Barvni curek in njegove forme

Zadnji teden se je v izolski galeriji Insula predstavljala sodobna umetnica Sanja Tošić, ki si za svoj objekt fotografiranja izbira gibajočo se barvo – s svojimi deli namreč raziskuje težnost, gibanje in formo, ki nastajajo pri gibanju barve.

Kljub temu da je končni izdelek digitalna fotografija, umetnica pravi, da je v središču njenega ustvarjanja likovno delo, s katerim vzpostavlja svoje zamisli. Njeni posnetki kapljajoče barve so nastali že med študijem, vendar jih ni cenila, dokler ni opazila, da s tehniko »drop photography« ustvarja tudi angleški umetnik Damien Hirst.

Ta se je s serijo del »spin paintings« prvič predstavil leta 1992 in z njo požel precej odobravanja. Največji vtis je na Tosićevo sicer naredil Salvador Dali, kot pravi, predvsem zaradi fotorealističnega pristopa v načinu slikanja ter zaradi skrajno imaginarnih, domišljijsko dovršenih konceptov, prek katerih je prikazal novo, nadrealistično obliko stvarnosti.

Sanja Tošić svoje delo označuje kot dinamično, eksperimentalno, v drugi fazi pa kot natančno, statično in analitično. Z računalniško tehnologijo in digitalnimi mediji namreč prepleta tradicionalne načine mešanja snovnih barv, kar proces likovnega ustvarjanja pripelje na drugo raven, na kateri je neposreden stik vzpostavljen šele z barvo. »Navdihuje me možnost, da lahko s fotoaparatom razmeroma hitro zajamem uprizorjeni trenutek, ko se barvni curek v tekočini razvija v veličastne popolne forme.«

V osnovi njena dela niso abstraktna umetnost, kot bi gledalec sprva lahko predvideval, ampak eksperimentalna, vendar so nato fotodokumentarna in transformirana tako, da kljub naravnim elementom dajejo vtis abstraktnega.

Fotografijo uporablja na avtentičen način, »kot lovilko trenutka materialnih prelivov barv, ki jih z očesom ne moremo zaznati v taki obliki, kot jih lahko kasneje«. Hipnosti ne moremo doživeti v trajno estetski obliki, ne moremo je opazovati tako, da bi jo lahko proučili, doživeli, pravi. »Moja zamisel je, da bi gledalec ob delih, ki spominjajo na organske forme, doživel sublimni občutek, ki ga ob človekovi majhnosti doživimo kot veličastno moč narave.«

Danes je meja med digitalno sliko in fotografijo zelo tanka, zaradi česar je njena dela težko natančno opredeliti. Nedvomno gre za digitalno umetnost, a je njen ustvarjalni proces večplasten in zajema več medijev.

Akademski slikar dr. Črtomir Frelih dela Tošićeve opredeljuje kot fotodokumentacijo nestabilnih kiparskih struktur. »Podobno nestabilne se kažejo strukture sodobne družbe in vse skupaj že spominja na ruinizem. Njena dela spominjajo na to, da se danes takemu katastrofizmu bližamo mnogo hitreje kot v obdobju romantike. Na glavo obrnjeni vulkanski izbruhi so videti kot napoved kataklizme, a so kljub temu na poseben način videti lepi. Ob njih namreč začutimo majhnost človeka ob gromozanski moči narave. Estetsko ugodje zbuja to, da se v poziciji gledalca počutimo varne.«