Avstrija ni zgolj Dunaj in Salzburg

Podobe telesa: Prvi primer regionalnega sodelovanja slovenske in avstrijske Koroške.

Objavljeno
16. maj 2014 13.08
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Mojstri slovenskega modernizma in sodobne likovne umetnosti v Pliberku na eni in nabor umetnikov iz avstrijske Koroške v Slovenj Gradcu na drugi strani.

To se na prvi pogled zdi dokaj neuravnotežen primer regionalnega kulturnega sodelovanja oziroma bi ga lahko interpretirali kot še en primer slovenske inferiornosti, ko se dežela enači z državo.

Pliberk pač šteje komaj štiri tisoč duš in komaj kaj pomeni na kulturnem zemljevidu, slovenjgraška galerija pa ima v slovenskem prostoru povsem drugačno težo. Vendar lahko razstavo Podobe telesa, ki jo gostita Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in Muzej Wernerja Berga v Pliberku, interpretiramo tudi drugače.

Slovenski del Koroške niti po obsegu niti po kakovosti likovne produkcije pač ne more konkurirati avstrijskemu delu te pokrajine, zato je smiselno levji delež predstavitve slovenske umetnosti prepustiti nacionalnemu izboru, v zameno pa dobimo vpogled v kulturo, o kateri vemo malo ali nič.

Celo med poznavalci je verjetno malo takšnih, ki so že kdaj slišali za tako imenovani Čajnski krog (Nötscher Kreis) v vasici Čajna v Ziljski dolini, čeprav nikakor ne gre za marginalen fenomen, temveč za dovolj pomemben krog umetnikov, ki mu zlahka pripišemo avstrijski nacionalni ali celo – kolikor je ta termin sploh še relevanten – ­srednjeevropski pomen.

Franz Wiegele, Anton Kolig, Sebastian Isepp in Anton Mahringer, ki so ga tvorili, sodijo med vodilne ekspresioniste tedanjega ­obdobja, ob teh je še vrsta avtorjev, ki so manj inventivni oziroma bolj pod vplivom tedaj prevladujočih francoskih tendenc, a jih – če nič drugega – odlikujeta popolno obvladovanje metjeja in visoka kultiviranost izraza.

Seveda tudi umetniki povojnega obdobja, ko se je Avstrija po mnenju Christine Wetzlinger - Grundnig znašla na »točki nič« in se je le počasi spet navezala na svetovne modernistične tokove – pri tem sta odigrali veliko vlogo prav koroški avtorici Maria Lassnig in Kiki Kogelnik (rojena prav v Pliberku), ki sta se proslavili tudi v svetovnem merilu.

Ne gre pozabiti tudi na koroškega rojaka Valentina Omana, tukaj je še sam Werner Berg, nekakšen pandan ikoni koroškega oziroma slovenjgraškega slikarstva Jožetu Tisnikarju, ki ju povezujejo svojstvena arhaičnost in poetičnost izraza ter navezava na primarna formalna in vsebinska izhodišča, imata pa izjemen vpliv na celotno kulturno identiteto obeh omenjenih regij.

Zanimive interakcije med deli

Telo oziroma figuralika v najširšem pomenu seveda sodi med najbolj referenčna ikonografska izhodišča, ki omogoča najbolj neposredno in intenzivno identifikacijo ter sama po sebi predstavlja reprezentativno vrednost, zato je takšen izbor logičen in za začetek tovrstnega medregionalnega sodelovanja tudi najbolj smiseln.

Ker izbor ni zastavljen kronološko, nastajajo dovolj zanimive interakcije med posameznimi deli, kar seveda velja za slovenski in avstrijski oziroma koroški del razstavnega projekta, vzporednice in cezure postavljajo izbrana dela v novo, drugačno konstelacijo.

Ob brisanju nacionalnih in časovnih determinant se razpira svojstven, svež in v marsičem celo komplementaren izris vizualne kulture na obeh straneh meje, k temu pa doda posebno noto širok razpon medijev, ki sega od klasičnega slikarstva in kiparstva do fotografije in videa.

Če potegnemo črto, bodo v majhnem Pliberku lahko do sredine septembra občudovali vrhunska dela slovenskih avtorjev, kot so Božidar Jakac, brata France in Tone Kralj, Gojmir Anton Kos, Marij Pregelj, Zdenko Huzjan, Mirko Bratuša, Goran Bertok in Mirko Begič, mi pa smo končno dobili vpogled v do zdaj malo znano produkcijo, ki nikakor ni zgolj lokalna kurioziteta.

Da se končno znebimo klišejev ...

Razstava s tem presega shematičnost percepcije, ki je do zdaj kljub deklarirani zavezi o decentralizaciji in razpršitvi kulturnih centrov še vedno potekala predvsem na osi prestolnic in najbolj izpostavljenih ali celo razvpitih umetnikov, kolektivna identiteta pač ni abstrakten pojem, temveč je zbir individualnih identitet in te se seveda napajajo iz različnih, tudi lokalnih virov.

Priporočljiv obisk, da se končno znebimo klišejev, da je Avstrija zgolj Dunaj in morda še Salzburg in da so edini avstrijski likovni umetniki, ki jih je vredno poznati, Egon Schiele, Gustav Klimt, Oskar Kokoschka, Arnulf Rainer in Thomas Reinhold.