Tiskane izdaje
V zatemnjenem prostoru galerije je instalacija Vanitas Machine nemške umetnice Verene Friedrich obsijana kot sveti gral v templju. Nanaša se na sodobna prizadevanja za daljšo življenjsko dobo s pomočjo znanosti in tehnologije.
Vanitas je v umetnosti žanr tihožitja, ki je cvetel na Nizozemskem v zgodnjem 17. stoletju. Na slikah so bili objekti, ki so simbolizirali neizogibnost smrti, jalovost posvetnih dosežkov in plehkost užitkov. Gledalca so nagovarjali, da razmisli o minljivosti življenja.
Sprva so vsebovali predvsem podobe lobanje kot simbola smrti, sčasoma pa tudi druge motive, kot je gnilo sadje (kaže propad) oziroma tisto, kar odraža kratkotrajnost življenja, kot so mehurčki, dim, ure, sadje, rože, metulji.
Umetnica Verene Friedrich je za simbol minevanja vzela podobo sveče. V srednjem veku so sveče uporabljali kot merilce časa, saj so na podlagi količine zgorelega materiala vizualno določili pretekli čas. Kot eden klasičnih vanitas simbolov sveča priklicuje nesmiselnost trenutka, praznino človeškega življenja in konec vsega bivajočega; smrt in razpad.
Postavila jo je pod večjo stekleno posodo, v katero nadzorovano dovaja zrak, tako da sveča sicer gori, a podaljša svoje gorenje zaradi minimalne prisotnosti kisika. Umetnica je pojasnila, da je njena življenjska doba v teh nadzorovanih pogojih vsaj dvakrat daljša.
Sorodno človeškemu procesu dihanja tudi sveča v izgorevanju porablja kisik in proizvaja ogljikov dioksid in vodo. Slišimo lahko dihanje stroja, ki subtilno ironizira željo po večnem življenju.
Gradivo preteklosti
Razstavi je dodala tudi nekaj podob in gradiv, iz katerih je nastala njena instalacija, recimo ilustracije metabolizma pri sveči in človeku, ki delujeta podobno: potrebujeta kisik za življenje in izdihujeta ogljikov dioksid. Sodobne teorije staranja, kot je tako imenovana teorija metabolizma, na katero se nanaša delo, trdijo, da je življenjska doba živih bitij recipročno povezana s presnovo energije, vnosom kalorij, porabo kisika in srčnim utripom. Višja ko je stopnja presnove, krajša je življenjska doba organizma. Če presnovo upočasnimo, se bitju (sveči) podaljša življenje.
Dodala je še dve sliki: podobo sveče, ki so jo uporabljali kot uro, ki je merila čas, ter sliko sveče kot vanitas simbola minljivosti. Na ogled je postavila tudi knjigo The Chemical History of a Candle iz leta 1860, ki jo je napisal angleški fizik in kemik Michael Faraday, ter sliko iz njegovih popularnih predavanj. Znanstvenik je svoje eksperimente s svečo popisal v 200 strani dolgi študiji, poznamo pa ga po številnih odkritjih: o elektromagnetni indukciji, naredil je prvi transformator in prvi model električnega generatorja, podal dva zakona o elektrolizi, ki se danes imenujeta po njem, se ukvarjal z magnetno silo in magnetnim poljem.
Sama do človekovega boja z minljivostjo nima enoznačnega stališča. Po eni strani jo tehnološke možnosti fascinirajo, po drugi pa se sprašuje, v čem je njihov smisel. »Za podaljševanjem življenja je industrija, a kaj s temi leti pridobimo? Je pomembno živeti pet let več?« se sprašuje.
Biološki material
Tudi njena ostala dela raziskujejo odnos med telesom, znanostjo in tehnologijo ter vključujejo uporabo elektronskih, digitalnih in kiparskih medijev in biološkega materiala. Njeni projekti so večinoma realizirani v obliki instalacij, včasih je vanje integriran video ali zvok.
Leta 2010 je nastala zvočna instalacija Transducers. Organski materiali so v steklenih posodah, ki visijo s stropa. V vsakem je kos človeških las različnih oseb. Lasje premikajo mehanizem in ko se začnejo zibati, ustvarjajo zvok. Leto kasneje je naredila projekt Cellular Performance, ki je nastal v laboratoriju s človeškimi celicami. Te je prisilila rasti v besede, ki so zapisane na ovitkih kozmetičnih produktov, kot so Age Performance Formula, Anti Time Formula, DNAge, BioChange, Cellular Performance idr.
Projekt Cellular Performance nakazuje, da celice v telesu kot v performansu opravljajo določeno delo. Če jih usmerimo v drugačno delovanje (s kemičnimi dodatki naj bi celice upočasnile svojo igro staranja), nam lahko to prinese želeni rezultat. »A ne deluje vse tako, kot piše na ovitkih kozmetičnih krem,« pravi umetnica. »Zato je v tem delu marsikaj ironičnega«.
Tudi njene celice v laboratoriju niso delovale tako, kot jih je silila (zrasle naj bi v določene besede), temveč malo po svoje, in takšni so tudi napisi: nečisti, zamegljeni in nejasni. Na projektu v laboratoriju je delala pol leta, iz posnetega gradiva pa pripravila videodelo.
Študirala je umetnost in medije na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju in Akademiji za umetnost in oblikovanje. Njeni projekti so bili predstavljeni mednarodno na festivalih medijske umetnosti, razstavah in konferencah, prejela je različne mednarodne nagrade. Umetnica dela in živi v Kölnu, njena razstava v Ljubljani pa je na ogled do 11. julija.
