenem sproža pomislek, kako naj ženska reprezentira umetnost, ki je politično in narodno konstitutivna, če ima pripisano vlogo rojevanja, zemlje, kar je seveda sporna interpretacija.
Političnost festivala je bila tudi v tem, da je bila prva polovica devetdesetih čas oboroženih konfliktov na prostoru nekdanje Jugoslavije. Festival je zato gostil in dajal prostor številnim umetnicam s tega prostora. Tako je nasprotoval prevladujočemu prepričanju, da je treba prekiniti z nekdanjim skupnim mentalnim svetom, hkrati pa izkazoval visoko stopnjo solidarnosti z umetnicami s tega prostora.
Po mnenju Mirjam Milharčič Hladnik je festivalska političnost in angažiranost vidna tudi v tem, da ne gre samo za to, da bi se ženske ukvarjale z ženskimi vprašanji, pač pa da dobijo prostor ustvarjalke, ki se ukvarjajo z globalnimi družbeno relevantnimi vprašanji in problemi. To pomeni, da ni meja v tem, kdo lahko nastopa, od teoretičark, umetnic, performerk, raziskovalk ...
Ena od kontinuitet festivala je po njenem provokativnost. Festival namreč nagovarja s temami, ki niso prijetne, s projekti, ki ne želijo ugajati. To pomeni, da ima tudi omejen doseg občinstva, da nikoli ne bo imel veliko več obiska, kot ga ima zdaj in ga je imel tako rekoč vsa leta.
Darja Zaviršek pravi, da je moč in političnost festivala v tem, da je zaril v tisto, čemur danes rečemo identitetne politike. Nimamo samo ene definicije feminizma, prav tako ne homogene skupine žensk, kar je bilo v nasprotju z etablirano dogmo v socializmu.
Umetnost in znanost
Festival vsako leto postreže s pestrim žanrskim naborom projektov, ki ne korespondirajo zgolj z umetniškim delovanjem, gre tudi za projekte, ki si želijo analitično reflektirati aktualno družbeno stvarnost. Mesto žensk se tako umešča v točko, na kateri se križata umetnost in znanost.
Ženska problematika in pretežno ženski del ustvarjalk sta ključna razloga, da se je festival od začetka povezovalo s feminizmom. Vera Kozmik pravi, da so ustvarjalci od začetka pojem feminizma jemali kot popolnoma enakovreden del svoje ustvarjalnosti. O tem, ali je festival potreben, se niso spraševali ne nekoč ne danes. Je pa to tudi festival feministične prakse in teorije, čeprav se o tem ni nikoli posebej spraševal in čeprav so se teme vedno dotikale žensk.
Darja Zaviršek pravi, da je festival stopil stran od splošno veljavnega prepričanja, da so ženske v Sloveniji emancipirane, ker jih je emancipiral socializem. Istočasno se je spraševal o tem, katere ženske so se emancipirale ... kako to vpliva na ekonomsko blaginjo in na čigav račun ...
Tokratna edicija festivala posebej izpostavlja problematiko okoliščin in pogojev dela v zaostrenih delovnih pogojih. Umetniški projekti prinašajo poglede na različne strategije preživetja, istočasno pa raziskovanje in iskanje oblik upora proti aktualnim družbenim razmeram. Fokus festivala bo posvečen domačim ustvarjalkam, kar pomeni, da bo na ogled sedem, od tega kar pet premiernih, estetsko in tematsko različnih produkcij.
