Tiskane izdaje
V Moderni galeriji vidim muzej moderne slovenske umetnosti in najbolj reprezentativno razstavišče, v katerem naj bi sistematično prirejali retrospektivne razstave naših najvidnejših novejših umetnikov, sodobnih in pokojnih.
Tovrstnih razstav je bilo v galeriji veliko predvsem v preteklosti, a vztrajajo v njej tudi v novejšem času vse do danes, če pomislimo na uspešne predstavitve Zorana Mušiča, Janeza Bernika, Metke Krašovec, Marka Šuštaršiča ali Gabrijela Stupica. Želel bi si, da bi ostale take postavitve z obveznimi študijskimi katalogi temelj galerijske dejavnosti in da bi doživeli razstave v Moderni galeriji vsi izraziti slovenski umetniki.
V tem, kolikor opažam, vidijo smisel galerije tudi sami ustvarjalci. Zgodilo se je celo, da me je prišla pred leti v imenu skupine umetnikov ugledna ustvarjalka prepričevat, naj se prijavim za direktorja galerije (na kar seveda nisem niti pomislil), izrecno zato, da bi v njej prišli na vrsto številnejši starejši sodobni slikarji in kiparji. Od njih jih poznam kar nekaj, ki danes protestno ne stopijo v galerijo, češ da je zanemarila svoj temeljni namen.
Bilo bi namreč spoštljivo in samoumevno, da bi umetniki, kot je na primer akademik Drago Tršar, vsaj ob visokih življenjskih jubilejih doživeli retrospektivno razstavo v Moderni galeriji, pa je kljub svoji veliki želji in prošnjam ni niti France Mihelič. A je je bil deležen takoj po smrti, kar kaže na nespoštovanje živih umetnikov, brez katerih ne bi bilo ustvarjalnih opusov, ki so resda šele po smrti avtorjev razpoložljivi kot zaključeni in trajni.
Danes to temeljno vlogo Moderne galerije dopolnjujejo tudi druga razstavišča, med njimi murskosoboška galerija, Galerija Cankarjevega doma pa kranjska Galerija Prešernovih nagrajencev ali žal kletna Jakopičeva galerija, kar se je nazadnje izkazalo ob jubilejni razstavi Jožeta Ciuhe, ki bi si jo zaslužil v Moderni galeriji. Res pa je tudi, da je vidnih ustvarjalcev razmeroma precej in da bi bilo v Moderni galeriji težko vse pomembne sodobnike zajeti zanje pravočasno.
Vendar bi bile tovrstne razstave lahko še pogostejše, odkar Moderna galerija razstave slovenskih pa tudi drugih mlajših ustvarjalcev, ki so nekdaj preveč prekinjale ritem poglobljenih razstav, zadnja leta prireja v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Zlasti te predstavitve so v številnih očeh videti preveč trendovsko usmerjene, kot da so izbrana imena oziroma skupine in konceptualne zasnove ter novi elektronski mediji v svoji deklarirani aktualnosti edini relevantni.
Ker tega dela galerije ne spremljam dovolj, ga sicer ne morem komentirati, v načelu pa menim, da naj bi pogled osrednje nacionalne ustanove s svojim zanimanjem presegal obzorje specializiranega razstavišča, ki apriorno sledi današnjim najbolj trendovskim doktrinam.
Četudi se s tem sledenjem lahko galerija z lastnimi ali gostujočimi kuratorji odmevno povezuje v ustrezne muzejske mreže in si tako v mednarodnih stanovskih krogih dviguje ugled, to še nikakor ni potrdilo o resničnem pomenu njene dejavnosti oziroma o zveličavni presoji pogosto dvomljivih vizualnih pojavov. Bolj kot propagiranje trendov naj bi ji bilo v čast prepoznavanje izstopajočih osebnosti z ustvarjalnim potencialom, ki duhovno bogati gledalca.
Še iz otroštva se spominjam iz Moderne galerije zlasti njene stalne muzejske zbirke, ki bi bila lahko tudi danes izčrpnejša, in se zavedam, kako velik vzgojni pomen ima že za mladino in kako odgovorna je v predstavljanju slovenske ustvarjalnosti v samostojni državi tudi tujim obiskovalcem.
Šele pozneje pa sem spoznal, kako dragoceno je navzven manj opazno galerijsko zbiranje in urejanje dokumentacije, ki so jo v Moderni galeriji vselej ljubeznivo pripravljeni posredovati raziskovalcem, in želim si, da bi se v njej tudi ta dejavnost stopnjevala še naprej.
