Tiskane izdaje
Poteza kiparja Jakova Brdarja je tako prepoznavna, da bolj ne bi mogla biti. Zato slovenski turisti v Komiži na otoku Visu te dni doživljajo manjše šoke, ko na valobranu zagledajo njegovi skulpturi, vsaj prvi hip misleč, da sta preseljeni z Mesarskega mostu v Ljubljani.
Tisti, ki Brdarjevih kipov Adama in Eve na Mesarskem mostu ne poznajo prav dobro in so jim v spominu ostali le monumentalnost in slog, Komižo zapustijo prepričani, da sta se skulpturi preselili. Boljši opazovalci pa vidijo, da sta kipa različna, saj predvsem ni težko zgrešiti, da nimata človeških glav, kakor jih imata Adam in Eva, ampak sta na človeških telesih ptičji glavi.
Na valobranu eden nasproti drugemu stojita Ona in On, velikanski skulpturi, ki ju je Brdar prvič pokazal javnosti na razstavi v ljubljanski galeriji TR3 konec maja. Po zaprtju razstave Ona in On še nista našla stalnega domovanja in njun avtor se je domislil, da bi ju pokazal njemu ljubim Komižanom.
S tovornjakom in dvigalom
Jakov Brdar namreč že kakšnih petnajst let redno obiskuje Komižo, ker so mu mesto in njeni prebivalci prirasli k srcu. Županja je bila nad njegovim predlogom navdušena in Ona in On sta se odpravila na pot, ki ni bila preprosta. Ona je namreč visoka 280 centimetrov, On 265 in ker sta ulita v bron, sta zelo težka. Ko sta s tovornjakom prispela na cilj, ju je bilo na meter in pol visok valobran treba namestiti z dvigalom.
Mediteranska sproščenost
Ona in On se tik ob morju dobro počutita, delujeta povsem drugače kot v galerijskem prostoru v Ljubljani in že na fotografijah je videti, da izžarevata mediteransko sproščenost. Na valobranu stopata eden proti drugemu, morda se bosta objela, ko se bosta približala ...
Že na razstavi v Ljubljani sta se ptičji glavi z velikanskima kljunoma na človeških telesih nekaterim obiskovalcem zdeli nenavadni in celo strašljivi, seveda sta deležni komentarjev tudi v Komiži. Kot nam je dejal Komižan Zdenko Zanki, skulpturi med domačini in turisti plenita veliko pozornost in nikogar ne puščata ravnodušnega. Že sami po sebi sta impozantni, položaj na zidku tik ob morju je kot nalašč zanju, je dejal. »Jakova imamo Komižani za svojega, zato so vsi komentarji o skulpturah nekako romantični, tudi tisti negativni. Ponosni smo nanju, tudi pred turisti, ki se čudijo, da sta tako veliki umetnini razstavljeni v tem nepomembnem mestu. To vendarle ni Dubrovnik.
Ne vedo pač, kar vemo domačini, da sta se tu znašli iz čustvenih razlogov. In ne vedo, da je Jakov Brdar v Komiži kot domačin.« Zdenkovemu osemletnemu sinu Dinku, ki ga je Brdar spoznal, ko je imel likovno delavnico v tamkajšnji osnovni šoli, je bilo zaupano odprtje razstave. Na njej je mali Dinko obiskovalcem zares nazorno razložil, kaj kipa predstavlja: »Skulpturi imata človeški telesi in glavi galebov, ker nam želi umetnik povedati, da imajo tudi galebi dušo.«
Umetnik in galeb
Sam umetnik je še zdaj prevzet nad to lucidno predstavitvijo, kajti galebe rad in dolgo opazuje. Na Komiži ima tudi enega svojega, ki ga vselej čaka, da si razdelita ribji obrok. Brdarja čakajo tudi Komižani, kajti zadnja leta z umetninami bogati njihovo mesto. Na pročelja hiš postavlja svoje skulpture in na ta način Komižani in turisti vidijo razstave, ki jih drugače zelo verjetno ne bi nikoli.
Ona in On sta vidna s prav vsake točke Komiže in z morja. Brdar, ki se je pravkar vrnil od tam, pravi, da dobi bron najlepšo patino, zeleno, na morju zaradi soli. Čeprav sol dobro dene bronu, eden od domačinov vsako jutro s sladko vodo splakne Njo in Njega. Brdar o Komiži pripoveduje z neverjetno toplino, pa vendar raje živi v Ljubljani. »Tam ne bi mogel delati. Komiža me pomembno oblikuje, me navdihuje, a moram od tam odhajati. Od lepote zbežim. Komiža je dantejevska, je raj in pekel,« je dejal.
Mistika
V Brdarjevih zadnjih delih je vedno bolj očitno njegovo nagnjenje k mistiki. Je s tem povezano tudi to, da je na vseh njegovih umetninah iz zadnjega desetletja datum 22. 4.? Brdar pojasni: »Odkar je pred dvanajstimi leti umrla moja mama, vsako skulpturo posvetim njej. Na ta datum me je rodila.« Brdar je prepričan, da nad vsakim človekom bedi duh nekoga, njemu se zdi, da njega čuva materin duh.
Jakov Brdar je pri triinšestdesetih letih v umetnosti vse izraznejši in žlahtnejši. Razmišlja in predvsem občuti drugače, kot je v mlajših letih, in v pogovoru z njim je zaznati ogromno kreativne energije. Najbolje se počuti, ko dela zase, pravi, delo po naročilu mu ne gre. Slabo prenaša, kadar se vtikajo v njegovo vizijo.
Vesel je, da sta Ona in On še vedno njegova. Vesel pa je tudi, da Adam, Eva, Prometej in Satir niso več njegovi. So last mesta Ljubljana, ki jih je po dolgem času vendarle kupilo. Na srečo, kajti pogrešali bi jih, če bi jih avtor preselil v tujino ali shranil v depo.
Ona in On se bosta po koncu turistične sezone vrnila s Komiže v Ljubljano. Ko sva včeraj z Brdarjem sedela pred Platano ob Kongresnem trgu, se mi je ta ves čas ponujal kot idealen prostor zanju. Mimo je prišel župan Zoran Janković, zelo prisrčno je pozdravil umetnika. Ko bi ta prisrčen pozdrav obetal, da se bosta Ona in On zapeljevala prav na tem trgu; prelepem, a celo za minimalistični okus malo praznem.
