Tiskane izdaje
Plaketo Nika Kureta je letos na odprtju Dnevov etnografskega filma prejel dr. Naško Križnar (rojen 1943), tudi selektor tokratnega filmskega programa. Na ZRC SAZU je soustanovil in vodil Avdiovizualni laboratorij. Ves čas službovanja je posvetil produkciji etnografskih filmov, vizualnih zapisov kulture.
Začeli ste kot član skupine OHO v 60. letih, nadaljevali na znanstvenem področju, konkretno na področju vizualne antropologije. Kako vas je vodila pot iz umetnosti do specializirane znanstvene stroke?
Presenetljivo je, da veščina filmanja ali 'umetniškost' ni glavno, kar sem prinesel iz OHO-ja v etnologijo, temveč je to specifičen pogled na svet. Najbolj mi je koristil konceptualistični pristop k reprezentaciji pojavov in pojem reizma, ki je, vsaj zdi se mi, osnova za razumevanje svetov Drugega. Tako že nekaj časa ne vidim velike razlike med umetniško in znanstveno ustvarjalnostjo. Etnologija je pa tako ali tako znanstvena panoga, ki zahteva hladno glavo in vroče srce.
Lahko pojasnite, kaj je to vizualna antropologija in kaj vizualna etnografija? Gre za mlado vejo znanosti, ki se je razvila z nastankom filma?
Kinematograf je osnova, ne samo s tehničnega vidika, pač pa tudi z vidika razvoja filmskih izraznih sredstev, estetike in vizualne naracije. Film je umetnost časa in prostora oziroma osnovnih kategorij kulture, kot jo pojmuje etnologija. S filmskim posnetkom najlaže predstavimo okolje, v katerem deluje človek, njegovo interakcijo z okoljem in drugimi, njegov telesni položaj in aktivnosti, njegov govor, rituale. S tem dopolnjujemo od prej znane dokumente, kot sta risba in fotografija.
Šele kasneje so se raziskovalci začeli spraševati o kompleksni naravi filma. Je samo sredstvo za dokumentiranje ali tudi za komuniciranje, promocijo, izobraževanje, izražanje stališč in čutenja? Tako se je v okviru vizualne antropologije razvil etnografski film kot eno njenih pripovednih orodij pri raziskovanju vizualnih pojavov. Vizualna antropologija je s filmom ena redkih znanstvenih panog, ki si sama ustvarja dokumente za znanstveno rabo.
V zadnjem času je v rabi izraz vizualna etnografija, ki označuje vse vrste delovanja s kamero na etnološkem ali antropološkem terenu. Izraz se je razvil, da bi označili specifično uporabo kamere v nasprotju z dokumentarnim filmom. Ta je močno posvojil metode etnografskega filma, zlasti tako imenovano observacijsko metodo, ki je skupaj z udeležbo protagonistov kulture najznačilnejša slogovna prvina etnografskega filma.
Koliko prispeva k etnografiji oziroma antropologiji kot široki in večplastni znanstveni vedi?
Vsi naši kolegi niso enako zavzeti za uporabo kamere pri svojem delu, zavzete niso niti njihove ustanove. Pisana beseda je še vedno glavni medij znanstvenih razprav. Treba je tudi odkriti smiselno uporabo kamere. Niso vse etnološke vsebine primerne za film. V nekaterih razpravah in člankih sem se trudil pokazati, kako lahko filmski ali videoposnetek pomaga pri analiziranju in razumevanju pojavov. Moji kolegi še premalo navajajo filmske ali videoposnetke kot vire informacij, čeprav so jim na razpolago. Etnografski film se najbolj izkaže pri poučevanju antropologije in etnologije na univerzi, pa tudi pri splošnem izobraževanju. Serija filmov Kako živimo, ki smo jo etnologi naredili za Dopisno delavsko univerzo konec 60. let, je zelo popestrila osnovnošolsko izobraževanje.
Unesco je leta 2003 sprejel konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, Slovenija jo je podpisala leta 2008. Vi ste bili zadolženi za izdelavo smernic za vzpostavitev registra žive kulturne dediščine (ŽKD) in do leta 2010 v okviru Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU tudi koordinator varstva žive kulturne dediščine.
Pri delu za vzpostavitev nacionalnega seznama ŽKD se je angažiral naš inštitut v celoti in tudi druge etnološke ustanove. Sestavljena je bila delovna skupina in določili smo postopke za nastanek seznama. Pri tem delu sem prepoznal velik pomen vizualne dokumentacije. Ustvarili smo metodologijo za produkcijo vizualnih enot nacionalnega seznama. Vsako kulturno prvino naj bi spremljali videozapisi.
Ali Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami dovolj skrbno raziskuje in varuje nesnovno dediščino?
Proučil sem več primerov, kako skrbijo za evidentiranje prvin nesnovne dediščine in nastajanje seznama. V glavnem so razlike v tem, koliko se država vmešava v to delo. Ponekod je vse zaupano raziskovalcem, ustanovljene so bile posebne raziskovalne ustanove, drugod vse poteka prek državnih služb, raziskovalci so le servis za evidentiranje in zbiranje podatkov. V Sloveniji imamo 'mešan' sistem. Država najema usluge raziskovalcev.
S tem smo v Sloveniji na začetku, saj še ni preverjeno, kako vpis v seznam in imenovanje za mojstrovino žive dediščine vpliva na promocijo, ohranjanje in prenašanje znanja s področja ŽKD. Živo dediščino moramo preučevati in ohranjati predvsem zaradi nas samih. Če bomo kot družba spoznali njen pomen, bomo znali ceniti tudi dediščino drugih.
Kako pomembni so pri njenem varovanju posamezniki zunaj ustanov, njeni 'lastniki', prenašalci ...?
Želja po ustvarjanju državnih simbolov oziroma ikon iz prvin ŽKD je samo ena od anomalij v postopku evidentiranja ŽKD. Nesnovna dediščina ni mrtva snov in se tesneje prepleta z življenjem posameznikov in skupnosti kot, denimo, nepremična dediščina. Zato bi bilo narobe, če bi pri obravnavi ŽKD zanemarili lastnike, varuhe in prenašalce žive kulturne dediščine. Če bodo oni zainteresirani in motivirani, bodo kulturno dediščino ohranjali, sicer ne. Ni predvideno, da bi to zanje delal nekdo drug.
Ste pobudnik in spiritus agens Dnevov etnografskega filma, ki so se pravkar končali. Komu so namenjeni ali kdo so njihovi gledalci? Predvsem strokovnjaki ali tudi laično občinstvo?
V naravi festivala je, da privablja čim širše gledalstvo. To bi radi tudi ustvarjalci etnografskih filmov, saj je ena od vlog etnografskega filma širjenje raziskovalnih vsebin in ugotovitev. Strokovna vprašanja v etnografskih filmih privabljajo etnologe in laike. Organizatorji festivala bi hoteli med občinstvom predvsem več študentov etnologije, humanistike in družboslovja, ki se lahko na enem mestu seznanijo z najboljšimi dosežki svetovnega etnografskega filma. Pomembna je izobraževalna vloga festivala.
Selekcija je bila ostra in zahtevna, saj ste morali med skoraj dvesto filmi izbrati dobro četrtino. Po kakšnih kriterijih ste izbirali?
Vsako leto lahko računamo, da četrtina prijavljenih filmov zgreši festival, druga četrtina so izrazno oziroma medijsko premalo dodelani filmi. Iz preostale polovice je treba nato narediti širši izbor in iz njega program. Največkrat je programskega prostora premalo za vse sprejemljive filme. Takrat šele nastopi prava dilema. Zato smo lani uvedli informativno sekcijo, kamor postavimo vse filme širšega izbora, ki niso v rednem programu. Selektor ni sodnik, temveč predlagatelj programa, ki naj bi predstavil značilne dosežke prijavljenih filmov.
Za sodobni etnografski film sta značilni izredno velika tematska raznolikost in raznolikost filmskih pristopov. Zato ne morem uporabljati absolutnega merila, pač pa prisluhnem značilnostim celotnega fonda prijavljenih filmov in poskušam prepoznati čim več razvidnih usmeritev.
Kaj so najpogostejše teme domačih in tujih etnografskih filmov?
Na prvem mestu so že nekaj časa mejni položaji posameznikov in etničnih ter kulturnih skupin. Raziskovalec in filmski avtor opišeta te položaje in se opredelita, največkrat za ogroženo stran. Značilna je velika bližina med kamero in protagonisti, skorajda večja od biološko in kulturno dopustne. Med položaji posameznikov je veliko zdravstvenih primerov, duhovnih, psihičnih, med položaji skupin pa so velikokrat v ospredju migranti in spolne ter kulturne manjšine. Torej gre za izredno občutljivost etnografskega filma za družbena in kulturna odstopanja. Lahko bi rekli, da gre za advokaturo marginalnega sveta.
Vedno pa se med boljšimi pojavijo filmi, ki na miren observacijski način predstavijo dramatičnost vsakdanjega življenja, v katerih se prepoznamo kot ljudje in pripadniki svojega občestva. Tak je bil otvoritveni film Mirno, ki v daljšem časovnem obdobju prikazuje generacijske in gospodarske spremembe bavarske kmetije, taka sta bila strokovno dobro utemeljena filma Grenki med, ki prikazuje vprašanja poligamije v Indoneziji z ženskega stališča, in film Transnacionalni praznik, ki primerja življenje perujskih migrantov v ZDA v dvajsetletnem razponu.
Močno je zastopana tematika varovanja kulturne dediščine, zlasti nesnovne. Gledalcem so najbližji izdelki talentiranih filmarjev. Ne gre za to, kdo je bolj dokumentaren in kdo manj, temveč kdo je na višji cineastični ravni – seveda z relevantno antropološko vsebino. V zadnjih dveh letih se pojavljajo tudi eksperimentalni etnografski filmi. Največkrat se avtorji zabavajo z učinki digitalne tehnologije, ki je blizu mlajšim ustvarjalcem.
Bi lahko izpostavili katerega izmed domačih filmov, ki je izstopal v vašem letošnjem izboru?
Letos sta domače barve zastopala le dva študentska filma. Eden z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, drugi z naše Poletne šole vizualne etnografije. To je pravzaprav spodbudno, ker pokažemo, da skrbimo za izobraževanje na tem področju. Oba produkcijska centra etnografskega filma, Avdiovizualni laboratorij pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Slovenski etnografski muzej, žal ne izdelujeta pogosto 'festivalskih' filmov, pač pa veliko vizualne dokumentacije ob raziskovalnih projektih, za objavo na spletu in v muzeju ali za predstavitve na simpozijih in v predavalnici. S tem se ohranja kondicija vizualne etnografije v jedru muzejstva in etnoloških raziskav.
Ta položaj je nastal zaradi sistema financiranja znanstvenoraziskovalnega dela, v katerem ni prostora za namensko produkcijo etnografskega filma, razen v okviru raziskovalnih projektov, pri katerih pa ni dovolj prostora in časa za zahtevno vizualno produkcijo. Za etnografski film je značilno dolgotrajno terensko snemanje, tudi večletno in zato drago. Raziskovalci, ki so sicer vešči filmskega snemanja, se raje odločijo za čim bolj racionalno izpolnitev obveznosti do financerja.
Vloga sodobnih medijev pri razvoju in ohranjanju tradicijske kulture je čedalje pomembnejša, ste dejali v enem od pogovorov. Lahko rečete, da gre tradicijski kulturi bolje?
Verjetno sem imel v mislih velike možnosti digitalne tehnologije.
