Časi, ko so bili muzeji skriti, so mimo

Strossmayerjeva ulica, Lent, Studenci, Trg Leona Štuklja ... Po treh desetletjih načrtov, desetletju priprav in treh letih preigravanja scenarijev in (dragih) arhitekturnih načrtov se je projekt nove Umetnostne galerije Maribor (UGM) spet znašel na začetku, v igri je spet obstoječa lokacija na Strossmayerjevi ulici.

Kronologija zapletov je znana. Mednarodnemu razpisu, na katerem sta zmagala madžarska arhitekta Tamás Lévai in Ágnes Jószai in ki je predvideval novogradnjo na Lentu, je sledila sprememba načrta in selitev v objekt MAKS na Studencih, ki so ga projektirali v arhitekturnem biroju Sadar + Vuga. Tudi ta zamisel je propadla. Nato so se pojavljale ideje o novih lokacijah, denimo adaptaciji stavbe nekdanje SDK v centru mesta, na koncu pa je mariborski župan Andrej Fištravec sprejel odločitev, da UGM ostane, kjer je, in se obnovi kompleks stavb nekdanjega samostana celestink.

Gre za zgodovinsko in stilno zelo heterogen kompleks, ki obsega pet objektov iz različnih obdobij, različna je tudi njihova spomeniška vrednost. Direktorica UGM Breda Kolar Sluga načeloma ne nasprotuje temu predlogu, vendar bo moral zavod za spomeniško varstvo v tem primeru pač spremeniti svoje stališče, saj je še nedavno kategorično zavrnil soglasje za adaptacijo in rekonstrukcijo.

Evropska prestolnica kulture naj bi bila preobrat pri gradnji nove moderne galerije, zdaj pa se zdi, da ni bil narejen niti korak naprej ...

Bojim se, da smo naredili celo nekaj korakov nazaj. Novo vodstvo mesta je odločilo, da bo UGM ostala na sedanji lokaciji, pri čemer so se oprli na načrt, ki je nastal pred desetimi leti. Ta je zastarel in neuporaben, saj ne upošteva sodobnih galerijskih standardov, poleg tega je zavod za spomeniško varstvo leta 2007 podal mnenje, da se v traktu ne more izvajati adaptacij in prezidav. Sicer pa bomo nadaljevali pogovore z zavodom, morda bodo tokrat podali drugačno mnenje.

To bi bilo nenavadno, ker tako pač ne morejo spreminjati svojih stališč?

Težko napovedujem, res pa v galeriji ne moremo pristajati na zasilne rešitve. Nesmiselno bi bilo trošiti denar, če novi prostori ne bi odgovarjali splošno sprejetim izhodiščem, kakšen mora biti sodobni muzej oziroma galerija, pri čemer ni pomembna samo prezentacija umetnin, temveč mora biti to tudi prostor izobraževanja, raziskovanja in ne nazadnje socializacijski prostor, v katerem se kulturne vsebine prepletajo s preživljanjem prostega časa klasičnih obiskovalcev in starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi potrebami.

Ob naštetem je danes za odmevnost skoraj nujna tudi ikoničnost arhitekture.

To že ves čas poudarjamo. Ne želimo se primerjati z megalomanskimi tovrstnimi projekti, vsekakor pa si želimo tudi določen arhitekturni presežek, ki bi sam po sebi prezentiral vsebino, torej sodobno umetnost, ob tem pa še atraktivnost in odprtost. Časi, ko so bili muzeji skriti za zidovi palač, so mimo.

Prvoten načrt novogradnje na Lentu je predvideval številne dodatne programe. Na obstoječi lokaciji zanje ni prostora?

Ja, otroškemu muzeju, centru kreativne industrije, hiši arhitekture in še čemu se bomo, kot kaže, morali odpovedati. V centru MAKS na Studencih je bila namesto tega predvidena najprej gledališka, nato pa večnamenska dvorana, kar je bilo za nas prav tako sprejemljivo, saj si želimo preplet različnih umetnostnih zvrsti na enem mestu. Tudi ta projekt je propadel. Zdaj smo pripravili novo različico načrta, ki predvideva pet tisoč štiristo kvadratnih metrov uporabnih površin, kar je polovico manj kot na Lentu, vendar je to res minimum, od katerega ne moremo odstopati.

Torej bi bilo treba trakt ob sedanji galeriji porušiti in ga nadomestiti z novogradnjo?

Do zdaj so na zavodu za spomeniško varstvo zagovarjali stališče, da je treba ohraniti vse gabarite, notranji tlorisi so tako rekoč nedotakljivi, prav tako je treba ohraniti vse elemente s spomeniško vrednostjo. Ker je teh zelo veliko, so kakršnikoli resnejši posegi nemogoči, vsakomur pa je jasno, da so artefakti sodobne umetnosti specifični po dimenzijah in da bi bilo številne razstave že logistično nemogoče pripraviti. Obnova brez premišljenega načrta ne pride v poštev, le poglejte, kaj se je zgodilo z adaptacijo dominikanskega samostana na Ptuju, kjer je dvorana izgubila akustiko in zdaj nihče ne ve, kakšen program naj se v njej sploh odvija.

Lahko se zgodi, da bodo z usklajevanjem spet izgubljeni meseci ali celo leta?

Srčno upam, da ne bo tako.

So že postavljeni kakšni roki?

Načrtujemo, da bi odločitev ali vsaj temeljna izhodišča predstavili ­septembra.

Deset milijonov evrov, ki so na UGM tri leta čakali na ministrstvo za kulturo, je bilo preusmerjeno na vojaški muzej v Pivki.

Seveda računamo na podporo države in mesta, predvsem pa na evropska sredstva, ki bi morala pokriti okoli osemdeset odstotkov naložbe. Denar je vedno problem, ampak vseeno sem prepričana, da se ga da najti. Poglejte le projekt Teš 6, ki se čez noč podraži za sto milijonov, ta vsota pa bi zadoščala za ureditev celotne slovenske kulturne infrastrukture.

Da je treba problematiko UGM urediti, ni dvoma, vendar je ob utemeljenosti zahtev potrebna tudi sposobnost prepričevanja in lobiranja. Likovna in vizualna umetnost je skupaj z literaturo v Mariboru v izrazito podrejenem položaju, večina pozornosti je namenjena uprizoritvenim umetnostim in glasbi.

Žal to drži. Če nekoliko pretiravam, bi lahko naredili primerjavo s profesionalnim in uličnim gledališčem; mi smo skorajda v rangu pouličnih artistov, sedanja infrastruktura ne odgovarja osnovnim razstavnim in varnostnim standardom, zato – simbolično rečeno – nimamo svojega odra. Naši obiskovalci pa imajo visoke zahteve, dnevno nas sprašujejo, kdaj bomo imeli program, primerljiv denimo z Zagrebom ali Gradcem, vendar je to za zdaj povsem neuresničljivo.

Tukaj je tudi vedno v depojih skrita stalna zbirka.

Gre za drugo največjo zbirko pri nas, ki obsega okoli tri tisoč petsto kosov, med njimi so nekatera izjemna dela renomiranih avtorjev in bilo bi korektno, da bi lahko bila vsaj nekatera med njimi stalno na ogled.

Spomnim se pokroviteljskih nasvetov iz Ljubljane v preteklosti, češ, vi ste regionalna galerija, ne razmišljajte velikopotezno, izpolnjujte le svoje lokalno poslanstvo.

Ta miselnost ne prevladuje več. Razpršitev kulturnih centrov je povsod trend, ki ga moramo tudi mi upoštevati, poglejmo le sosednjo Avstrijo, kjer je Dunaj seveda še vedno dominanten, vendar imajo Gradec, Salzburg in Linz povsem drugačno težo kot pred nekaj desetletji. Maribor ima nove študijske programe, denimo umetnostno zgodovino, v UGM prihaja veliko študentov iz vse Slovenije, skratka, zgolj regionalnega ali celo lokalnega statusa nihče več ne favorizira.

Danes brez velikih imen ne gre več. Maribor bi lahko stavil denimo na Zorana Mušiča, ki je tukaj preživel desetletje?

To je eden naših adutov. V načrtih smo imeli tako imenovano Mušičevo sobo, kjer bi slikarja detajlno predstavili, in sicer v času njegovih srednješolskih let in v obdobju študija na zagrebški likovni akademiji, saj je tudi v tem času v Mariboru intenzivno razstavljal, vendar tudi to brez nove stavbe ni mogoče. Sicer pa imamo le šest Mušičevih del, od tega dve oljni sliki.

Zbirko bi lahko dopolnili, saj je nemalo njegovih platen na trgu?

Žal je naš fond za odkupe zelo skromen, za ta namen smo imeli v preteklih letih na voljo le okoli pet tisoč evrov, letos nimamo niti centa. Res je v sedanji ekonomski krizi priložnost za tovrstne nakupe, ker je marsikdo prisiljen razprodajati svoje zbirke, vendar, kot rečeno, teh sredstev nimamo.

Za EPK je bila predvidena velika razstava iz zbirke Tate Modern, vendar ste jo morali zaradi odpovedane gradnje nove galerije preklicati. Kdaj jo lahko pričakujemo oziroma kdaj lahko pričakujemo kakšno veliko razstavo v novih prostorih?

Do zdaj smo že nekajkrat napovedali datum odprtja, in sicer na različnih lokacijah, najprej pred začetkom EPK, nato na koncu, vendar se je vedno pokazalo, da so bile napovedi napačne. Če ne bo novih zapletov, bi lahko takšno razstavo odprli leta 2017.