Slikar Andrej Jemec in njegova svetloba

 Na gradu Tivoli do začetka novembra na ogled razstava Geometrija in rokopis

Objavljeno
10. avgust 2014 16.04
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Razstava »grafičnega veterana«, ki bo novembra letos praznoval osemdeset let, je zanimiva v prvi vrsti zaradi same postavitve. Razstavo namreč odpirajo risbe, ki so bile Jemcu osnova za nadaljnja dela - slike, grafike in mobilne objekte. Preplet del torej, ki vsaj v prvem delu razstave odzvanja kot domiselna variacija na risano temo.

Andrej Jemec je konec devetdesetih let daroval v stalno zbirko Mednarodnega grafičnega likovnega centra 68 sitotiskov, ki predstavljajo kratko, a sklenjeno serijo, nastalo v sedemdesetih letih. Tej seriji je bila leta 1996 v MGLC posvečena razstava, ponovni prikaz Jemčevih sitotiskov pa ponuja drugačen vpogled v zanimivo ustvarjalno obdobje. Osredotoča se na obdobje od leta 1969 do leta 1983 in z zanimivimi in pomembnimi dopolnitvami kaže idejni kontekst, s pomočjo katerega lahko sledimo umetnikovemu analitičnemu pristopu in odkrivanju tehnoloških značilnosti takrat še relativno nove grafične tehnike sitotiska. Kustos razstave je Božidar Zrinski.

Znamenita so vaša barvna polja, a ustvarjali ste tudi »temne slike za temne čase«. Kje ste zdaj? V svetlobi ali temi?

Vprašanje je, za kakšno vsebino gre, za kakšno občutenje ideje, ki lahko narekuje odločitev, kot je v mojem primeru predvsem odgovor s sliko. Živimo v času, ki ga ne zaznamuje navdušujoč optimizem. Niti ne dogajanja, katerih oblikovno-vsebinska poanta (tako v oblikah, kot tudi barvah izraza) bi lahko bila bliže svetlobi upanja (npr. v rožnatih barvah), kot pa zloveščim in temačnim simbolom krize. To pomeni, da gre za vprašanje pričevanja v podobah dogajanj, ki me in nas prizadevajo; že temu primerne oznake in poimenovanja, nastanku katerih so botrovale misli o zgrešenih poteh – največkrat v smeri pogubne in brezizhodne stvarnosti – govore in nas opominjajo.

Izhodiščne teme vašega ustvarjanja so bile številne, tudi politične. Bi se opredelili za angažiranega ustvarjalca?

Nikoli se nisem ukvarjal z vprašanjem politične oznake, ali sem angažiran slikar ali ne. Bi pa sedaj, ko beležimo sto let od začetka prve svetovne vojne in skoraj sedemdeset let od konca druge vojne, lahko začel naštevati, najbrž v nedogled, kje, kako, kdaj in zakaj so me – gotovo kot človeka v moralnem in etičnem pogledu – najbolj bistveno zaznamovali ti dogodki. Saj gre vendar in predvsem za vsa, človeško najbolj pretresljiva dogajanja minulega stoletja, za podivjano zlo v obsegu, kot ga zgodovina do tedaj še ni poznala. Najbrž me ni nobena stvar v mojem življenju globlje zaznamovala kot vojna doživetja. Zato so mnogotere očitne posledice povedanega, tudi v pogledu t. i. angažiranih ustvarjalnih vsebin, najbrž neizmerljive.

Kako družbeno, politično okolje vpliva na umetnike? Se je temu vplivu moč izogniti?

Zelo različno. Oportunisti poskušajo izvleči čim večji dobiček od politike za svojo preračunano poslušnost, nasprotniki političnih zapovedi pa običajno drago plačajo svojo nepodkupljivost.

Če na hitro preskočiva na Mednarodni grafični bienale v Ljubljani. Kako na prireditev gledate danes?

S ponosom! To so bili zvezdni prodori in trenutki slovenske likovne kulture v svetu, do kakršnih se težko pride, in so vredni podrobnejše analize. Seveda pa je drugo vprašanje, v kakšni meri smo se tega zavedali v trenutku, ko smo hlastali za novim, a pozabili na nekaj bistveno vrednih stvari, ki smo jih pri prenovi najprej zavrgli. Podobno kot skoraj na vseh drugih področjih dela in uveljavljanja Slovenije doma in v svetu po osamosvojitvi.

Kakšna je po vašem usoda grafike?

Prepričan sem in verjamem, da bodo dobre grafike preživele vse modne trende in dežurne avantgarde. Že zaradi tega, ker njihova vsebina in oblika verodostojno govori in priča o vprašanjih življenja v nekem času. Prepoznavno je tudi pomagala oblikovati pomemben izraz nekega časa.

Kako, kdaj ustvarjate?

Odgovor na vprašanje ustvarjanja se mi zdi po letih izkušenj, ki so se mi nabrale, nekoliko drugačen, kot bi sprva pomislil. Ob razstavi, ki je sedaj odprta v MGLC, sem bolj zavestno opazil, kako sem neke skice za slike kot prototipe, risal tri leta prej, preden je prišlo do izvedbe slike. Največ pa jih sploh ni bilo izvedenih v obsegih in merah, kot so bile zamišljene. To pa ne pomeni, da je bilo ustvarjalno mišljenje medtem na dopustu, saj se z veseljem ukvarjam tudi z drugimi stvarmi, recimo tehnikami, materiali, ki na različne načine zadevajo to vprašanje. Včasih tudi kaj napišem ...

Pravite, da je teorija za ustvarjalca pomembna. Ali danes, po tolikih letih ustvarjanja še odkrivate nova znanja? Se še poglabljate v likovno teorijo?

Nekoč sem obiskal Milana Butino na njegovem domu v Ljubljani. Vprašal sem ga, če bi šel na likovno akademijo posredovat svoja velika in pomembna znanja, ki jih je sistematično nabiral ob svojem slikarskem delu in ob delu v gledališču kot scenograf. Prišel je in marsikaj se je zgodilo in premaknilo v likovni teoriji prav po njegovi zaslugi. Danes je to skoraj neizmerljivo. V času študija sem spoznal, da je bolje biti dobro podkovan tudi s teorijo, kot pa malo vedeti o teh stvareh, ki so v vsakem primeru usodno povezane z ustvarjalnim delom. Najbolje je, da imamo taka jezikovna znanja v malem prstu, saj nam pomagajo, nas osvobajajo, pri ustvarjalnem delu. Tako vsaj sami vemo, za kaj pravzaprav gre!

Vaša dela zaznamuje bogat jezik metafor. Ali med ustvarjalnim procesom kdaj razmišljate o tem, da jih bodo razumeli tudi drugi? Vas obiskovalec razstave zanima?

Zelo! Bolj kot so likovne zamisli minimalistične, konceptualno okleščene mnogih zgovornih podrobnosti, večji pomen imajo likovni znaki, simboli, parafraze, metafore, saj se z njimi lahko v trenutku pove več kot z dolgim besednim opisom. To je ena od pomembnih in temeljnih lastnosti vizualnih sporočil v razmerju do verbalnih, ki se danes v veliko večji meri prakticirajo, kot pa na splošno razumejo.

Veliko pozornost ste vseskozi posvečali tudi svetlobi. Pravite, da je svetloba svoboda. Kako ste v barvnih nanosih iskali svetlobo?

Svetloba je zame sinonim prostosti. Kot simbol je v največjem možnem nasprotju s temo. Če barve žarijo, to pomeni, da barve same po sebi izražajo svojo polno barvno svetlost in moč. Različni barvni toni in njihove nianse pa še natančneje opredeljujejo različne vloge, ki so jim v sliki zaupane. V jeziku simbolov ima svetloba velik pomen, barva pa še določnejšega in to v smislu poimenovanja njene vloge.

Vaša barvna paleta je mnogotera. Kako pride do izbora barvne zasnove?

Zmeraj začenjam z nečim. Pravzaprav se več ukvarjam z idejnimi zamislimi in njih formulacijami, kot pa s samo predzgodovino ideje za sliko, ki ima gotovo žarišče v globoko utemeljeni izkušnji. Ta je pomembna, saj tako pride, da jih slikarsko moramo 'izreči'. Za sliko Masaker, denimo, sem od same misli na temo vedel, da bo krvavo rdeča.

Sodelovali ste v Grupi '69. Kako tovrstna kolektivnost vpliva na umetnikovo delo?

O Grupi '69, katere član sem bil od njenega nastanka, bi bila glede na časovno oddaljenost potrebna veliko širša raziskava, iz zelo različnih zornih kotov, kot bi lahko o tem na kratko na tem mestu odgovoril. Ker je to del naše širše politične, kulturne, socialne, tudi umetniške zgodovine iz polpreteklega obdobja, upam, da bodo pristojne stroke po več desetletjih njenega prenehanja delovanja enkrat odprle tudi to vprašanje. V skupini ustvarjalcev s podobnimi umetniškimi idejami je bilo v času, ko so pri nas predstavniki uradne kulturne politike odkrito napadali abstraktno umetnost in moderno umetnost nasploh, je bilo sodelovanje s sorodno mislečimi kolegi logična oblika odpora proti tej vrsti nasilja.

Kako vidite današnjo likovno sceno? Bi izpostavili posameznike, ki bodo uspeli, ki so dobri?

Problem mladih in nadarjenih slovenskih ustvarjalcev je v tem, da študij, v katerega skupnost vlaga veliko sredstev, še lahko končajo, pozneje pa so vse bolj prepuščeni sami sebi. Zelo malo je storjenega npr. že za njihove sistematične predstavitve, doma in v svetu, saj s porastom števila ustvarjalcev ni bilo dovolj poskrbljeno niti za prostore njihovih razstav, če omenim samo ta problem.

Galerij je v Sloveniji precej. Menite, da imajo slabo programsko politiko? Ali bi moralo MzK bolj premišljeno deliti finančna sredstva ali vse skupaj prepustiti zgolj trgu?

O vprašanjih galerij v Sloveniji, ocenjevanju njihove programske politike, merilih za dodeljevanje sredstev in drugem ne morem govoriti na splošno, saj nimam nikakršnih primerjalnih podatkov. Neprimerno bolje poznam armado nadarjenih in izobraženih ustvarjalcev, ki iščejo za svoje delo človeka vredne pogoje za življenje in delo, pa porabijo za to večino časa in moči, namesto za samo ustvarjalno delo. Kaj storiti? Včasih sem mislil, da se tu nekje najbrž začenjajo sistemska vprašanja, ki pa zadevajo državo, vlado, ministrstva ..., če jih že imamo.