Danes se jih dotikamo z očmi

V Narodni galeriji v Ljubljani so od danes na ogled nabožni kipi, ki s skrivnostnostjo nagovarjajo obiskovalčevega duha in vabijo k dotikanju, vendar to seveda ni dovoljeno, odkar so muzejski eksponati. Španski kipi, narejeni med 14. in 18. stoletjem, so bili svojčas namreč namenjeni dotikanju in se še zdaj včasih podajo na ulice.

Razstava Podoba svetega: špansko kiparstvo od 14. do 18. stoletja, ki jo je galerija pripravila v sodelovanju s španskim veleposlaništvom v Ljubljani in z veliko osebno zavzetostjo veleposlanice Anunciade Fernández de Córdove, je najdragocenejša predstavitev španske umetniške dediščine v Sloveniji doslej.

Zbirka ni šla velikokrat iz Španije; doslej je gostovala v Lizboni in v malo večjem obsegu od ljubljanskega v Londonu, ker je zaradi dragocenosti in krhkosti transport izjemno zapleten. Priprava kipov na začasno selitev in prevoz je tako zahtevna, da je španska televizija pripravila reportažo o pripravah na potovanje v Ljubljano.

Do 6. januarja bo v Narodni galeriji na ogled 23 izvirnih kipov iz reprezentativnega nabora različnih šol in kiparskih imen iz časa največjega razcveta španskega nabožnega kiparstva, kot so Alonso Berruguete, Juan de Mesa, Gregorio Fernández in Luis Salvador Carmona.

Nabožni kipi so iz polihromiranega lesa, ki je med različnimi tehnikami prevladoval v španskem kiparstvu. Ker so kipi nagovarjali vernike, so jim s hiperrealističnim upodabljanjem podarili izraznost in dramatičnost.­

Kip je v ljudeh vzbujal močnejši odziv kot slika

Alonso Berruguete je eden ključnih predstavnikov španskega kiparstva, ki je po bivanju v Italiji v svoje stvaritve vnesel tudi prvine italijanske renesanse. V Ljubljani je na ogled pet njegovih kipov. Prav vsi so iz Narodnega muzeja kiparstva v Valladolidu, osrčju Kastilje, ki je del množice javnih muzejev.

Muzej je bil ustanovljen sredi 19. stoletja z deli, ki so po nacionalizaciji cerkvenih zakladov prešla v državno last. Tako že od začetka hrani dragocene skulpture, oltarje, reliefe, nagrobnike in kiparska dela, ki so bila narejena za cerkvene procesije.

Polihromna figura v lesu, ki so jo skozi špansko tradicijo gojile generacije umetnikov, je postala eden od temeljev španske kulturne dediščine. Sicer pa je bil Valladolid pogosto rezidenca kraljev, v njem so se naseljevali aristokrati in plemiči ter menihi in redovnice. Naročila nabožnih in tudi razkošnih umetniških del so privabila številne umetnike, ne le iz Španije, in tako je bilo mesto dve stoletji umetniška prestolnica Španije.

Muzej je posebno pozornost namenil kiparstvu in malo manj slikarstvu. Ker je kip v ljudeh vzbujal močnejši čustveni odziv kot slika, so mu v sakralnih prostorih dajali prednost. Verniki so kipom pripisovali čudežnost, zato so se jih bali, se jim priporočali, klanjali, se jih dotikali ... Za praznike so jih odnesli med ljudi in v tednu pred veliko nočjo to še vedno počnejo.

Cerkveni odloki, še posebej po tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja, so celo zahtevali navzočnost nabožnih kipov v svetiščih. María Bolaños, direktorica muzeja v Valladolidu, ki je sodelovala na predstavitvi ljubljanske razstave, pravi, da je življenje kastiljske zbirke neločljivo povezano s čustvenim vznemirjenjem, kakršno njeni asketi, mučenci, podobe žalostne Matere božje in Križani sprožajo v opazovalcu, ki zbegan obstane na pragu med umetnostjo in neumetnostjo.

Na kipe lahko gledamo bodisi kot na upodobitev svetega bodisi kot na izraz ustvarjalnosti. Današnji človek jih interpretira drugače, ker pa so izrazi in kretnje figur močno poudarjeni, opazovalec z njimi vzpostavi komunikacijo.

Ker so bili nekateri razstavljeni kipi narejeni zato, da bi jih vdelali v oltar ali obesili na steno svetišča, je njihova zadnja stran pogosto neobdelana, zaradi česar je bila postavitev razstave še bolj zahtevna, a je oblikovalec Ranko Novak delo opravil tako, da tega ni opaziti.

Razstava prinaša še spoznanje, da finančna kriza ne pomeni nujno tudi kulturne krize.