Tiskane izdaje
Ljubljana - V zadnjih tednih je bilo težko spregledati ulične plakate, s katerimi je literarni festival Fabula, ki je letos v ospredje postavil temo Moč lažnega, nagovarjal k obisku svojih številnih dogodkov, ki te dni polnijo dvorane po prestolnici. Eden je izstopal še prav posebno.
Na njem vidimo obraze dveh znanih slovenskih filozofov in ene filozofinje, s fotomontažo nameščene na fotografijo legendarnega performansa Triglav umetniške skupine OHO. To je bilo očitno dovolj, da je bila dvorana ljubljanske Drame za ta dogodek precej pred začetkom festivala v trenutku razprodana. A bila bi tudi brez tega.
Lacanovski Triglav ex cathedra
Za pogovor s pomenljivo retoričnim naslovom Kdo zdaj tu laže? (jasno, mi vsi) je bilo tako treba na oder postaviti dodatne sedeže, ki so jih pobrali kar iz scenografije za uprizoritev Hamleta. To se je zaradi znamenite mišnice izkazalo za nadvse priročno tudi pri obravnavi teme. In ker živimo v dobi elektronskih komunikacij, so na spletnem portalu nacionalne televizije in programu Ars zadevo prenašali v živo. Starostna tehtnica je publiko prevesila na stran mlajših in, kot se je izkazalo na koncu, tudi zelo izobraženih generacij.
Postaviti filozofe v teater in s tem teater v filozofijo, ni sicer nič novega pod soncem in seže do antike. Tako v zadnjem času v hrvaškem nacionalnem gledališču poteka niz pogovorov, na katere tamkajšnji filozof Srećko Horvat vabi svetovno znane intelektualce in umetnike, da razpravljajo o vsem mogočem. Nedavno je pred prav tako nabito dvorano gostil prav Slavoja Žižka. A kdor je menil, da bo dogodek podoben kakšnim pogovornim šovom, sinoči morda le ni prišel povsem na svoj račun. Kdo zdaj tu laže?, ki je na istem odru prvič zbral skupaj vodilno trojico svetovno znane ljubljanske psihoanalitične šole, je bil namreč predvsem dogodek ex chatedra. Sklop treh polurnih predavanj lacanovskega Triglava: Alenke Zupančič, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka.
»V Sloveniji nam ves čas grozijo s prihodom trojke. No, zdaj je prišla,« jih je napovedala moderatorka večera, še ena filozofinja, novinarka Dela, Jela Krečič. »Če kje ni krize, je ni v teoriji. In ko želijo kje kakšno krizo rešiti, jih pokličejo,« je dodala.
Vprašanja, okoli katerih so se vrteli, so segala od statusa same laži kot filozofske kategorije, vprašanj, kot so, ali lahko lažemo tako, da govorimo resnico, in obratno, zakaj, denimo, lažemo iz vljudnosti, pa do laži v kontekstih religije, ideologije, prevladujoče družbene govorice, politike ipd. Veliko tem, lucidnih misli, zbrane tišine in seveda tudi smeha.
Kako najti pravo laž
Mladen Dolar je za začetek posvaril publiko, naj nima napačnih pričakovanj: »Mi trije se ukvarjamo s sivo teorijo in žarometi nekako ne sodijo zraven.« Potem pa je profesorsko elegantno izpeljal kratki kurz o laži tako rekoč od antike do psihoanalize. Laži seveda ni brez resnice, sta par, nekakšen jing in jang, ena drugi pogoj, gre tako za spoznavni kot moralni problem. A čim filozofija spregovori o resnici, ta isti jezik takoj zaplete stvari. Nikoli ne gre samo za izjavo o nečem, kar je ali ni resnično, temveč tudi za tistega, ki to izjavlja. Znameniti primer tega iz samih začetkov filozofije je seveda paradoks lažnivca, Krečana, ki pravi, da vsi Krečani lažejo.
Alenka Zupančič je v ospredje postavila rigorozno zavračanje laži nemškega filozofa Immanuela Kanta in pokazala na njegove omejitve. Njegov revolucionarni obrat v etiki je bil namreč v pojmovanju, da moralni zakon ni nekaj, kar bi bilo utemeljeno zunaj nas, ampak v nas samih. Če pa je tako, ni mogoče lagati niti iz človekoljubnosti, saj Kantova etika ne zahteva samo, da delujemo v skladu z moralnim zakonom, ampak da je ta zakon sam edino, iz česar izhajamo.
Slavoj Žižek je začel z duhovito parabolo o trgovcu, ki v oporoki svojim trem sinovom zapusti 11 kamel, razdeli pa jih takole: polovico prvemu, četrtino drugemu, šestino tretjemu. To se seveda ne izide, zato iznajdljivi sodnik doda še eno. Dvanajst kamel reši problem: prvi sin jih dobi šest, drugi tri in zadnji dve. Ena torej ostane in sodnik jo vzame nazaj. Kaj je hotel reči? Dodatna kamela je nujna, če hočemo rešiti zagato, pa čeprav je odveč. Torej, problem ni, kako se rešiti laži, da bi prišli do resnice, ampak kako najti pravo laž, da naredimo stvari jasne.
Večer, ki se je začel z akademsko zamudo, je trajal dobri dve uri in pol. Seveda ni prinesel zadnje resnice o laži, saj bi bila to največja laž. Prinesel pa je misel, da bi morali taka javna predavanja nadaljevati.
