Andrej Medved, Valvasorjev nagrajenec

Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje muzejsko priznanje pri nas, je letos prejel muzejski svetnik, umetnostni zgodovinar in filozof Andrej Medved. V utemeljitvi so med drugim zapisali, da je s svojim izvirnim, samosvojim, predanim, interdisciplinarnim, filozofsko utemeljenim in kritično strokovnim delom izjemno prispeval na področju slovenske in mednarodne galerijsko-muzejske dejavnosti.

Določil je smer razvoja Obalnih galerij in odločilno prispeval k novemu, filozofskemu pogledu na likovno umetnost. Slovenska javnost ga pozna tudi kot pesnika in esejista.

Rodili ste se v Ljubljani. Kdaj vas je zaneslo na Obalo?

V Ljubljani sem živel 28 let, končal sem študij filozofije in umetnostne zgodovine, pa tudi dva letnika primerjalne književnosti. Kot zanimivost naj povem, da sem že v času študija, leta 1972, naredil prvo razstavo v galeriji Meduza, in sicer razstavo Toneta Stojka, za katero sem napisal tudi besedilo. Dve leti sem bil zaposlen na gimnaziji v Kopru, kjer sem spoznal Živka Marušiča.

Po letu dni na svobodi, sem se kot kustos zaposlil v Obalnih galerijah, kamor me je na Marušičev predlog povabil Toni Biloslav. Najprej so sicer sprejeli Tomaža Šalamuna, ki pa je po nekaj mesecih ugotovil, da to delo ni zanj in je odšel. V Obalnih galerijah sem tako zaposlen od leta 1978.

Kakšne so razlike med ustanovami, ki se ukvarjajo z likovno umetnostjo, in tistimi, ki se ukvarjajo z izrazito muzejskimi temami?

Galerija črpa predvsem iz sodobnosti, kar je tudi njena bistvena značilnost. O muzealstvu ne vem veliko. Valvasorjevo nagrado večinoma podeljujejo muzealcem, redko jo prejme galerist.

Torej vas je nagrada presenetila?

Vedno sem presenečen, če kaj dobim. Imena nagrajencev so odvisna od članov komisije. Morda sem jo dobil tudi zato, ker je v letošnji komisiji sodeloval Primorec. Sicer pa me pri tej nagradi plaši, ker sporoča, da sem že končal, jaz sem pa šele začel ... Še najbliže muzealstvu je Stalna zbirka sodobne umetnosti po letu 1976, ki sem jo zasnoval in jo še zdaj vodim. Tega leta je bila namreč prelomna razstava Tomaža Brejca v Moderni galeriji, ko je predstavil Šušnika, Podgornika in Šalamuna, saj je z njimi zavel nov veter.

Zbirka me je spremenila tudi v muzealca, skrbel sem za odkupe, delal evidenco itd. Prej, a tudi kasneje sem predstavil veliko slovenske in tudi tuje umetnosti, pripravili smo 40 tujih razstav, od Arpa, Miroja do Baselitza, Garousta in najmlajše nemške, avstrijske, francoske generacije slikarjev, s poudarkom na risbi. Že v osemdesetih letih sem pripravil Novo evropsko in ameriško risbo s sto vrhunskimi predstavniki, sodeloval z zasebnimi galerijami, kot je galerija Solomon v New Yorku idr. Z najmlajšimi slikarji, kot je bila kölnska skupina Mulheimer Freiheit, sem osebno sodeloval.

V 90. letih so se vrstile študijske razstave, Pregelj, Stupica, Bernard ..., vprašanje kontinuitete slovenskega slikarstva. Z njo sem denimo zastavil vprašanje muzealije – ali je Bernard že najvišje na lestvici vrednotenja, da ga lahko postavimo ob bok dvema, katerih dela so že muzealije.

Pri tem se je postavljalo tudi vprašanje, ali Bern ali Bern, torej ali Bernard ali Bernik. Jure Mikuž je dajal prednost Berniku, vendar je Bernik tranziten avtor, sicer velik mojster, a pri njegovih križanjih gre za neko navidezno bolečino. V umetnini vedno iščem močno sporočilo, pa naj bo to čustvo, tragično ali hudomušno, kot denimo pri Marušiču, kjer prevladujeta neka igrivost in veselje.

Kako pa razlagate sporočilnost pri Bernardu?

Njegovo prvo obdobje niti ni tako originalno, izvirno, prelom se zgodi leta 1978, ko začne njegova slika uhajati čez rob. Potem je prišlo do izbruha Bernardove slike, ki je črpala iz istrske ikonografike. To so slike, ki so se vezale tudi na gotiko, na cerkveno malarijo, predvsem pa na istrsko »folkloro«.

Uporabljal je materiale iz običajnega življenja, cunje, prte, risal je plotove, njegov prvi pogled je mimetičen. Dobesedno je odslikaval predmete, ki so bili okoli njega, te pa je v sliki transformiral v znak, formo, ki izstopa in poje vse te realije, ki so na sliki, ter jih dvigne na nek višji nivo.

Na kateri točki pa je zdaj stalna zbirka?

Sodobna zbirka je najbolj celovita, sicer pa so v Obalnih galerijah še tri zbirke – ex tempore, zbirka primorskih avtorjev, ki je precej okrnjena, in zbirka angleškega fotografa Johna Phillipsa. Pri izbruhu Obalnih galerij je veliko pomagal Toni Biloslav, za katerega zdaj ugotavljamo, da je bil »med in mleko«, veliko je omogočil, rad je imel umetnost, nastajale so monografije ...

Kot rečeno, to je najbolj popolna stalna zbirka sodobne umetnosti od leta 1976 do danes. Zanjo smo tudi na MzK redno prejemali denar za odkupe. Zbirka ima 80 zelo kvalitetnih del. Dopolnjujemo jo z nekaterimi primorskimi avtorji. Na kateri točki je? Že pred leti sem predlagal, da bi jo postavili v skladišču Libertas nasproti Luke Koper, ki je bilo v lasti koprske občine.

Ampak župan Popovič je to poceni prodal, ker nima nobenega smisla za umetnost. Vendar je zdaj MzK v okviru programa evropskega sodelovanja uvrstilo tudi postavitev stalne zbirke v obnovljene ali nove prostore v obdobju 2014-17. Sem optimist in verjamem, da se bo do leta 2017 kaj zgodilo. Kje, trenutno ni tako pomembno, ključno je, da bo zbirko mogoče nekje videti.

Ali je zdaj v depojih?

Ja, zelo neprimerno.

Občasno jo uporabite?

Tu in tam imamo občasne razstave, kot je bila denimo Arte Colta, ki se igra z naslovom Pittura Colta, visoko kultivirana umetnost pač, kjer smo iz del stalne zbirke postavili pri ostalih avtorjih še dodatno gradivo. Bila je zelo ekskluzivna. Zdaj pripravljam kiparsko razstavo zadnjih 40 let, od 1975 do 2015, kjer bi iz naše stalne zbirke vzeli Brdarja, Vodopivca, Počivavška, Bratušo, Dubo Sambolec, Begića ... in jih dopolnili z deli, ki so sočasno nastajala. To bi lahko bilo v Monfortu, kjer je za tovrstne razstave idealen prostor.

Kakšni so bili kriteriji za uvrstitev avtorjev v stalno zbirko?

Kriteriji so se denimo precej razlikovali od tistih za stalno zbirko v Moderni galeriji. Tam avtor nastopa samo z enim delom, zaradi česar nimamo vpogleda v njegov razvoj oz. v različne faze njegovega ustvarjanja. Mi pa smo odkupovali od posameznih avtorjev različna dela iz različnih obdobij. Zbirka tako kaže čas, kontinuiteto tudi pri posameznih avtorjih. Seveda je ključen kriterij kvaliteta.

Ste se pred nakupi s kom posvetovali?

Bil sem glavni selektor, vendar sem se večkrat posvetoval tudi s kolegi, ki so me na določena dela opozarjali ter mi svetovali. Recimo Akvarium, delo Sergeja Kapusa, je izjemno platno, na katerega so me opozorili kolegi. Odkupi so bili vezani na program razstav in potem smo lažje odkupovali, tudi MzK nam je hitreje odobrilo sredstva, če so vedeli, da gre za vzporedno dejavnost. Odkupili smo tudi nekaj zgodnejših del, saj smo začeli zbirko postavljati leta 1983. Pri tem smo sodelovali z drugimi sorodnimi ustanovami in galerijami. Prek Equrne smo kupili denimo dve Podgornikovi deli, od katerih je eno res vrhunsko.

Ima zbirka tudi katalog?

Ima več katalogov, ker je vezana na parcialne individualne razstave. Pred dvajsetimi leti sem v MG predstavil celotno zbirko, ki je do tedaj nastala in je izšel katalog. Ob stalni postavitvi v novem prostoru bi rad izdal študijski katalog s teksti različnih strokovnjakov.

Zbirka je že v letih. Ali je že potrebna restavriranja?

Ja, seveda, recimo delo Metke Krašovec, Angel, delo na papirju, je v zelo slabem stanju. Včasih je bilo za restavriranje več sredstev, danes ni niti evra.

V muzeje pa vendarle zahajate. Bi lahko kakšnega na Obali izpostavili?

Imamo dva, Pokrajinskega v Kopru in Pomorski muzej v Piranu. Eni so bolj delavni, drugi manj, nekateri kustosi pripravljajo eno razstavo tudi več kot pet let, medtem ko moramo kustosi v galeriji delati veliko hitreje. V galeriji nimamo zamika v hoji za umetniškim delom. Galerist dela sproti, medtem ko muzej sedanjost ocenjuje kot preteklost. Muzealci sedanjo zgodbo v umetnosti ocenjujejo za nazaj in jo postavljajo za prihodnje rodove strokovnjakov, ljubiteljev. To je bistvena razlika. Res pa je, da mi je blizu teoretičen pristop k temam, kar me povezuje z muzealci.

Kako gledate na ločevanje funkcij umetniškega vodje in direktorja?

Tega ni. Sam sem prepovedano uporabljal naziv umetniški vodja, čeprav sem to funkcijo dejansko opravljal. Formalno pa sem bil vedno višji kustos, muzejski svetnik. Prav bi bilo, da sta funkciji direktorja in umetniškega vodje ločeni, direktor naj ne bo kustos, temveč naj skrbi za pravne zadeve, finance, za red v hiši. Sicer pa je naš kolektiv izjemen, imamo ekipo izobraženih kustosov, to so še Majda Japelj Božiglav, Nives Marvin in Tatjana Sirk Juri.

Bliža se muzejska noč. Kako ponočujete na Obali?

Nad dogodkom smo vedno navdušeni, udeleži se ga veliko ljudi. Tradicija je že dolga, gotovo bo tudi letos rajanje ...