Tiskane izdaje
Pri britanskem Guardianu so v petek objavili izbor največjih umetnin vseh časov, ki ga je podpisal kritik tega časopisa Jonathan Jones.
Prav tisti, ki – če ima priložnost – kar precej medijskega gneva zliva na slavnega sonarodnjaka Damiena Hirsta. Kdaj ga je okarakteriziral kar za nacionalno sramoto Velike Britanije.
Vprašanje, ki si ga je postavil tokrat, ni lahko. Kaj z vseh vetrov sveta je mogoče uvrstiti med deseterico najprepričljivejših zemeljskih umetnin vseh časov?
Ne preseneča, da na lestvici umetnin, ki so Jonesu, v preteklosti že članu žirije za Turnerjevo nagrado, najbolj pri srcu, Hirsta ni (tudi sicer sodobne umetnosti ali kakega Britanca ne). Na njej so z izjemo onkrajoceanskega Jacksona Pollocka le klasična umetniška imena Evrope, tista, ki smo jih vajeni le v moškem spolu (če slučajno v jamah niso slikale ženske ali otroci, kot zapiše).
A je kljub temu začel pri ženski anatomiji, tam, kjer je tudi sicer začetek človeštva. Pri podobi človeškega zarodka in maternice. Objavljamo povzetek njegove lestvice.
1.
Leonardo da Vinci: Risba človeškega zarodka v maternici, okoli 1510−13, iz zbirke na gradu Windsor
Umetniku in znanstveniku Leonardu da Vinciju je uspelo misterij o človeku že pred petimi stoletji upodobiti s čudežnim delom, ki ni religiozno, ampak človeštvo obravnava kot biološko, naravno dejstvo. Za Jonesa najlepše umetniško delo na svetu.
2.
Caravaggio: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika, 1608, cerkev sv. Janeza, Valletta
Mojstrovina, ki razgalja smrt in človeško krutost. Njene dimenzije in sence prestrašijo in prevzamejo duha.
3.
Rembrandt van Rijn: Avtoportret s krogoma, okoli 1665−69, Kenwood House, London
Na tem avtoportretu ne opazujete Rembrandta, ampak on opazuje vas. Tak je kot bog, najresnejši med vsemi umetniki, ki vsakogar pred njim spremeni v prosilca na sodišču resnice.
4.
Poslikave Chauvetove jame v Franciji, nastanek pred okoli 30.000 leti
O avtorjih poslikave ne vemo nič, morda so bile to ženske ali otroci. Kar vemo, je, da so tako lepe in inteligentno ustvarjene kot karkoli, kar je nastalo za njimi.
5.
Jackson Pollock: Ena: Številka 31, 1950. MoMA, New York
Pollockova umetnost je moderna skrivnost. Kako mu je uspelo ustvariti takšno lepoto in notranjo strukturo? Imel je le kratko brilijantno obdobje. Ta slika je katedrala duha.
6.
Diego Velázquez: Las Meninas, okoli 1656, Muzej Prado, Madrid
Kralj in kraljica stojita, kjer stoji gledalec slike, Velázquez pa ju opazuje izza platna, na katerem ju portretira. Pred kraljevim parom, katerih podobo odseva zrcalo, stoji infanta v spremstvu služabnic ter dvornih pritlikavcev, v ozadju vidimo ministra ali nekoga, ki prihaja s sporočilom. Slika je večplasten model neobičajnosti in odtujenosti.
7.
Pablo Picasso: Guernica, 1937, Muzej Reina Sofia, Madrid
Ko je Picasso ustvaril najpomembnejšo likovno izjavo o človeštvu 20. stoleta, je bil na vrhuncu ustvarjanja. Od njegovih Avignonskih gospodičen je minilo že 30 let, njegovo kubistično inteligenco pa sta obogatila še mitologija in nadrealizem.
8.
Michelangelo: Sužnji, okoli 1519−34, Galerija Akademije, Firence
Michelangelo jih je ustvaril za nikoli dokončani grob papeža Julija II., skupaj s tistimi iz Louvra in kipom Mojzesa, ki so ga naposled postavili v Rimu, pa predstavljajo največjo nedokončano mojstrovino na svetu. A jih Michelangelo ni pustil nedokončane zaradi lenobe, gre za estetsko odločitev. Tragična moč sužnjev, ki se borijo, da bi izšli iz surovega kamna, so izraz človeške eksistence, primerljiv s Shakespearovim Hamletom, pravi Jones.
9.
Skulpture s Partenona, 447-442 pr. n. št., Britanski muzej
Tako imenovana zbirka »Elginovih marmorjev« z atenske Akropole v Britanskem muzeju ostaja predmet kontroverznih debat (seveda zahtev Grkov po njihovih vrnitvi), a je to po kritikovem mnenju žalostno. Namesto tega bi se morali čuditi genialnosti teh kipov, saj gre za najpomembnejšo zbirko resnično starogrških kipov, ne kopij, kjerkoli na svetu. Za umetnost, ki je resnično ustvarila predstavo o »klasiki«.
10.
Paul Cézanne: Gora Sainte-Victorie, 1902−04, Muzej umetnosti v Philadelphii
Intenzivnost Cézannovega pogleda in strogost njegovega duha pri tem, ko je poskušal videti in na neki način uvideti bistvo gore pred njim, predstavlja eno najbolj ganljivih in v odkritje usmerjenih prizadevanj v zgodovini umetnosti. Iz tega sta zelo hitro izšla kubizem in abstrakcija.
