Tiskane izdaje
Vizualno blatenje nasprotnikov z nasprotnega političnega ali kakega drugega brega v tiskani obliki obstaja približno tako dolgo kot sam tisk in tudi Slovenci na tem področju nismo ravno od včeraj.
V Narodni in univerzitetni knjižnici si je na razstavi Več humorja, ljudje božji! pravkar mogoče ogledati redko razstavljene risbe Hinka Smrekarja, Maksima Gasparija in Gvidona Birolle, vrhunskih imen tukajšnje politične, družbeno angažirane in še kake druge karikature, letos pa smo - sicer silno zamudniško - dobili tudi sploh prvi knjižni pregled dometa tukajšnjega vizualnega humorja z naslovom Likovna satira.
Če ne bi bilo dr. Damirja Globočnika, ki je moral ob raziskovanju te teme nedvomno pregledati ogromno gradiva, bi na to sijajno knjigo, izdano pri Reviji Srp, čakali še veliko dlje.
Uvedejo jo pionirski primeri tovrstnih objav v slovenskem tisku od druge polovice 19. stoletja dalje - v imenih publikacij, v katerih so izhajale, prednjačijo nadležni insekti z želi ali čim drugim, od uvodnega Brenclja, prek Sršenov do Ose -, konča pa se v zgodnjih desetletjih po drugi svetovni vojni, v katerih je politično angažirana karikatura storila bridek konec na tnalu cenzure ali vselej dobrodošle prostovoljne samocenzure.
Pač ni sodila v uravnilovko.
Za tokratno lestvico si iz knjige izposojamo izbrane primerke sijajne domače politične karikature. Imena politikov, duhovnikov in še koga, na katere se nanašajo, danes večinoma poznajo le še zgodovinarji, specializirani za posamezna obdobja, zanimivo pa, da smo si za razliko od teh precej pogosteje zapomnili imena vpletenih umetnikov.
Če še velja, da je zgodovina najboljša učiteljica, lahko današnji pomembni velmožje in veležene, ki se sučejo po političnem parketu, potegnejo naslednji zaključek:
Narod vas bo nemara zelo hitro pozabil.
1.
Lahke politične obljube
Karikaturo je leta 1885 objavil ljubljanski liberalni Škrat, »nezavisen list, kajti zavisen je jednako od dobrega humorja in od naklonjenosti svojih naročnikov, do katerih se obrača s prošnjo, da ga tudi v prihodnjem letu s sodelovanjem in naročbo podpirajo, da bode vsestranski ustrezal prevzetej nalogi«.
V Škratu so radi napadali uradni list Laibacher Zeitung, nemškutarje in katoliški tabor. V javnost je prišel šele z drugo številko, saj je bila prva cenzorjem tako všeč, da so jo hoteli v celoti le zase.
2.
Enakopravnost
Karikaturo je leta 1884 objavil tržaški Jurij s pušo, časopis »za šalo in satiro«, ki ga je urejal predvsem Ivan Dolinar, rojen v Škofji Loki (v rojstnem okolju se je učil tudi slikanja), zastopal pa je interese Slovencev in drugih Slovanov v habsburškem pristaniškem mestu.
3.
Ivan Cankar - arestant
Znamenita karikatura Hinka Smrekarja sodi v leto 1913 in čas Cankarjeve enotedenske ječe po znamenitem predavanju o jugoslovanskem vprašanju. Nek tedanji vestni policijski uslužbenec je v poročilu zapisal, da je Cankar izavil celo, da je potrebno Avstrijo pač pustiti v njenem lastnem dreku in edini cilj videti v jugoslovanski republiki.
Glavna obravnava proti pisatelju je bila 21. avgusta 1913, Smrekar ga je kot mučenca v spokorniških oblačilih verjetno karikiral neposredno po obsodbi.
4.
Netopirji ob koroškem prestolu
Bodeča neža, satirična izdaja časopisa Dan, ki je prvič izšla na začetku leta 1914, je bila prav tako večkrat zaplenjena. V prvi številki je izšla tudi karikatura Frana Podrekarja Nemški Mihel ob vojvodskem prestolu.
5.
Črno-beli svet
»Škofov dnevnik skrbi, da bi bilo belo to, kar je v resnici črno, škofov tednik pa maže s črnim, kar je belo.« Karikatura Janka Omahna je izšla leta 1925 v liberalnem Jutru.
6.
Stiskanje ljudi
Pod karikaturo Maksima Gasparija z naslovom Slovenija v dobi seljačke Pašić-Radić-Pucljeve vlade in narodnega sporazuma, objavljeno v Ilustriranem Slovencu leta 1926, piše: »Kar počne centralizem s Slovenijo, presega že vse meje, a najbolj žalostno je to, da še nismo imeli Sloveniji tako sovražne vlade, da ne bi dobila tudi med nami ljudi, ki ji služijo.«
7.
Kralj Kapital
Karikaturo Hinka Smrekarja so pri založbi Umetniška propaganda založili kar v obliki razglednice, ki je še danes magnet za zbiralce. Krožila je v času prve svetovne vojne.
8.
Domača diktatura
Humor kot odgovor na bridko realnost. Karikatura z naslovom Domača diktatura v fašističnem režimu je izšla leta 1927 v kranjskem Škratu.
9.
Svoboda tiska
Tržačan Milko Bambič je leta 1928 v svojem Skovirju objavil karikaturo na račun cenzure. Nad personifikacijo svobode tiska je zvrnil ogromno knjigo novega zakona o tisku, za nameček po njej skače še tedanji predsednik vlade Anton Korošec.
Kmalu po izidu, leta 1929, je sledila šestojanuarska diktatura Aleksandra I. Karađorđevića, ki je karikaturo iz tiska uspešno pregnala.
10.
Mala, jezična Slovenija, oropana čipk
Med vojno je karikaturo objavljal ilegalni tisk - ljubljanska Bodeča neža, dolenjski Pavliha in štajerski Partizanski toti list -, prav tako so znane partizanske grafične serije, po osvoboditvi pa si jo je podredil realsocialistični režim in o pravi karikaturi ni več veliko govora.
Izginilo je sleherno karikiranje domačih voditeljev in notranjepolitičnih dogodkov. S seznama dovoljenega je bila črtana cela serija tem, ki so postale tabu.
Izrazitejše izkazovanje narodne in kulturne zavesti je postalo deviacija, te pa si je kdaj privoščil sijajni Marijan Amalietti. Leta 1955 mu je uspelo v Pavlihi objaviti portretno karikaturo velikanov Tita in tedanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije Miha Marinka (tega je narisal celo večjega!) z malo, disproporcionalno personifikacijo Slovenije in pripisom: »Luštna je in pridna, samo malo jezična je včasih.«
Ob drugi karikaturi na temo novega družbenega plana iz Pavlihe pa je predstavil žalostno personifikacijo Slovenije med pretakanjem solz, ki ji s krila gorenjske noše režejo čipke ...
